Kafka z druge strani

Jacqueline Raoul-Duval:Kafka, večni zaročenec. Beletrina, Ljubljana 2014

Piše: Mitja Reichenberg

Uvodoma lahko sicer rečemo, da gre za drugačen roman o Kafki, kakor bi ga sicer pričakovali, saj nam kaže njegovo podobo bistveno bolj krhko, lomljivo, prosojno in občutljivo, kot bi si jo ustvarili bralci in bralke njegovih romanov. Pa ne zaradi zapletenosti odnosov – tako v njegovih romanih, kakor tudi v življenju – ne, bolj zaradi idej in misli, ki so skrite za njimi. Kakor branje daleč med vrsticami, kakor doživljanje človeka daleč od njegove podobe in besede, kakor razumeti partnerski odnos dalje od postelje in mize. To je resnično zapleteno – in še sreča, da je takó.

            V kratkem povzetku zapisa o tej knjigi bi lahko rekli, da gre za oris ljubezenskih razmerij, ki jih je imel Franz Kafka v svojem sicer kratkem življenju. Gre za dekleta/žene Felice, Julio, Mileno in Doro. Njegova razmerja se dogajajo nekje med Berlinom in Dunajem, sicer pa vedno izven njegovega trenutnega življenjskega prostora, v katerem je bival in ustvarjal. Ta umaknjenost, prepotrebna razdalja med njim in ljubljenimi osebami, je hkrati gonilo in hkrati zaviralo odnosa, ki mu nikakor ne uspe. Zagotovo pa so vsem znana njegova zbrana pisma, ki jih je pošiljal svoji prvi izbranki Felice Bauer, med najbolj poglobljenimi in razmišljujočimi pa so brez dvoma njegova pisma, katerih naslovnica je bila Milena Jesenská. Zadnja, torej Dora Diamant (Dymant), je zaključila njegov kratek opus poskusov življenja v dvoje. Vendar edina uspešno.

            Ko premišljujemo o tem, kako nam lahko tudi takšne knjige pomagajo, naletimo na misel, da nam lahko edino takšne knjige resnično pomagajo. Predvsem pomagajo razumeti odnose in soodnose med nami, ki so vedno več, kakor pa se da izraziti; so več, kakor se opazi, vidi, sliši. Pomagajo nam premisliti kotičke naših skritih drobnih misli, ki se zarisujejo tedaj, ko hočemo umakniti to in ono resnico izpred lastnih oči. Skozi takšne knjige lahko razumemo tudi odnos, ki ga imamo preko drugih s samim seboj – in ta je morda še najbolj zapleten. Ne moremo trditi, da smo vsi takšni, kakor je bil Franz Kafka, to zagotovo ne, vendar pa lahko trdimo, da je v vsakem od nas del tega, kar nas le-on v svojih pismih (ki jih je sicer naslavljal na druge) opominja, ponovno polaga pred nas kot zrcalo ter hoče odgovore na vprašanja, ki si jih prav malokdaj zastavljamo. To pomoč, ki jo gre razumeti skozi takšen roman, pa ne gre zanemarjati.

            Kafka zapiše Felice: »Priznati moram, da me muči neznosen strah pred najino prihodnostjo in pred nesrečo, ki bi utegnila izhajati iz najinega skupnega življenja.« (str. 53) Ali smo se že kdaj bili pripravljeni vprašati, če je prav, da v svoje življenje postavimo še nekoga, s katerim bomo delili svojo življenjsko pot? Izhajajoč iz ljubezni, ki zabriše mnogokrat vse ostre robove vsakdana, je to vsekakor nesmiselno vprašanje, toda življenje ni sprehod po parku, ni pomladni vonj cvetočih dreves in ni topla mesečina. Tega se najverjetneje zavedajo ljudje šele mnogo kasneje, zato pa je toliko nesrečnih otrok, razdrtih zakonov, alkoholizma, družinskega nasilja, bulimije, anoreksije, umorov in samomorov. Obstaja sicer vrsta družbenih mehanizmov, ki poskušajo preprečiti najhujše tragedije, a moramo priznati, da so večinoma manj uspešni. Kafka opozarja na svoj strah pred mislijo, ki jo sicer v svoji bolestni melanholični preganjavici imenuje nesreča, da bi se nekoč podrla iluzija prijetnega sobivanja. Ali lahko sploh rečemo, da se ljudje, ki stopajo v korak z drugim človekom, partnerjem, zavedajo obrnjenih trenutkov, ko bo potrebno potegniti voz za dva, ko bo eden od njiju nemočen? Zagotovo ne. Franz Kafka se to nenehno sprašuje. Felice Bauer se ni več hotela spraševati o možnostih njune skupne nesreče, pa je stopila drugemu življenju naproti. Še dobro, da je storila takó.

            V življenju Kafke je za tem nastopila Julie Wohryzek, mlada in krhka deklica, ki je končala na psihiatričnem oddelku. Od njegovih pisem, ki jih je namenil Julie, ni ostalo nič. Kar vemo, je zavito v pisma in pričevanja, ki jih je Franz (skozi pisma) pripovedoval drugim. Njegovi zapisi so njegov alter ego, njegov očiščevalni moment pred in po vsakem razmerju. Tako izvemo, da sta se z Julie mnogo pogovarjala, delila skupne ideje in ideale, misli in spoznanja. To pa je, moramo priznati, zagotovo temelj vsakega pristnega odnosa. S človekom, s katerim se ne moremo pogovarjati, ne moremo živeti. Prav tako ne moremo živeti s človekom, ob katerem bi ne mogli biti ure in ure popolnoma tiho, pa bi med nami ne nastala zadrega. Te dve skrajnosti sta pomembni za pristen odnos. Tišina med dvema je pomembna – vendar tista mirna, spokojna, mehka in prosojna tišina, ki plete nevidno vez pripadanja, sobivanja, skupnega minevanja časa in življenja. Kako kafkovsko tragično, kako usodno lepo!

            Tretji sklop premišljevanja je morda najbolj zapleten – njegova pisma Mileni. Septembra leta 1920 ji napiše: »Odposlan sem bil kot svetopisemska golobica. Ničesar zelenega nisem našel, zato se vračam na temačno Arko.« (str. 111) Njegovo mišljenje temačnosti je vedno mišljenje njega samega in videnje svojega življenja. Vendar sta ljubezen in hrepenenje po njej vsakokrat tako močna, da sprejme izzive. Ljudje počno v imenu ljubezni marsikaj – včasih kaj resnično dobrega, včasih pa tudi kaj izredno slabega. Ko premišljujemo Kafkove ljubezni ne moremo mimo tega, da bi ne občutili strahu pred tem, kar nam in našim najbližjim prav ta ljubezen lahko povzroči. Franz napiše Mileni, ko jo je poprosil, naj mu nekaj časa ne piše, tudi tole: »Vseeno mi piši vsak dan, samo dve vrstici ali eno samo, samo besedico, kajti brez te besedice se ne morem izogniti strahotnemu trpljenju.« (str. 129) Pa se lahko vprašamo: zakaj bi si priklicali trpljenje, če ni potrebno? Ni tako preprosto. Trpljenje je del našega razumevanja premagovanja, del doseganja in preseganja naših pričakovanj – in ne nazadnje: del globoke strasti življenja, ki nam daje možnost spoznanja. Kako dobro, da je takó.

            Zadnje in poslednje oziranje v intimno življenje Franza Kafke vidimo v odnosu, ki ga je vzpostavil z Doro Dymant. Morda bi nekateri skeptiki trdili, da gre bolj za odnos bolnika in bolniške sestre, kar bi lahko na prvi pogled tudi bilo, saj je bilo njuno življenje na koncu tudi vezano na bivanje v sanatoriju, kjer so bili Franzu šteti dnevi. Vendar ne gre le za to. »Prvič v življenju je dan za dnem živel z žensko. Ko je odprl oči, je bila Dora ob njem. Ko je zaprl oči, je bila Dora ob njem. Živela sta v skupnem domu, drug ob drugem, jedla za isto mizo, spala v isti postelji, stisnjena drug ob drugega. Še nikdar prej ni spoznal takšne radosti. Na uho ji je šepetal: 'znašel sem se v naročju angela'.« (str. 185) Kaj pravzaprav to pomeni? Preprosto povedano: gre za spoznanje sreče.

