Kultno knjigo, ki jo je Danilo
Kiš (1935–1989) napisal pred več kot štiridesetimi leti, pravzaprav vsi
poznamo: njen naslov je Grobnica za Borisa
Davidoviča. In vsakdo, ki je hotel biti v tistem času nekakšen
orto-intelektualec, jo je prebral. In je prebral ob tem tudi njegovo Enciklopedijo mrtvih, vsekakor. Tisti,
ki smo tedaj živeli v Jugoslaviji, pa smo imeli še celo to prednosti, da smo njegove
knjige znali brati v originalu. Njegova pripoved namreč teče popolnoma drugače
v srbskem jeziku, kakor v slovenskih prevodih. Razumljivo.
Srečati se z literaturo Danila Kiša, pomeni vedno
srečanje z neznanim – pa tudi z nečim, kar je namenjeno dvema svetovoma: svetu
doživljanja in svetu premišljevanja. To je potrebno vedeti. Najbolje je to
vedeti prej, preden stopimo v njegov literarni svet. Preden nas ponese in
odnese njegova misel v dokaj temne vrtince, v labirinte, v čas brez časa, v
trpkost trenutkov, v zrna dogodkov, ujetih v peščeno uro usode. Res je, da nam
knjige pomagajo razumeti marsikatero zagato današnjega življenja, a pomagajo
nam tudi razumeti in (u)videti, kako in zakaj se stvari okoli nas dogajajo
tako, kakor se. Pomagajo pa nam tudi pogledati izza ovinka vsakdanjih
preprostosti in nas navdihniti z marsikatero mislijo. Vse to znajo – in zato
pomagajo.
Knjiga Peščena ura
(v originalu Peščanik), je nastala
davnega leta 1972 in čakala na slovenskega bralca. Prej je po njej nastal film na
madžarskem (z naslovom Fövenyóra,
režiser je bil Szabolcs Tolnai, narejen pa je bil leta 2007), kot pa tale
prevod. Kiš ne more skriti, da je vedno pisal nekako pod vplivom imen, kot so
bili Bruno Schulz, pa Vladimir Nabokov, Jorge Louis Borges, ali pa domači Ivo
Andrić in Miroslav Krleža, vendar je ob vsem tem razvil še svoj slog, nekakšen
notranji dialog s samim seboj (in bralcem), ki pa je vedno trpko bogat in
umaknjen velikim pogledom vsakdana – govori o slehernikih, o moških in ženskah,
katerih zgodbe so tako drobne in žalostne, da se izgubijo v puhlicah
vsakodnevnih novih navlak. Kiš pa se jim posveča z veliko lupo, s strašno
velikim povečevalnim steklom, z mikroskopom – in tako pritegne vsakogar v
premišljevanje o intimnih trenutkih, ki staknejo življenje in smrt. In ki se
ukvarjajo s stvarmi, ki spolzijo mimo – kot droben pesek v peščeni uri.
Poanta, zgodba, nekako celoten klobčič časa-knjige je ujet
in razložen na strani 291, kjer je pismo. Piše ga (pisateljev) oče, ki je bil
leta 1944 deportiran v Auschwitz. Vse skupaj, celotna knjiga in njenih skoraj
300 strani, pa se odvija tako rekoč v eni sami noči, ko oče piše pismo. Roman tvorijo
osupljivi fragmenti, ki se vrivajo v pripoved, spomini na očeta, spomini mesta,
različni zapiski, preiskovalni postopki, meditacije ... skratka stranpoti, ki
nekako motijo gladek potek pripovedi. Zato je pismo seveda na koncu romana. Za
naše premišljevanje ob tej knjigi pa je vendar pomembno to, da se zavemo, da je
naš osebnih spomin izredno krhek, nezanesljiv, poln osebnih dodatkov in
interpretacij, torej popolnoma neučinkovit, ko poskušamo preko njega izpeljati
nekakšno konsistentno pripoved o dogodku, ki nas je tako ali drugače
emocionalno pretresel. S tem se zagotovo vsi strinjamo.
'Katere prednosti
ima pomlad (čas cvetenja in klitja) pred zimo? Križ lahko kje v zavetju
nastaviš prijetnim in za zdravje koristnim sončnim žarkom, kar zmanjšuje
revmatične bolečine; svetloba v sobi zgodaj zjutraj vzbuja prijetne občutke,
zato se človek lažje zbudi; v postelji lahko bereš brez strahu pred prehladom;
na stranišču se lahko pomudiš, kolikor te je volja; ves dan lahko hodiš na
dolge sprehode po polju, ob rekli ali v gozdu; klitje in cvetenje lahko
preučuješ na izbornih primerih vzorcev, ki bodo potem, označeni, vse leto
služili kot primerki celotnega biološkega cikla; žvrgolenje ptic poraja v duši
prijetno boleč občutek svobode; problem gretja stanovanja, kot tudi oblačenja,
postaja drugorazreden; prehrano olajšujejo pomladanske divje trave in razna
zelišča; telesna higiena (britje, umivanje) se iz dolžnosti spreobrne v ugodje;
ženske in dekleta razkrivajo gole nadlakti in noge vse do kolen in nad koleni.'
(str. 139). Tako nam Kiš v frivolnem tempu in dokaj barvitih pasažah prikaže
svoj pogled na to, kaj so lahko prednosti pomladi. Zagotovo se z mnogimi
njegovimi pogledi na ta letni čas tudi mi strinjamo. Priznati moramo, da je
nekaj čarobnega v tem, da se prebudimo skupaj z naravo, da začutimo ta krogotok
življenja, da se ponovno zazremo v sonce. Toda Kiš bi ne bil Kiš, če bi nam ob
tem ne ponudil tudi druge plati te svoje zgodbe, teh svojih občutkov in
spominov. Saj, kaj pa je ta občutek drugega, kakor kopica spominov, ki jih
imamo (ima) na pomlad? Tako pa nadaljuje v drugačnem tonu – in postane tisti
Kiš, ki ga poznamo morda nekoliko bolje.
