Kdaj pomišljate o tem, v kakšnih svetovih živijo ljudje okrog vas? Sosedi, ki jih pozdravljate na stopnišču, ljudi, s katerimi vsak dan čakate na avtobus, s katerimi se srečujete na ulicah ... Kakšna življenja živijo, kakšne misli se jim podijo po glavi in kakšna čustva bučijo v njihovih prsih? Vsaj mene je takšen premislek doletel po prebiranju romana mlade Norvežanke Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je.
Osrednja (anti)junakinja romana je Mathea Martinsen, stareša ženska, ki živi povsem normalno upokojensko življenje s svojim soprogom Epsilonom. Že na prvih straneh spoznamo njeno posebno naravno, sledimo njenemu, sem in tja precej hudomušnemu, toku misli. Pred bralcem se razkriva portret precej samosvoje, posebne ženske, za katero težko rečemo, da ni inteligentna, ali da je mogoče duševno prizadeta (kar na trenutke gotovo pomislimo, o čemer smo precej debatirali tudi v našem krožku), nazadnje pa zaključimo, da gre za osebo s skrajno ozkim svetom, iz katerega ima veliko težavo izstopiti. Njeno življenje je omejeno na stanovanje v bloku in njegovo bližnjo okolico, trgovino in občasno tudi knjižnico. Je v nenehnem strahu pred srečanji in interakcijami z drugimi ljudmi in si v glavi predvaja scenarije, ki bi se lahko bili zgodili ... Vendar se hkrati svoje male, nepomembne eksistence zaveda in se včasih loti hecnih podvigov, kot je poizvedovanje po svoji lastni telefonski številki na informacijah. Predvsem pa jo tare misel na smrt. Obsedena je s prebiranjem osmrtnic, katerih citati se pojavljajo na precej obskurnih mestih v romanu.
"Živi. Užij dan. V spalnici stojim pred posteljo in se sprašujem, kako se užije dan. Na koncu se odločim in kot ponavadi začnem z osmrtnicami." (str. 10)
Pri branju tega romana se je pokazalo, da je eden tistih, ki bralce polarizira - od nekaj predvsem navdušenih - med njimi sem tudi sama, ki sem se na glas krohotala ob nekaterih, precej črnohumornih domislicah - do tistih, ki se jim je roman zdel skorajda dolgočasen in brezvezen. Smo pa ob debati prišli do precej življenjskih zaključkov. Kot je na primer ta, da roman detabuizira starost in življenje starostnikov, oz. tistih v "tretjem življenjskem obdobju", kar je še pred nedavnim bila tema, s katero se v družbi niso prav veliko ukvarjali, postaja pa zaradi starajočega se prebivalstva vedno bolj aktualna.
"Ko si star, se ti približajo samo še golobi in mačke. Ljudje mislijo, da grejo stari sami k njim, ampak to ni res." (str. 21)
Jaz sem se kar precej zamislila nad tem. koliko tako osamljenih ljudi srečujem vsak dan pri svojem delu v knjižnici in koliko jim obisk knjižnice v njihovem rutiniziranem življenju pomeni. Pa tudi nad tem, da lahko taka usoda čaka vsakega izmed nas - iz takih in drugačnih razlogov se lahko vsak obda v nek poseben svet, iz katerega komunicira z zunanjostjo le pogojno in se čudi obstoju le-te. In glede na to, kakšna je trenutna družbena dejanskost, je to kar precej mogoč scenarij.
"Dolgo ga gledam in se sprašujem, kako je mogoče, da avtobusi vozijo, da je v trgovini hrana, da se dnevnik vedno začne točno, da svet nekako deluje." (str. 111)
Še mnoge misli so se porodile v debati, pa so mi že ušle iz glave. Sama lahko zaključim, da je to eden tistih romanov, ki ti dajo kar precej misliti, v katerem se hote ali nehote vsak malo najde in nenazadnje zaradi katerega ceni življenje. In zaradi katerega se malo bolj potrudiš, da ga zares živiš. Kajti nikakor se ne želiš v svoji neuspešnosti živeti in se uresničiti potolažiti kot protagonistka romana:
"Kajti če mi torej ni uspelo, da bi bilo moje življenje res lepo, mi je pa uspelo, da je bilo težko. In mogoče je dovolj dobro, da sem naredila največ, kar sem lahko. Mogoče je to dovolj." (str, 117)