            Ljudje radi razmišljamo o nesrečnih trenutkih. V tem ni nekakšen pesimistični, mazohističnih odnos do nas samih ali do sveta – gre le za preprosto zrcaljenje ideje, da lahko uzremo srečo življenja samo tedaj, ko od njega odštejemo nesrečo, ko jo osvetlimo, spoznamo in umaknemo. Preko tega romana lahko prepoznamo, da Franz Kafka poskuša nenehno storiti točno to! Njegovo nekajkratno približevanje poroki in razdiranju zarok ni samo ohlapen dokaz, da bi hotel čutiti živost strasti, temveč gre brez dvoma za nekaj več: hotel je čuditi nedosegljivost in neskončnost hrepenenja, saj je edino v hrepenenju slast, je užitek pričakovanja in veselja. Sredi meseca aprila 1921 v svojem pismu Maxu Brodu zapiše: »Ljubim lahko samo tisto, kar lahko postavim tako visoko nadse, da mi postane nedostopno ... Nedosegljiva mi je. Moram se sprijazniti s tem in v takšnem zanosu sem, da to počnem kriče od radosti.« (str. 5)

            In to je prav gotovo dokaz, da ljudje hrepenimo močneje po vsem, kar ne moremo doseči, saj je le-to tisto, kar na koncu koncev pomaga razumeti smisel življenja.

            Še sreča, da je takó.

Poj mi pesem o prijateljstvu

 

Ruth Dupré: Vlado Kreslin, Slovenija in jaz. Ljubljana: Modrijan: Kreslin, 2014.

Piše: Metoda Gradišek

Da neka Američanka piše knjigo o Vladu Kreslinu in Sloveniji sem zasledila na FB straneh v oglasu, ki je vabil na Kreslinov koncert v Križankah. Všečkala sem tisti oglas, ker je ponujal možnost, da dobim vstopnico ali knjigo. 

V teh dneh sem ob obisku knjižnice na »aktualni polici« uzrla omenjeno knjigo. Seveda sem si jo izposodila in jo »na dušek« prebrala. Ob zadnjem stavku se je pojavilo vprašanje – kaj ta knjiga ponuja oz. sporoča. Ne morem reči, da sem kakšna fanatična Kreslinova »fenica«, tudi vsega, kar nam ponudi, »ne kupim«, sem pa ponosna, da imamo kot narod takšne ustvarjalce, kot je on. Cenim njegovo domoljubje, njegovo sproščenost, njegovo ne-odvisnost od sistemov, ki mnoge posrkajo vase in jih speljejo v vode povprečnosti. Od nekdaj nam sporoča, da je zvest samemu sebi in to me pri njem najbolj navdušuje.

Gospa iz Teksasa, ki je po priporočilu prijatelja začela poslušati njegovo pesem Rulet, ki jo izvajata skupaj hrvaškim pevcem Šajeto, je po nekajkratnem poslušanju postala povsem »zadeta« od muzike in odločila se je, da stopi v stik z njim. To je dandanes, lahko tako rečemo, mala malica, saj je svet povezan v globalnem smislu. Imela je srečo, ker se je Kreslin odzval, kar še bolj potrjuje, da je presegel človeško majhnost samovšečnosti, in začelo se je rojevati medsebojno prijateljstvo.

Kdo je prišel na idejo, da začne pisati knjigo, ni razvidno. Tudi »stric Google« mi ni pojasnil, kdo je gospa Ruth Dupré, ki se predstavlja kot pisateljica. Morda sem tudi oz. prav zaradi tega knjigo brala z bolj kritičnim pogledom, saj je bilo iz strani v stran bolj jasno, da je piska ob pisanju čustveno povsem razrvana bodisi ker nanjo tako deluje določena glasba ali pa se je nehote povsem »zatreskala« v Kreslina. 