'Kakšen je
negativni učinek pomladi (dobe rasti in cvetenja) na človeka? Norišnice
sprejemajo največje število pacientov; statistična krivulja samomorov se
nevarno vzpenja.' (str. 139). S tem zaključi poglavje. To je druga plat
zvona, bi lahko zapisali. A ta spomin – ali – te spomine človek mnogokrat
prekrije s sončnimi in svetlejšimi mislimi. In prav je tako. Zato moramo
vedeti, da je naš spomin nekaj resnično osebnega, je samo naš in kot takšen
vezan na naše doživljanje časa in prostora, v katerem spomin oblikujemo. Naš
spomin ni nikakršen resnični, dokumentaristični posnetek tega ali onega
dogodka, temveč naš notranji pogled na nekaj. In kot takšnega ga je vsekakor
možno spreminjati, popravljati, mu kaj dodajati ali odvzemati. To je njegovo
načelo. 'Zavedajoč se dejstva, da nisem
sposoben dvigniti roke nase, saj se mi gnusi moje telo, gnusijo se mi smrt, kri
in vsi rekviziti smrti, vrv, britev, orožje, sem maloprej, ko sem se odpravil v
vas in pospremil sina do vrat, naenkrat začutil razsvetljenje zaradi možnosti,
da se brez bolečin odkrižam vseh strahov in skrbi, pri tem se ne izpostavim
kakšnim grozljivim posegom: smrt v snegu, sladka smrt, brez krvi in brez
iznakaženosti telesa, brez bolečin in brez nasilja!' (str. 159). S tem se
Kiš tudi nenehno podpisuje in srečuje – s tam nas nenehno nagovarja, da
razumemo pot, po kateri on (njegov oče) hodi. Kaj je tisto, kar dela spomin
dejansko spomin? To je vse okoli nekega dogodka, ki se je zgodil izven nas
samih ali z nami, vse to pa, kar se je zgodilo v tistem trenutku v nas, pa je le
naša misel na dogodek. In tako smo ujetniki teh misli, skupaj s pogledom na
neki dogodek, pričevalci tega ali onega 'resničnega' sveta, v katerega
verjamemo, da stopamo vsako jutro znova. Spomin je res nekaj čudovitega.
Kiš pa je tudi takšen: 'Panonska zimska pravljica. – In glej, zunaj je padalo čisto belo perje,
kot da na nebu skubijo velike pitane panonske gosi. In vsi so ga zbirali v
žaklje iz jute: judovski trgovci in njihove žene, trgovski pomočniki in njihove
sestre, otroci judovskih trgovcev in otroci trgovskih pomočnikov. Kajti Jahve
jim je to noč v snu prišepnil, da bo zunaj padalo čisto gosje perje in da nihče
razen njih, izbrancev, tega ne bo vedel.' (str. 66) – a zgodba pravi, da je
za tem pričelo padati še boljše, še bolj fino perje, pa so prejšnje stresli iz
vreč, da bi svojo lakomnost lahko nasitili s čim še boljšim. Pa so ga pobirali,
to fino, drobno belo perje – a se je pričelo topiti, namočilo vse, kar so imeli
in izginilo. Bil je namreč sneg. 'Nato so
nekateri najdrznejši in najbolj pobožni obrnili pogled k nebu in zaslišali
božji glas, ki jim je rekel: to naj vam bo v poduk. Ne zahtevajte od neba več,
kot vam lahko da. Ker se tiče tiste prve pošiljke, vam povem, da je to zares
bilo perje, ampak vi ste ga prepustili vetru.' (str. 67). Se še spomnite
filma Zbiralci perja (Skupljači perja, Aleksandar Petrović,
1967)? Tisti, ki se, se spomnite velike ideje, velike ljubezni, velike prisege
in časti. Zagotovo lahko trdimo, da je Kiš poznal ta film.
Tudi ta knjiga nam pomaga pogledati v vse te svetove. Vsi
se srečujemo s svojimi strahovi in s svojim pogumom, vsi se zavedamo krhke
resnice, ki lebdi nad našim življenjem in kakor peščena ura pretaka naš čas.
Pesek so spomini, ki se iz preteklosti selijo v sedanjost, iz sedanjosti pa
ponovno nazaj v preteklost. Peščeno uro se da obračati in že precejen pesek z
lahkoto zdrsi ponovno nazaj. In nato jo obrnemo, pa se potovanje peska na novo
prične.
'Zdaj sem pa zares
končal to pismo, v upanju, da mi ne boste dali več priložnosti, da se znova
ukvarjam z vami tako na dolgo in s toliko bridkosti, kajti to 'malo pismo' je
pravzaprav samo izvleček iz dogodkov, ki sem jih preživel skupaj z družino v
teh slabih treh mesecih. – Božji mlini meljejo počasi, vendar zanesljivo.
Mislim, da bom že naslednji teden
doma, o čemer te bom še obvestil, in ker nočem nikoli več prestopiti tvojega
praga, te prosim, da me ti obiščeš, ker se hočem s tabo pogovoriti o nekaterih
zelo resnih zadevah.
Zdaj pa na svidenje, poljublja te
tvoj brat
Eduard
p.s. Bolje je biti med preganjanimi
kot pa med preganjalci
(T., Bava Kamma)'
(str. 301)
Ni komentarjev:
Objavite komentar