ponedeljek, 23. november 2015

Vzgoja po kitajsko

Amy Chua: Bojna pesem mame tigrice. (prevedla Mateja Črv Sužnik in Miha Sužnik). Hlebce: Zala, 2012.


Pišeta: Jože Omerzu in Urška Orešnik (uvod)


V oktobru smo na srečanju našega krožka kar vroče debatirali okrog knjige Bojna pesem mame tigrice, ki nam je porodila mnogo vprašanj - kje je meja stroge vzgoje, kdaj z vzgojo posežemo v otrokovo svobodo, zakaj je avtorica čutila potrebo napisati to zgodbo in tako naprej ... Tule objavljam zapis moškega dela naše ekipe, ki ima seveda drugačen pogled kot ženski del - čeprav smo tudi me zgodbo razumele na zelo različne načine. Nekatere izrazito odklonilno, nekatere občudujoče, spet druge zelo zadržano ... Pa predajmo besedo Jožetu ...



Kitajska mati Amy Chua je visoko izobražena, predava na univerzi, prav tako njen mož. Sta druga generacija priseljenih, ona kitajskih, on judovskih staršev. Imata hčerki Sophie in Lulu, ki sta nadarjeni že od rojstva. Kitajska mati si ju po tradicionalnih principih podredi in ju ostro vzgaja na poti do uspeha, odličnosti. Materialni pogoji družine so daleč nadpovprečni, uporabljajo vse možnosti prometa, lastne hiše, tam živečih glasbenikov in maksimalno uporabo časa za vaje instrumenta. Prva igra klavir, druga violino. Osebni karakter prve se podredi materi, druge pa ne, saj »je brcala že v maternici«. Naslednji dokaz: ko jo triletno mati izpostavi mrazu, zmaga hči. Avtorica poseže v davno kitajsko zgodovino, pa v dokaze za uporabo osebne volje in zmagovitih uspehov, ki so prednike pripeljali v obljubljeno deželo Ameriko. Potomci zasedajo vidne položaje v družbi in kulturi. Kitajska kulturna zapoved: »Ubogaj starše, prestajaj fizične napore in ne toži ,ne išči izgovorov.«

Sophie igra klavir, ima najboljše učitelje in uspehe, je talent. Za Lulu Amy izbere violino, zahteven in preverljiv instrument, izbira ji najboljše učitelje, nadzira vaje, katerim je posvečeno vse življenje otroka. Tudi redno šolanje je zahtevno in vsestransko, sorazmerno standardu. Amy uporablja neprestane primerjave, čeprav v javnosti zamolčane. Sledi izrek: »Prepir, obravnave, preprečuje vaje!« Otroško življenje po kitajsko je podrejeno uspehu, odličnosti, ne le biti boljši od drugih. Obe deklici zmagujeta na tekmovalnih odrih. Za nagrado Lulu si omislijo hišnega ljubljenčka, psičko Koko, ki je dodatna časovna obremenitev, a tudi veselje.


Amy Chua z družino


Potujejo v Chautauquo, naporna deveturna vožnja s poškodvano Sophie in učiteljico violine na avdicijo violine za Lulu. Drago v vseh pogledih. Sophie se vpraša zakaj? Amy odgovarja »zato, ker družina drži skupaj.« Za Lulu kupujejo res dobro violino. Jed komentira »več ko zapravimo, več imamo.« Amy in Lulu sta si blizu, vendar nezdružljivi.

Za učenki je planiran nastop v Carnegie hallu. Sophie ima obsežne priprave, vaje, zgoščenka, psihične vaje, prof. Tanaka sodeluje. Pozneje vadijo Lulu za sprejem na Julliard School, ki slovi po napetostih. Jed se spominja, da so ga v študentskih letih tu vrgli ven. Amy se spominja  tudi mnenja staršev o poroki z Jedom »ki ni bil primeren.« Sophie zmaga v Carnegie hallu, Lulu pa je zavrnjena v Julliardu .Prof Tanaka ponudi svoje ure.

Ko je Lulu stara 13 let, se upre materi glede violine, odneha, ni več prva violina v šolskem orkestru. Odtuji se materi, na parkirišču vpije tako divje, da pride policist povprašat. Postriže si lase na kratko, da ji frizer ne more pomagati. Pride do spora zaradi raztresene vreče riža, ki se razvije v nekritičen napad Amy na hčeri. Sopie razmisli in pospravi, toda materi da vedeti. Lulu že pogreša violino, toda je nadomestno zelo  uspešna pri tenisu.

Družina potuje v Moskvo, ogledajo si Rdeči trg, zamudijo na Leninov grob, sedejo za družinsko kosilo, naročijo kaviar, a se Lulu sporeče z Amy ter namerno razbije kozarec,  ta pobegne od mize, a se s spoznanjem vrne.

Amy piše in napiše avtobiografsko knjigo, dekleti jo zafrkavata, zato reducira neka poglavja in jo končno izda ter se zahvali se vsem, ki so sodelovali.