Ne glede na slog pisanja, ki večkrat deluje kot terapevtsko pisanje za samoozdravljanje, je v knjigi mnogo podatkov o Vladu, ki so me močno nagovorili. Tako izvem o njegovem prijatelju Pištiju – (Štefan Smej), ki je bil njegova druga polovica, da se je z njim počutil celega. Čeprav je Pišti že pokojni, je še vedno zvest temu obdobju življenja, tako kot je zvest svojemu Prekmurju, kljub temu da živi v glavnem mestu domovine in ima mnoge stike širom sveta. Kreslin je umetnik na sceni, ki je pregovorno zasičena z »rumeno« vsebino, on pa je v svoji široki svobodi, v tem cirkusu ostal človek, ki gleda na življenje s ptičje in ne z žabje perspektive. Ne taji svojih korenin, nanje je neizmerno ponosen in s posnetkom pesmi Beli cvet, ki jo pojeta skupaj z očetom, to tudi dokaže. Neizmerno ima rad svojo ženo in družino. Zaveda se moči, ki jo družina daje in si upa to tudi na njemu lasten način vedno znova predstaviti drugim. Kreslin živi tako kot govori. 

Knjigo je ne glede na slog pisanja vredno prebrati. Ob tem mi je nekako žal, da so knjigo napisali tujci. Kreslinu najbrž ni, saj je to zanj močno priporočilo in bržkone ga bo tudi dobro vnovčil doma in čez mejo. Ja, zakaj pa ne. On si to lahko privošči, ker ni obstal na točki samozadostnosti. Zaveda se svoje vrednosti in majhnosti obenem, predvsem pa temeljne poštenosti, ki je edina karta, na katero se splača staviti. In nenazadnje mu je najbrž čisto vseeno, kdo to delo opravi, pomembno je le, da je opravljeno »saj že mama govorila je, da z višine se ne vidi vse …«.

Všečkala sem tisto stran v upanju, da dobim bodisi vstopnico ali knjigo. Nič od tega se ni zgodilo. Življenje pa vsak dan preseneča. Knjigo sem si sposodila v knjižnici, na tradicionalni Kreslinov koncert v decembru so me pa povabili prijatelji (ne iz FB).

Smeh je ½ zdravja (5)

Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001

Piše: Mitja Reichenberg

 

 

Prav je, da naše popotovanje po deželi Butalski počasi pripeljemo v objem pameti. Res je, da nam lahko knjige pomagajo razumeti marsikatero čudno resnico današnjega časa in prav tako je res, da nam pomagajo pogledati preko plota lastnih težav. Prav s slednjim dejanjem namreč zlahka ugotovimo, da so težave na tej strani našega domačega plota bistveno manjše, kakor pa tam na drugi strani. Kljub temu, da je morda tam trava veliko bolj zelena, kakor pa pri nas, pa je domača neumnost še zmeraj boljša od sosedove pameti. Če se ozremo nekoliko naokoli, bomo prav hitro spoznali, kako pomembno je to ločiti – kako zelo dobro je poznati meje svoje lastne zamejenosti.

            Knjige nam pomagajo, da preberemo nekaj premišljevanj in spoznanj, ki so jih avtorji in avtorice namenili tistim, ki jih zanima izvedeti kaj več o tem fenomenu – pogledu preko, namreč. In ko sedaj že petič pogledujemo v misli Frana Milčinskega in oživljamo lepote Butalskih dogodivščin, nam zagotovo pomaga naša lastna pamet, ko raziskujemo svoj vrt, ogledujemo svojo solato, čakamo na sonce in pogledujemo na uro. Vse to je del pomoči, ki jo lahko dobimo na teh izjemnih straneh knjige, ki je tako aktualna, kakor dežnik letošnjemu poletju. Pravijo, da je bilo resnično enkratno vreme – mnogo večja možnost, da te opeče blisk, kakor pa sonce. To pa je tudi nekaj, a ne? Poglejmo torej, kaj imajo s pametjo opraviti tam preko.

