ponedeljek, 30. marec 2015

Med sanjami in knjigami



Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig (prevod Stana Anželj). Založba Sanje, Ljubljana 2013.

Piše: Mitja Reichenberg





V življenju srečamo različne knjige. Nekatere so dobre, spet druge niso. Nekatere nam nudijo zabavo, nekatere ne. Ob tem moramo razumeti, da to 'dobro' in 'zabava' ne gre razumeti kot nekaj, kaj je samo po sebi umevno, temveč kot nekaj, kar je knjiga sama. Knjiga kot entiteta, kot nekaj, kar obstaja v svojih različicah ... kot nekaj, kar vas lahko poboža, ugrizne, preseneti, skuštra, ujezi, spotakne, udari, požre. Recimo. Morate priznati, da o teh dimenzijah knjig še nikoli niste premišljevali. Seveda ne – saj niste naleteli na knjigo, ki je lahko nevarna. Pisatelj Walter Moers očitno je. Še bolje: njegov junak pripovedi, ki se imenuje Blagorad Basnodolski prav tako. In zagotovo še ne poznate mesta, ki se imenuje Bukvana – kajti gre za mesto sanjajočih knjig. No, če bi to mesto poznali, mislimo resnično poznali, ne samo slišali zanj, potem bi vedeli natančno, o čem sedaj teče besede. Tako pa temu ni tako. Ampak že takoj na začetku vam pa le lahko zagotovimo, da knjige pomagajo. Sicer na svoj neverjeten način, a vendar.

            'Kaj pa vsebina? Besedilo, toliko lahko izdam, je govorilo o razmišljanju pisatelja, ki ima horror vacui, strah prej praznim listom Ki ga ohromi popona pisalna blokada in ki obupano premleva o stavku, s katerim bi začel svojo zgodbo.' (str. 28). V kolikor nam pomaga doumeti, kaj je ta strah, potem se lahko približamo praznim listom tako, kakor se lahko približamo svojemu življenju. Tudi to je dejansko prazni list, ki ga mi – in samo mi – vztrajno in natančno popisujemo, barvamo, prepogibamo, ceframo, skratka z njim počnemo pač vse, kar hočemo. Tale strah je torej popolnoma upravičen, čeprav se že takoj v začetku lahko vprašamo, ali ni celo zelo pomemben. Strah pred praznim listom je za pisatelja lahko sicer velika motnja, toda strah pred življenjem je lahko za človeka še večja. Kaj nas je pravzaprav najbolj strah? Različne raziskave nam kažejo, da je ljudi najbolj strah tega, kako jih bodo drugi ljudje videli, ocenjevali, dojemali ali sprejemali. To je eden največjih strahov današnjega človeka. Zakaj je temu tako?

            Mnogo ljudi meni, da je za srečo potrebno imeti to in ono. Vendar za srečo ni potrebno imeti tega ali onega – pravzaprav je že dovolj, če imamo srečo. Strah, ki je sestavni del našega preživetvenega nagona, je tudi del tega, kar imenujemo stres. O stresu se je že prelilo toliko črnila, da bi napolnili vsa morja sveta, pa še bi ga ostalo. Predvsem nas hočejo naučiti, da je stres nekaj izredno škodljivega – toda, če bi ne bilo vseh reakcij, tako telesnih kakor duševnih, ki jih stres povzroči, bi človek najverjetneje že davno izumrl: ker je stres naš pravi odgovor na situacijo, v kateri nam pričnejo delovati naši čuti bistveno močneje, kakor pa v vsakdanjem miru. In to nas naredi hitre, močne, pogumne. Kar pa dejansko škodi je učinek, ki ga stres pusti v nas, ko ga ne izživimo, ko napetosti, strahu, groze in kar je še tega, ne pustimo oditi drugam. Ko vse to zadržimo nekje v sebi in sami sebe razjedamo. Torej – prazen list ni težava, težava je v strahu, kaj bomo nanj zapisali.

