sreda, 11. november 2015

Povedal ti bom ...

Niet: Lep dan za smrt ali tudi glasbo lahko beremo

Piše: Urška Orešnik


Od nekdaj sem rada brala - ali bolje: prebirala. Prebrano skušala razumeti, interpretirati, v tem nekaj najti itn. Ne le knjige, temveč tudi glasbo. Še vedno hranim a4 zvezek, popisan in polepljen z besedili pesmi in glasbenih skupin, ki so me spremljale - predvsem v najstniškem času, pa tudi pozneje. Tako kot si življenja ne predstavljam brez knjig, si ga ne predstavljam brez glasbe. Potrebujem jo zjutraj, ko se peljem v službo, ko delam - za ozadje, zvečer pred spanjem ... in izbiranje pravega komada za pravo priložnost mi včasih tudi vzame kar nekaj časa. Čeprav mi knjige pomagajo pri marsikakšnem vprašanju, dilemi, situaciji, pa je glasba tista prva, instantna rešitev. Pred 15, 20 leti smo si presnemavali kasete, delali mikstejpe, sedaj si lahko že za vsako razpoloženje ustvarimo seznam predvajanja v kakšnem programu ali na youtubu. V posebno razpoloženje in razmišljanje sem se potopila tudi preteklo soboto v kranjskem Bazenu na koncertu legendarnih skupin Via Ofenziva in Niet. 



In ker imam to prednost, da urejam ta blog, si bom vzela pravico in prekršila pravilo, da pišemo o leposlovju - po drugi strani pa - kaj pa so besedila drugega kot poezija? Glasba sobotnega večera me je kot magdalenice prevzela z nostalgijo in me odpeljala v najstniška leta. Skušala sem se spomniti, kako sem to glasbo, ta besedila dojemala takrat. Zapisovala sem jih, jih prepevala, čečkala po šolskih zvezkih in še kje ... Kaj pa sem ob njih doživljala? Občutek najstniškega upora, to je gotovo. Čeprav sem nekatere od teh pesmi slišala neštetokrat je bilo v bazenu neko vzdušje - ali pa sem bila sama v nekem takem elementu - da sem besede poslušala kot bi jih slišala prvič. In oblila me je kurja polt, ko sem pomislila, kaj vse še sporočajo, kako iskrene so in kako jih sprejemajo mlade poskakujoče glave v prvih vrstah (jaz sem se po upokojensko zadrževala ob robu bazena:)). Aha trenutek, ko sem dobila idejo tudi za zapis na blogu, je bil komad Bil je maj in njegovo preprosto, vendar preprosto genialno, neposredno izpovedno in iskreno boleče besedilo:

"strah me je
nočem umreti sam
pomagaj mi
zbogom vsi
zbogom tudi ti
svet je lep" 

Res, kako bi bil svet lep, ko bi bili vsi sposobni povedati, si priznati, se izpostaviti in reči - da nas je strah samote, smrti, slovesa - povedati, kaj nosimo v sebi - naj bo to dobesedno ali metaforično. Tako preprosto. In ker je preprostost velika umetnost in jo je sposoben uresničiti le redko kdo, nas na vsakem koraku spremlja depresija, se v naših glavah rušijo zidovi, naše apatične oči s pogledom tja, kjer je nekoč sijalo sonce, ne vidijo izhoda. Sranje. Zen trenutek v ba-zenu (dodajam fotografijo za dokaz:)). 


Spoznanja nas čakajo na najbolj nepredvidljivih mestih. Tokrat me je našlo spoznanje, kako pomembno je glasbo tudi brati, doživljati skozi besedilo in kako pomembno je, da so ta besedila kvalitetna - saj so za marsikoga edina ali redka poezija, s katero se srečujejo v vsakdanjem življenju. V soboto sem poslušala dva benda, ki sta s svojimi več desetletji starimi besedili in komadi še vedno aktualna, z njima je odraslo mnogo generacij. In zato sem mnenja, da bi morali biti vsi tekstopisci pesniki, saj je moč besedila podcenjena in z njo je podcenjen tudi sprejemnik, poslušalec. Marsikaj smo sposobni slišati - vsak na svoj način, pa vendar - v tem je čar. 



Ni komentarjev:

Objava komentarja