Ta avtobiografski roman je meni zelo vpliven, aktualen, verjeten družbeni scenarij. Literarni zapisi za kratek čas so ničla v primerjavi z njim. Za odgovornega (mlajšega) potreben in koristen tekst za razmišljanje.

Za zaključek pa še v razmislek ... Kaj je dobro in kaj slabo v opisani družini?
-  Amy je absolutist in vidi le svoje interese. Pregret lonec na pritisk. Tvegano podjetje. Izkorišča prednost prvega.
Kako jo občuti samotni mož Jed?
- Veliko (preveč) moči v rokah poedinca je nevaren projekt, manjka morala, etika!
- Če iščemo v zgodbi ideal - za koga? Družbi, načelu Ljubezni, uspešnosti ... Pandorina skrinjica.

Takole je analiziral in razmišljal Jože, vse, ki ste knjigo prebrali in vas je spodbudila h kakršnemu koli razmišljanju, pa vabim h komentiranju!




sreda, 11. november 2015

Povedal ti bom ...

Niet: Lep dan za smrt ali tudi glasbo lahko beremo

Piše: Urška Orešnik


Od nekdaj sem rada brala - ali bolje: prebirala. Prebrano skušala razumeti, interpretirati, v tem nekaj najti itn. Ne le knjige, temveč tudi glasbo. Še vedno hranim a4 zvezek, popisan in polepljen z besedili pesmi in glasbenih skupin, ki so me spremljale - predvsem v najstniškem času, pa tudi pozneje. Tako kot si življenja ne predstavljam brez knjig, si ga ne predstavljam brez glasbe. Potrebujem jo zjutraj, ko se peljem v službo, ko delam - za ozadje, zvečer pred spanjem ... in izbiranje pravega komada za pravo priložnost mi včasih tudi vzame kar nekaj časa. Čeprav mi knjige pomagajo pri marsikakšnem vprašanju, dilemi, situaciji, pa je glasba tista prva, instantna rešitev. Pred 15, 20 leti smo si presnemavali kasete, delali mikstejpe, sedaj si lahko že za vsako razpoloženje ustvarimo seznam predvajanja v kakšnem programu ali na youtubu. V posebno razpoloženje in razmišljanje sem se potopila tudi preteklo soboto v kranjskem Bazenu na koncertu legendarnih skupin Via Ofenziva in Niet. 



In ker imam to prednost, da urejam ta blog, si bom vzela pravico in prekršila pravilo, da pišemo o leposlovju - po drugi strani pa - kaj pa so besedila drugega kot poezija? Glasba sobotnega večera me je kot magdalenice prevzela z nostalgijo in me odpeljala v najstniška leta. Skušala sem se spomniti, kako sem to glasbo, ta besedila dojemala takrat. Zapisovala sem jih, jih prepevala, čečkala po šolskih zvezkih in še kje ... Kaj pa sem ob njih doživljala? Občutek najstniškega upora, to je gotovo. Čeprav sem nekatere od teh pesmi slišala neštetokrat je bilo v bazenu neko vzdušje - ali pa sem bila sama v nekem takem elementu - da sem besede poslušala kot bi jih slišala prvič. In oblila me je kurja polt, ko sem pomislila, kaj vse še sporočajo, kako iskrene so in kako jih sprejemajo mlade poskakujoče glave v prvih vrstah (jaz sem se po upokojensko zadrževala ob robu bazena:)). Aha trenutek, ko sem dobila idejo tudi za zapis na blogu, je bil komad Bil je maj in njegovo preprosto, vendar preprosto genialno, neposredno izpovedno in iskreno boleče besedilo:

"strah me je
nočem umreti sam
pomagaj mi
zbogom vsi
zbogom tudi ti
svet je lep" 

Res, kako bi bil svet lep, ko bi bili vsi sposobni povedati, si priznati, se izpostaviti in reči - da nas je strah samote, smrti, slovesa - povedati, kaj nosimo v sebi - naj bo to dobesedno ali metaforično. Tako preprosto. In ker je preprostost velika umetnost in jo je sposoben uresničiti le redko kdo, nas na vsakem koraku spremlja depresija, se v naših glavah rušijo zidovi, naše apatične oči s pogledom tja, kjer je nekoč sijalo sonce, ne vidijo izhoda. Sranje. Zen trenutek v ba-zenu (dodajam fotografijo za dokaz:)). 


Spoznanja nas čakajo na najbolj nepredvidljivih mestih. Tokrat me je našlo spoznanje, kako pomembno je glasbo tudi brati, doživljati skozi besedilo in kako pomembno je, da so ta besedila kvalitetna - saj so za marsikoga edina ali redka poezija, s katero se srečujejo v vsakdanjem življenju. V soboto sem poslušala dva benda, ki sta s svojimi več desetletji starimi besedili in komadi še vedno aktualna, z njima je odraslo mnogo generacij. In zato sem mnenja, da bi morali biti vsi tekstopisci pesniki, saj je moč besedila podcenjena in z njo je podcenjen tudi sprejemnik, poslušalec. Marsikaj smo sposobni slišati - vsak na svoj način, pa vendar - v tem je čar.