            V mestu Bukvana obstajajo knjižni lovci. Lovci na knjige, torej. Knjige lovijo po rovih in zapuščenih rudnikih, po podzemnih labirintih in sploh po čudnih krajih. 'Knjižni lovci so sčasoma razvili vrsto načinov, kako najti pot nazaj na površje. Knjižne regale so zaznamovali s kredo, za seboj so razvijali dolgo vrvico ali trosili papirnate odrezke, riževa zrna, steklene bisere ali kamenčke. Risali so skrajno preproste zemljevide in v mnogih predelih labirintov poskrbeli za osvetljavo z namestitvijo meduznih svetilk, v katerih s v hranilni tekočini životarile konzervirane meduze mesečinke. Zakoličili so teren, iz kamna izklesali vire pitne vode in si pripravili zaloge živeža – na svoj skromni način so bukvanske katakombe tako rekoč nekoliko približali civilizaciji.' (str. 59). Knjige so torej nekaj živega in kot takšne imajo seveda svoje življenje. Le-to pa se lahko kaj hitro križa z življenjem vsakega, ki knjigo posvoji, jo vzame v roke, ali kar je že hujše – jo nese domov, v svojo sobo ... Knjige razvijejo popolnoma svoje življenje in se v nekem trenutku povežejo med seboj. Ko nismo pozorni, ko nas ni doma ali ko jim ne namenjamo prav velike pozornosti, se z njimi in v njih dogaja marsikaj. Res pa je, da nekatere tudi niso zlobne. Nekatere človeku resnično želijo pomagati.

            Ko se potapljamo dalje v to veličastno dogodivščino knjig, lahko opazimo, da nas tudi ta knjiga vedno bolj objema in srka vase. Kar pa je še posebej zabavno pri njej je to, da je potrebno poznati nekaj literature, da lahko resnično pademo v vse njene globine in se tam prepustimo temi in strahu, grozotam in humorju. Tako, recimo, srečamo knjige, ki so jih napisali Ojahnn Golgo van Fontheweg (aka Johann Wolfgang von Goethe), pa slavni Eror Banco (Roger Bacon), ne smemo prezreti, kdo sta Selwi Rollcar in Arlis Worcell (Lewis Caroll), pa Doylan Cone (Conan Doyle) in Ugor Vochti (Victor Hugo), pa še in še. Tudi glasba ni izvzeta: Odion la Vivanti (Antonio Vivaldi) in Crederif Pincho (Frédéric Chopin), recimo. V kolikor želimo postati lovec na knjige, moramo upoštevati, da v osnovi sicer mi lovimo knjige, toda prav hitro se lahko zgodi, da se iz lovca prelevimo v plen. In knjige pričnejo loviti nas. In če niste previdni, potem naletite na knjigo, ki vas že na daleč privlači. Odprete jo in po njej zalistate – pa z začudenjem ugotovite, da na vseh njenih straneh piše samo en stavek. Ta stavek vam pove, da ste naredili hudo napako. Stavek se glasi takole: Pravkar ste se zastrupili. (str. 148-149). Nato pa se je mraz ' ... s prstov razlezel po rokah in mi zajel telo. Zavrtelo se mi je, pogled se mi je zameglil. Smeika sem še slišal reči: Vi ste dejansko eden od teh sanjačev, ki verjamejo, da so vsi odgovori zapisani v knjigah, kanje? Toda knjige niso po naravi koristne in dobre. Celo izjemno hudobe so lahko. Ste že slišali za nevarne knjige? Nekatere od njih ubijejo že z najmanjšim dotikom. Potem se mi je stemnilo pred očmi. (str. 150).

            Ko pomislimo, da knjige pomagajo, potem moramo razumeti, da nekatere pa to res počno. Pomagajo nam namreč ubežati pred onimi, ki so bolj nevarne. Vsekakor pa moramo naglasiti, da je knjiga Mesto sanjajočih knjig odličen primer srečevanja s knjigo (in knjigami) na popolnoma drugačen način. Pogled v zapisano besedo, ki postane lahko resnična, ki nosi v sebi bistvo življenje tega, ki je besede zapisoval, nam da misliti, da pa le vse, kar zapišemo, ne more ne-imeti kakršnega koli smisla, kaj šele globokega in dalekosežnega pomena in posledice.

            Vse je med seboj povezano, vsaka beseda, vsaka misel, vsaka črka, pika, klicaj in podpičje. Ko to premišljujemo, se lahko zavemo svoje vloge v velikem mozaiku, ki mu tako radi rečemo življenje. In tedaj, a mora le tedaj, nam lahko vsaka stvar na svoj poseben način pomaga. Tudi roža, ki jo negujemo, tudi človek, ki nas opazi. A moramo tudi mi opaziti njega, vsekakor.

Ni komentarjev:

Objava komentarja