nedelja, 15. maj 2016

Okrog sveta do preprostega spoznanja ...

Meike Winnemuth: Veliki dobitek. Kako sem na Milijonarju priigrala pol milijona in odpotovala. Tržič: Učila International, 2014.
Piše: Urška Orešnik



Včasih - oziroma kolikor lahko v knjižnični praksi opažam zelo pogosto - se dogaja, da človek sodi knjigo po platnici. Kljub temu da se sama načeloma ne prištevam v to množico, se je to zgodilo tudi meni. A sem bila ravno zaradi tega toliko bolj presenečena - včasih kakšna spoznanja pridejo na najbolj nepričakovanih mestih. Knjige Veliki dobitek Meike Winnemuth najverjetneje tako sama nikoli ne bi vzela s knjižne police, če mi je ne bi priporočila bralka v našem bralnem krožku, ki je s tem naslovom doživela podobno izkušnjo. 



Zgodilo pa se je nekako takole ... Poznate občutek, ko bi na neki točki v življenju spakirali kovčke in pustili vse za sabo? (Hm, ja, seveda.) Ali ko vedno daljša potovanja niso več dovolj in vas muči vprašanje, kako bi bilo, če bi lahko predvsem potovali? (Vedno bolj.) In nekako zavidate tistim, ki so se podali v take pustolovščine potovanja in pisanja (bloganja), čeprav vam neka pragmatična pamet pravi, da tudi tak življenjski stil ni mačji kašelj ... Čeprav je Veliki dobitek v bistvu resnična zgodba oz. knjiga, jo je avtorica zapisovala tudi v obliki popotnega bloga, deluje skoraj pravljično - uspešna nemška novinarka na televizijskem šovu priigra pol milijona evrov in se poda na enoletno pot po svetu. To razdeli na dvanajst destinacij oz. mest, v katerih biva po en mesec. Od Sydneya, Buenos Airesa, Mumbaja, Šanghaja do Honoluluja, San Francisca, Londona itn. Do sedaj še nič pretresljivega. Vendar stran za stranjo avtorica bralcu vse bolj prirašča k srcu. Na svoji poti se loti najrazličnejših aktivnosti - ne potuje kot turistka, temveč gre često iz svoje zone udobja. Kar jo nagradi z mnogimi novimi poznanstvi, srečanji in spoznanji. 


"Počutim se kot bi se snela z vrvice, prosto lahko dirjam po velikem travniku in ovoham vse, kar zanimivo diši - kakšno razkošje! /.../ Necenzurirano, nekontrolirano življenje." (s.25)
Hkrati pa se ji tudi zapiše:
"Kajti tisto najbolj hudo pri potovanju je to, da to ni življenje. Sreča ob svobodi in tujosti pomeni izgubo pripadnosti in bližine stalnosti." (s. 107)
Kljub temu da potovanje ni ta zaresno življenje, pa se vpraša, zakaj ni tako radovedna v svojih dejanjih tudi v svojem običajnem življenju? Nenazadnje bi se lahko učila igranja ukuleleja tudi doma, ali pa šla na kakšen eksotičen tečaj ... Kakšna je cena udobnosti vsakdanjega, običajnega življenja? Vsakodnevna rutina nas pogosto uspava v nek tempo, iz katerega se le stežka spravimo v kakšne nove pustolovščine. Je res tako težko? Branje me je z razmišljanja o potovanju in vznemirljivem spoznavanju novih pokrajin in ljudi pripeljalo do misli o tem, koliko lahko sama naredim za to, da z izleti ven iz lastne cone udobja ublažim Fernweh, wanderlust, hrepenenje po novih obzorjih ... 

Zelo prisrčno je napisan del, ko avtorica piše pismo (vsako poglavje je namreč kot pismo naslovljeno na neko osebo) mlajši sebi, kjer med drugim pove tudi tole:


"To, ljubica, kar je v tvojih letih težko in pozneje ne bo nič lažje, je ugotoviti, kaj želiš ti. Ne kaj bi morala želeti po mnenju drugih. Notranjih in zunanjih glasov velikokrat ni lahko razločiti. Je ta, ki ti prigovarja, da moraš imeti otroke, kariero, velikost košarice C, dolgoletno zvezo, hišo, popolno populjene obrvi, diplomo, uravnoteženo osebnost, uravnotežen bančni račun in na leto dvakrat dva tedna dopusta, ti ali svet? Kdo to določa? Je to v resnici tvoje hrepenenje ali zgolj prilagoditev nikogaršnji ideji o sreči?" (s. 155/156)
Kaj ni naravnost smešno, kako smo ljudje vedno sami sebi največji sovražniki, kako si sami postavljamo ovire v življenju in sami zidamo gradove prepričanj, za katerimi se skrivamo v navideznem udobju? Ko je recept za srečo tako enostaven in se skriva v preprostosti, ki jo mnogokrat zavidamo domorodcem kašne dežele, kamor se zatekamo od svojih v racionalne kletke ujeta življenja. Prav hecno je, ko avtorica ugotovi, da ji sploh ne bi bilo treba zadeti denarne nagrade, da bi šla na pot okoli sveta ampak da bi si to lahko brez težav privoščila že zdavnaj. Naj zaključim z mislijo, da je vse v našem življenju posledica nekih odločitev - in če nam ni všeč, moramo enostavno le začeti sprejemati drugačne. Preprosto, kajne? :) 

Ni komentarjev:

Objava komentarja