torek, 09. december 2014

IT'S A TRAP!

Piše: Naughtius Maximus

Ebenezer Cooke – Trgovec s tobakom ali potovanje v Maryland. London: Benjamin Bragg at the Raven in Pater-Noster-Row, 1708.*




Vedno sem imel rad literaturo, ki je v svoji zasnovi in performansu igra. Od bralca zahteva kanček več pozornosti in odprte glave, nagrada ob branju pa je toliko večja. Kak Kosovel bi imel mnogo povedati, kaj je narobe z umetninami, ki le stojijo tam in čakajo, da se jih občuduje. Umetnost je pač živa stvar.

Ebenezer Cooke je dolgo časa ostal pesnik z omejeno prepoznavnostjo – celo z nazivom poet-lavreat, ki ga v Marylandu podeljujejo še danes in je bil v resnici interna šala osemnajstega stoletja, ga javnost ne povezuje več – dokler ga ni z romanom Trgovec s tobakom (1960) v širšo literarno obravnavo ponovno oživel slavni postmodernistični romanopisec John Barth. Naslov svoje fiktivne biografije si je sposodil iz prve od sedmih ohranjenih Cookovih pesmi, ki so se ohranile skozi zgodovino in hkrati tudi edine, po kateri ga mnogi pomnijo do danes. Od teh sedmih so jih Cooku šele v sedemdesetih letih pripisali dve, s katerimi ga literarna znanost prej ni povezovala, avtorstvo ene od njih pa je še danes podvrženo debati, ker so jo našli le v nepodpisanem izvodu.

Trgovec s tobakom ali pot v Maryland je, kolikor nam je znano, Cookov pesniški prvenec. Sedemsto enajst verzno pesnitev je založil Benjamin Bragg leta 1708, doživela pa je še dva ponatisa v marylandskem Annapolisu (prvi se je izgubil, drugi pa nosi letnico 1731) z nekoliko spremembami na slabše: več izbrušenih rim nadomesti dvoumne dele, ki so jih nekateri raziskovalci povezovali z odkrito satiro vplivnejših oseb iz Marylanda osemnajstega stoletja, izpuščenih je originalnih 39 opomb besedila, nekakšen metatekst prve inačice epopeje, ki so z vso absurdnostjo pojasnjevale barbarizem takratne ameriške kulture, prav tako pa je izpadla zaključna kletev, s katero se glavni protagonist pesmi – angleški nevedni in naivni pripovedovalec – poslovi od goljufivih in neciviliziranih Američanov.



Današnji bralec Cookove Marylandiade je zaznamovan s konceptom nacionalizma in bo osnovno dialektično nasprotje pesmi: plemenito, kultivirano, angleško versus divjaško, neposredno, ameriško, dejansko videl kot dve kulturi na različnih straneh Atlantika. Pred letom 1776 pa sta bili ti kulturi (vsaj formalno) le plati istega kovanca. Pesnitev na trenutke smeši tako eno (npr. elitni cambriški izobraževalni sistem: »Kamor štorava mladina kazni v izogib, / hodi, da žloka, v oporo vseh Cerkvenih hib.«) kot drugo (npr. prašičjo pastirico, ki jo pripovedovalec sreča prvi dan v provinci: »Ženski glas mi prebodel je ušesa, / ki je kričal, da neumnosti otresam, / in plašim ji čredo stran. Ta glas / ki vodil je govedo v vas / je pripadal domačinki ves ta čas.«). Najhujši zločin, ki ga lahko bralec stori – in ki so ga storili mnogi preučevalci Cookovega dela – je, da bere to poezijo mimo perspektive avtorjevega življenjskega nazora, ki je bolj kot s procesom amerikanizacije zaznamovan z iskanjem ekonomske blaginje, ogrožene s strani teh ali onih skupinskih sporov.

Cooke zna iz verza v verz satirizirati tako ene kot druge Angleže svojega časa in v trenutku, ko se bo bralec odločil, čigava stran ima v sporu prav, bo neizbežno zakorakal v past, ki nam jo avtor-goljuf (danes bi ga kdo znal opisati kot postmodernističnega, prav tisti, ki vidi začetke postmodernizma že v Don Kihotu) ves čas nastavlja. Objekt njegove satire namreč ni ena ali druga kultura (ki ju bolj kot resnične razlike v karakterju ločita splet okoliščin in nekakšna transcendenčna prevara), temveč sam spor med njima. Če se bomo postavili v bran tistih, ki se norčujejo iz civilizirancev, ker ne znajo sedeti v kanuju oz. se sramujejo, ker so indijanske pipe podobne tistemu, »po čemer hrepeni vsaka dama«, ali pa v bran tistih, ki preklinjajo lumparijo z nove celine: »naj svet jih glâdu prepusti, da bodo / delile si zasluženo usodo: / vrnile z Indijanci se v divjino, / oropane za govor, trgovino, / za srečo; in odpadle od Nebes / časte naj sonce in vsakovrstno zmes / poganskih vraževerij … / naj v nič to puščo božji srd zravna / brez zvestih mož in čednostnih žena.«; se bomo ujameli v Cookovo past in tudi sami postali objekt posmeha druge skupine bralcev.

Le če bomo pripravljeni videti, da se Cooke v resnici norčuje iz vsega, kar zavira občo blaginjo in napredek, med drugim tudi vsakršni spori novonastajajoče nacionalistične narave, se bomo rešili nevarnosti avtorjeve prevare, svojo superiornost pa utemeljevali z intelektualno naduvanostjo in primanjkljajem pripadnosti. Nova past? Dobro odigrano, Ebenezer Cooke, dobro odigrano.

* Vse prevode verzov, uporabljenih v tem besedilu, je opravil avtor zapisa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar