Jasmina Kozina Praprotnik: Bela dama : življenje tekačice Helene Žigon : roman v 42 tisoč korakih.Ljubljana : UMco, 2014
Piše: I. Š.
Za branje knjige Bela dama
sem se odločila predvsem zaradi velike radovednosti. Želela sem
namreč spoznati življenje slovenske »matere ženskega maratonskega
teka«, ki sodi v generacijo, v kateri so očitno tudi posamezniki,
ki jih povsem neupravičeno imenujemo starostniki.
Sama sem se malo pred
dopolnjenim petdesetim letom pričela pripravljati na svoj prvi,
sicer res le polovični, maratonski tek. Helena je bila tudi meni,
tako kot še marsikateremu tekaču, kot zvezda severnica na področju
vztrajnosti in vzdržljivosti. To sta lastnosti, s katerima edino
lahko v enem kosu s tekaškim korakom premagaš tako dolgo
razdaljo. Zdaj, ko sem knjigo prebrala, imam občutek, da Heleno
osebno poznam, kot da sva postali prijateljici. Njej in
sodelujočim pri nastajanju knjige je uspelo Helenino pripoved tako
živo predstaviti, da sem skozi branje občutila njeno prisotnost,
eleganco, sprejemanje življenja v vsej njegovi spremenljivosti in
žilavosti, s katero je obdarjena. Hvaležna sem ustvarjalcem, da sem
lahko ob branju Helenine zgodovine »popila z njo kavico«.
Del radovednosti je bil
sestavljen tudi iz interesa, da bi (domišljavo) poskusila odkriti,
ali sva s Heleno vsaj v nekaterih življenjskih dogodkih in v
osebnostnih lastnosti morda slični. Odkriti sem želela tudi, v
čem se razlikujeva, da bi se od svoje vzornice česa naučila.
Tretji kos radovednosti
se je izoblikoval iz želje, da bi tudi sama širnemu svetu oziroma
zainteresiranim predstavila kose svojega življenja v knjižni
obliki. Seveda ob predpogoju, da ob podpori strokovnjakov, ki niso
le iz zdravniških vrst, do te mere ublažimo simptome fibromialgije,
ki me sedaj pestijo, da ne bodo ovira za moje kvalitetno, dejavno in
ustvarjalno življenje. Ker je Helena lik, ki mi je toliko domač, da
se zmorem z njo poistovetiti, in je tudi avtorica knjige s tem delom
zaorala ledino na osebnem področju pisateljevanja, je povsem
razumljivo, da sem knjigo tudi s tega vidika s strastjo proučevala.
Del življenja naju obeh,
Heleninega in mojega, je precej enak – otroštvo in zgodnja
mladost. Obe sva izkusili veliko grobosti, tako psihične zlorabe kot
tudi tepeža in stradanja. Vendar se je po mojem mnenju Helenina
osebnost povsem drugače odzvala na trpinčenje, kot se je moja.
Helena se je razvila v
vedro, družabno, zelo samozavestno žensko, ki se na poti proti
ciljem, ki si ih je zastavila, ni zaustavljala zaradi preprek. Prav
malo mar ji je bilo, kaj si o njej mislijo ljudje iz okolice.
Šminkala si je ustnice, čeprav so to v manjših krajih smatrali kot
početje dam dvomljivega slovesa. Ona se je šminkala, ker je bilo to
njej pač všeč. Požvižgala se je na to, ali njen fant trpi ali pa
ne, zaradi kočljivega prizora, v katerem jo je nenapovedan zalotil.
Vedela je, da ni ničesar slabega naredila, četudi je na prvi pogled
situacija zgledala moralno sporno. Ni se opravičevala, ni
moledovala, ni se hotela odkupovati za nekaj, česar ni zagrešila.
Tudi za ceno tega, da bi se lahko njuno ljubezensko razmerje končalo.
Ni se bala, kako se bo na
katero od njenih zahtev odzval delodajalec. Ni bila puklasto ponižna,
četudi je tvegala odpoved delovnega razmerja.Ko se je odločila, da bo
imela kolo, je to takoj uresničila. Tudi nakup motorja in avta je
bil zanjo tako samoumeven, da je, po mojem občutku, njen mož to
sprejel tako, kot da je to on sam predlagal.
Tekla je, kadarkoli in
kjerkoli se ji je zazdelo in če ji je bilo nekje všeč, je ostala
tam še dan ali dva dlje in ni bila zato pripravljena nikomur
polagati računov. Uživala je v druženju z drugimi ljudmi, tudi v
najtežjih preizkušnjah se je oprla na svoje priljubljeno orodje –
tek.
Helena ima mnogo
lastnosti, ki si jih sama ne morem pripisati. Jaz v ospredje vedno
postavim Drugega. Sama nisem pomembna, da bi le bili drugi
zadovoljni, da ne bi s čim povzročala jeze, ogorčenja ali
užaljenosti. Sem pa zato jezna sama nase, ogorčena sem nad svojim
početjem in užaljena, ker ne morem ravnati bolj v skladu sama s
seboj. Ker imam tudi jaz želje in potrebe, ki pa jim tisti trenutek,
ko niso povsem identični tistim, ki jih imajo Drugi, odvzamem
pravico bivanja.Tudi ko se znajdem v
situaciji, kjer imam možnost, da bi izrekla svoje mnenje, tega
nisem sposobna. Doživljam se kot skrajno tepko, ki o ničemer nič
ne ve, zagotovo pa ne ve toliko, da bi o tem imela pravico
spregovoriti. Kako bo porabljen moj čas, o tem odločajo
pričakovanja drugih. Za kaj bom namenila denar, je odvisno od potreb
drugih. Da ne govorim o druženju, ki je zame gorje samo po sebi.
Druženje mi predstavlja muko, ne pa užitka ali sprostitve. Tudi v
službi sem se držala maksime, ki mi jo celo življenje vcepljala
mama: »Delaj in tiho bodi, pa te bodo vsi radi imeli,« ali pa
»Pridna bodi in poslušaj,« ali pa »Z delom se dokaži,« kar se
je vse izkazalo kot skrajno neprimerna drža, zagotovo zato, ker ni
izhajala iz Jaza, ki je prepričan vase, ki zna določiti meje, do
kamor drugi lahko vstopajo, kje pa se prične strogo varovano
področje dostojanstva, ki pritiče vsakemu človeku.
Z veseljem pa
prepoznavam, da bi morala besedilo prejšnjega odstavka pisati v
pretekliku. Čutim, da se z vsako uro, z vsakim dnem približujem
Helenini naravnanosti. Tudi jaz postajam pogumna in samozavestna,
malo se že znam postaviti zase in si izboriti prostor ali čas, ki
mi, glede na moje potrebe, pripada.
Helena je ogromno časa
in energije vložila v športne aktivnosti, v napredek predvsem na
tem področju. Jaz pa ogromno časa in energije vlagam za dvigovanje
iz svojih travm, zagrenjenosti, ustrahovanosti in občutka nemoči. Naj si mislijo o
besedah, ki sledijo, kar se komu pač zdi; ampak v tem trenutku se
tudi jaz doživljam kot Veliko žensko, ki je iz tistega manj kot
nič, ustvarila veliko dodano vrednost.
xx
OdgovoriIzbriši