Kako so si Butalci omislili pamet (str. 74)

            Beremo, da » ...kogarkoli je kot tujca zaneslo med Butale, vsak jih je hvalil na glas: 'Gnoja imajo dosti in dober koruzen kruh, niti jim ne manjka dežja in sonca in poleti muh – kakor v paradižu da žive; samo pameti da nimajo prave.'« (str. 74) Pa naj še kdo reče, če niso tujci resnično zavistni. In so jim, ko so se namenili pamet kupiti, v sod zaprli miš in tako za dobro kupčijo prodali Butalcem sod s pametjo vred. Ko so Butalci doma sod odprli, so še dodatno spoznali, kako pametno pamet so kupili: miš je namreč skočila najprej v župana, nato pa brž v županovo hišo. Seveda tjakaj, kamor spada.

            Ljudje imamo radi, če je pamet na pravem mestu. Nekako dobro se počutimo, če točno vemo, kaj je in kje je tisto, kar je pametno. Današnji mediji so polni pametnih nasvetov za to in ono, svarijo in poučujejo nas o mnogih stvareh in še več – beremo lahko celo, kako da je ta in ta stvar resnično pomagala nesrečniku ali nesrečnici, ki prav zares ni več vedela, kako naj sicer preživi. Pamet je nekaj, kar si današnji človek resnično želi. Res pa je tudi, da pamet ni prav poceni. Vendar: kaj pa današnji človek naredi, da bi nekako do pameti prišel? V prvi vrsti in kar naprej – kupuje. Ni vrag, enkrat bo že kupil pamet, a ne? Toda žal temu ni tako. Pamet pač ni naprodaj, kakor sveže žemljice, marmelada ali banane. Pamet je nekaj, kar ne pozna razprodaj, pa tudi ne bližnjice. Pamet je tako pametna, da čaka, da ljudje nekako mukoma sami pridejo do nje. Ampak mnogi ne. Zato pa je na svetu tako, da imamo velike nakupovalne centre, velike giga in super markete, oblegane od zore do mraka, knjig pa ne prodamo niti za eno malo večjo vas. Pamet pa čaka v vsaki knjigi, na vsaki strani, med vsako vrstico.

            Knjige pomagajo razumeti, zakaj je s pametjo tako, kakor je. »Pa so imeli pri tej kupčiji še posebno srečo; kajti ni trajalo dolgo, pa je imela pamet mlade in je pameti kmalu bilo dovolj po vseh Butalah« (str. 75), pravi Milčinski. Pregovor sicer pravi, da si je nekdo 'pamet kupil', vendar se prav res ne ve, od kod to izvira. No, sedaj je jasno, da so bili prav Butalci tisti, ki so jo nabavili in jo z veseljem gledali, kako se jim je povečala in razmnožila. Tako njim, kakor tudi ostalim, vsekakor. In tako so Butalci še najprej najraje pasli govedo in lenobo, da o sajenju soli in množenju pameti niti ne govorimo.

Butalski grb (str. 106)

            Tisti, ki še pomnimo dobrih dvajset let slovenske zgodovine, pomnimo tudi velike politične, apolitične, intelektualne in anti-intelektualne debate o tem, kako naj vendar izgleda grb naše nove državice, vse mlade in majhne. Milčinski pravi takole: »Butale so naraščale imenitno in imenitneje in jim do popolne imenitnosti ni manjkalo ničesar več razen grba. Pa so sklenili, da naj bo in nabavijo še grb.« (str. 106) Tukaj ni ne mesto ne čas, da bi mi modrovali o grbu, v katerem je zajeto premišljevanje o slovenskem grbu, a vendar je prav zanimivo stopiti v kakšen arhiv in/ali knjižnico, pa malo pobrkljati po starih časopisih in revijah tedanjega časa in pogledati, kaj so imeli o tem povedati tisti, ki so pač kaj hoteli povedati. Butalci so šli k slikarju po imenu Čačka in mu naročili, da naj ob tem, ko slika hiše in kapelice in ograje, pač naslika še novi grb. V sredini grba so hoteli imeti zmaja, pa jim ga je Čačka z veseljem narisal. Resnici na ljubo – nihče, niti Butalci niti mojster Čačka nikoli niso videli zmaja, zato je pač slikar naslikal, kar je znal. Pa so » ... Tepanjčani zagnali glas: 'Ho, ho, Butalci imajo grb, bika imajo v grbu, butastega bika! Ho, ho!'« (str. 108) In da bi to ne bilo dovolj, je potrebno dodati, da » ... so Tepanjčani nesramno zlobni: kadar morejo, obesijo Butalcem žaljivko! Pa je bila žaljivka to pot posebno nesramna, ker je bila resnična. Kajti ko so si butalski možje vnovič ogledali zmaja, se ni dalo tajiti: zmaj je bil podoben biku. Seveda – Butalcem ni bilo zameriti zmote – zmaja še niso videli nikjer, bikov pa vsak dan dovolj.« (str. 108) Ne moremo prezreti dejstva, da so imeli prav.

            Ljudje večkrat tarnajo nad stvarmi, ki jih ne poznajo. Znane pa so jim tako ljube, da so jih pripravljeni kar naprej pestovati kot suho zlato in jih povzdigovati nad vse. Zgodba o biku v grbu nam razkriva pravzaprav dvojno, zrcalno naravo našega početja: prvič, hočemo videti to, kar smatramo za resnično in, drugič, kar smatramo za resnično, vidimo. Čeprav se zazdi, da gre za paradoks, pa vendar ni tako. Domačnost je tisto, kar vzbuja zaupanje. Kapitalizem se poskuša vedno približati temu, kar že poznamo, pa nam je na tak ali drugačen način znano, priljubljeno, prijetno. Potem pa nas zavije v nekaj, kar nam želi predstaviti kot novo, novejše, najnovejše – in kot takšno neobhodno potrebno. Če že ne absolutno nujno, bi rekli. Grb, pa naj bo Butalski ali pa tudi ne, vedno predstavlja nekaj, kar si želijo ljudje pokazati drugim. Neki skriti pomen, podobo, sporočilo. Butalci so na vsak način hoteli zmaja. Pa so ga dobili.

            Cefizelj, tisti strašni razbojnik, o katerem smo že premišljevali, je neki dan dejal, da je ujel pod klobuk zmaja. Mimo je prišel butalski policaj – točno tisti, ki ima vedno prav in ki je imel nalogo najti zmaja; pa mu je Cefizelj zagotovil, da ima prav zares pravšnjega zanj – pod klobukom. Seveda se potrebuje za takega zmaja kletka, za Cefizlja pa tudi. In tako je policaj tiščal klobuk k tlom, medtem, ko je strašni razbojnik odšel po kletko za zmaja. »Pa je Cefizelj ponižno stopil ponjo in je tačas policaj tiščal kapo in zmaja in čepel na tleh in je čepe zapel prvo uro in čudil Cefizlju, kje da se mudi. In je pel drugo uro in so ga bolela kolena in je pel tretjo uro in klel Cefizlja. Naveličal se je čepenja in je dejal: 'Vstati bom moral, drugače ne bom več mogel.' Previdno je segel pod kapo – bilo je nekaj okroglega in mehkega in je pozabil zapeti četrto uro ... Zdaj je policaj upal in je izpod kape privlekel, kar je imel v rokah okroglega in mehkega, bila je konjska figa.« (str. 112) Tako nas seveda Milčinski prav lepo pouči, da ni vedno potrebno verjeti tistim, ki nam povedo, kaj je pod klobukom, še posebno ne tedaj, ko iščemo zmaja, ki ga še nikoli nismo videli. Zgodbe o Butalcih nam lahko resnično pomagajo.

            »Pa je bil slikar slednjič zadovoljen in je dejal, da bo v grb naslikal kapo in v kapi konjsko figo. Toda mu je župan plačal dva tolarja, podkovana in zvrhana, da ni naslikal grba. Potem so izvedeli Butalci, da drugod že imajo zmaja v grbu. Ako bi se baš primerilo in bi imel ta zmaj mlade, lahko bi katerega odstopili v Butale. Butale prosijo.« (str. 112)