nedelja, 21. december 2014

O odtekanju časa in spominu



Piše:  Mitja Reichenberg



Danilo Kiš: Peščena ura. Založba Goga, Novo mesto 2014

 

 


Kultno knjigo, ki jo je Danilo Kiš (1935–1989) napisal pred več kot štiridesetimi leti, pravzaprav vsi poznamo: njen naslov je Grobnica za Borisa Davidoviča. In vsakdo, ki je hotel biti v tistem času nekakšen orto-intelektualec, jo je prebral. In je prebral ob tem tudi njegovo Enciklopedijo mrtvih, vsekakor. Tisti, ki smo tedaj živeli v Jugoslaviji, pa smo imeli še celo to prednosti, da smo njegove knjige znali brati v originalu. Njegova pripoved namreč teče popolnoma drugače v srbskem jeziku, kakor v slovenskih prevodih. Razumljivo.

            Srečati se z literaturo Danila Kiša, pomeni vedno srečanje z neznanim – pa tudi z nečim, kar je namenjeno dvema svetovoma: svetu doživljanja in svetu premišljevanja. To je potrebno vedeti. Najbolje je to vedeti prej, preden stopimo v njegov literarni svet. Preden nas ponese in odnese njegova misel v dokaj temne vrtince, v labirinte, v čas brez časa, v trpkost trenutkov, v zrna dogodkov, ujetih v peščeno uro usode. Res je, da nam knjige pomagajo razumeti marsikatero zagato današnjega življenja, a pomagajo nam tudi razumeti in (u)videti, kako in zakaj se stvari okoli nas dogajajo tako, kakor se. Pomagajo pa nam tudi pogledati izza ovinka vsakdanjih preprostosti in nas navdihniti z marsikatero mislijo. Vse to znajo – in zato pomagajo.

            Knjiga Peščena ura (v originalu Peščanik), je nastala davnega leta 1972 in čakala na slovenskega bralca. Prej je po njej nastal film na madžarskem (z naslovom Fövenyóra, režiser je bil Szabolcs Tolnai, narejen pa je bil leta 2007), kot pa tale prevod. Kiš ne more skriti, da je vedno pisal nekako pod vplivom imen, kot so bili Bruno Schulz, pa Vladimir Nabokov, Jorge Louis Borges, ali pa domači Ivo Andrić in Miroslav Krleža, vendar je ob vsem tem razvil še svoj slog, nekakšen notranji dialog s samim seboj (in bralcem), ki pa je vedno trpko bogat in umaknjen velikim pogledom vsakdana – govori o slehernikih, o moških in ženskah, katerih zgodbe so tako drobne in žalostne, da se izgubijo v puhlicah vsakodnevnih novih navlak. Kiš pa se jim posveča z veliko lupo, s strašno velikim povečevalnim steklom, z mikroskopom – in tako pritegne vsakogar v premišljevanje o intimnih trenutkih, ki staknejo življenje in smrt. In ki se ukvarjajo s stvarmi, ki spolzijo mimo – kot droben pesek v peščeni uri.

            Poanta, zgodba, nekako celoten klobčič časa-knjige je ujet in razložen na strani 291, kjer je pismo. Piše ga (pisateljev) oče, ki je bil leta 1944 deportiran v Auschwitz. Vse skupaj, celotna knjiga in njenih skoraj 300 strani, pa se odvija tako rekoč v eni sami noči, ko oče piše pismo. Roman tvorijo osupljivi fragmenti, ki se vrivajo v pripoved, spomini na očeta, spomini mesta, različni zapiski, preiskovalni postopki, meditacije ... skratka stranpoti, ki nekako motijo gladek potek pripovedi. Zato je pismo seveda na koncu romana. Za naše premišljevanje ob tej knjigi pa je vendar pomembno to, da se zavemo, da je naš osebnih spomin izredno krhek, nezanesljiv, poln osebnih dodatkov in interpretacij, torej popolnoma neučinkovit, ko poskušamo preko njega izpeljati nekakšno konsistentno pripoved o dogodku, ki nas je tako ali drugače emocionalno pretresel. S tem se zagotovo vsi strinjamo.

            'Katere prednosti ima pomlad (čas cvetenja in klitja) pred zimo? Križ lahko kje v zavetju nastaviš prijetnim in za zdravje koristnim sončnim žarkom, kar zmanjšuje revmatične bolečine; svetloba v sobi zgodaj zjutraj vzbuja prijetne občutke, zato se človek lažje zbudi; v postelji lahko bereš brez strahu pred prehladom; na stranišču se lahko pomudiš, kolikor te je volja; ves dan lahko hodiš na dolge sprehode po polju, ob rekli ali v gozdu; klitje in cvetenje lahko preučuješ na izbornih primerih vzorcev, ki bodo potem, označeni, vse leto služili kot primerki celotnega biološkega cikla; žvrgolenje ptic poraja v duši prijetno boleč občutek svobode; problem gretja stanovanja, kot tudi oblačenja, postaja drugorazreden; prehrano olajšujejo pomladanske divje trave in razna zelišča; telesna higiena (britje, umivanje) se iz dolžnosti spreobrne v ugodje; ženske in dekleta razkrivajo gole nadlakti in noge vse do kolen in nad koleni.' (str. 139). Tako nam Kiš v frivolnem tempu in dokaj barvitih pasažah prikaže svoj pogled na to, kaj so lahko prednosti pomladi. Zagotovo se z mnogimi njegovimi pogledi na ta letni čas tudi mi strinjamo. Priznati moramo, da je nekaj čarobnega v tem, da se prebudimo skupaj z naravo, da začutimo ta krogotok življenja, da se ponovno zazremo v sonce. Toda Kiš bi ne bil Kiš, če bi nam ob tem ne ponudil tudi druge plati te svoje zgodbe, teh svojih občutkov in spominov. Saj, kaj pa je ta občutek drugega, kakor kopica spominov, ki jih imamo (ima) na pomlad? Tako pa nadaljuje v drugačnem tonu – in postane tisti Kiš, ki ga poznamo morda nekoliko bolje.

            'Kakšen je negativni učinek pomladi (dobe rasti in cvetenja) na človeka? Norišnice sprejemajo največje število pacientov; statistična krivulja samomorov se nevarno vzpenja.' (str. 139). S tem zaključi poglavje. To je druga plat zvona, bi lahko zapisali. A ta spomin – ali – te spomine človek mnogokrat prekrije s sončnimi in svetlejšimi mislimi. In prav je tako. Zato moramo vedeti, da je naš spomin nekaj resnično osebnega, je samo naš in kot takšen vezan na naše doživljanje časa in prostora, v katerem spomin oblikujemo. Naš spomin ni nikakršen resnični, dokumentaristični posnetek tega ali onega dogodka, temveč naš notranji pogled na nekaj. In kot takšnega ga je vsekakor možno spreminjati, popravljati, mu kaj dodajati ali odvzemati. To je njegovo načelo. 'Zavedajoč se dejstva, da nisem sposoben dvigniti roke nase, saj se mi gnusi moje telo, gnusijo se mi smrt, kri in vsi rekviziti smrti, vrv, britev, orožje, sem maloprej, ko sem se odpravil v vas in pospremil sina do vrat, naenkrat začutil razsvetljenje zaradi možnosti, da se brez bolečin odkrižam vseh strahov in skrbi, pri tem se ne izpostavim kakšnim grozljivim posegom: smrt v snegu, sladka smrt, brez krvi in brez iznakaženosti telesa, brez bolečin in brez nasilja!' (str. 159). S tem se Kiš tudi nenehno podpisuje in srečuje – s tam nas nenehno nagovarja, da razumemo pot, po kateri on (njegov oče) hodi. Kaj je tisto, kar dela spomin dejansko spomin? To je vse okoli nekega dogodka, ki se je zgodil izven nas samih ali z nami, vse to pa, kar se je zgodilo v tistem trenutku v nas, pa je le naša misel na dogodek. In tako smo ujetniki teh misli, skupaj s pogledom na neki dogodek, pričevalci tega ali onega 'resničnega' sveta, v katerega verjamemo, da stopamo vsako jutro znova. Spomin je res nekaj čudovitega.

            Kiš pa je tudi takšen: 'Panonska zimska pravljica. – In glej, zunaj je padalo čisto belo perje, kot da na nebu skubijo velike pitane panonske gosi. In vsi so ga zbirali v žaklje iz jute: judovski trgovci in njihove žene, trgovski pomočniki in njihove sestre, otroci judovskih trgovcev in otroci trgovskih pomočnikov. Kajti Jahve jim je to noč v snu prišepnil, da bo zunaj padalo čisto gosje perje in da nihče razen njih, izbrancev, tega ne bo vedel.' (str. 66) – a zgodba pravi, da je za tem pričelo padati še boljše, še bolj fino perje, pa so prejšnje stresli iz vreč, da bi svojo lakomnost lahko nasitili s čim še boljšim. Pa so ga pobirali, to fino, drobno belo perje – a se je pričelo topiti, namočilo vse, kar so imeli in izginilo. Bil je namreč sneg. 'Nato so nekateri najdrznejši in najbolj pobožni obrnili pogled k nebu in zaslišali božji glas, ki jim je rekel: to naj vam bo v poduk. Ne zahtevajte od neba več, kot vam lahko da. Ker se tiče tiste prve pošiljke, vam povem, da je to zares bilo perje, ampak vi ste ga prepustili vetru.' (str. 67). Se še spomnite filma Zbiralci perja (Skupljači perja, Aleksandar Petrović, 1967)? Tisti, ki se, se spomnite velike ideje, velike ljubezni, velike prisege in časti. Zagotovo lahko trdimo, da je Kiš poznal ta film.

            Tudi ta knjiga nam pomaga pogledati v vse te svetove. Vsi se srečujemo s svojimi strahovi in s svojim pogumom, vsi se zavedamo krhke resnice, ki lebdi nad našim življenjem in kakor peščena ura pretaka naš čas. Pesek so spomini, ki se iz preteklosti selijo v sedanjost, iz sedanjosti pa ponovno nazaj v preteklost. Peščeno uro se da obračati in že precejen pesek z lahkoto zdrsi ponovno nazaj. In nato jo obrnemo, pa se potovanje peska na novo prične.

            'Zdaj sem pa zares končal to pismo, v upanju, da mi ne boste dali več priložnosti, da se znova ukvarjam z vami tako na dolgo in s toliko bridkosti, kajti to 'malo pismo' je pravzaprav samo izvleček iz dogodkov, ki sem jih preživel skupaj z družino v teh slabih treh mesecih. – Božji mlini meljejo počasi, vendar zanesljivo.

            Mislim, da bom že naslednji teden doma, o čemer te bom še obvestil, in ker nočem nikoli več prestopiti tvojega praga, te prosim, da me ti obiščeš, ker se hočem s tabo pogovoriti o nekaterih zelo resnih zadevah.

            Zdaj pa na svidenje, poljublja te tvoj brat
            Eduard

            p.s. Bolje je biti med preganjanimi kot pa med preganjalci
            (T., Bava Kamma)'
           
            (str. 301)

Ni komentarjev:

Objava komentarja