sreda, 11. marec 2015

Neulovljivost moškega-tigra ali o Usodi in Odgovornosti

Sarita Mandanna: Tigrov grič. (prevod: Lili Potpara) Ljubljana: Modrijan, 2011.

Piše: Urška Orešnik



"Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna na svoj način," je gotovo eden najpogostejših (Tolstojevih) citatov. Tudi meni se mnogokrat poraja, ko razmišljam o družini kot eni od osnovnih celic človekovega socialnega delovanja. Ravno v teh dneh se o družini veliko govori, le redkokdo pa izpostavlja, za koliko gorja, travm, neizbrisljivih temnih spominov ... so vzrok in izvor ravno družine. Dužina je (načeloma) naš prvi socialni stik s svetom, kar nas zaznamuje bolj, kot si upamo priznati in spoznati. Mogoče so ravno zaradi tega takšne in drugačne družinske sage zelo priljubljeno branje - saj bi vsak izmed nas lahko napisal bolj ali manj razburljivo različico le-te. S takim pisanjem se lahko zlahka poistovetimo, hkrati pa gre ponavadi za branje, ki te "potegne" in knjigo le stežka spustiš iz rok, tudi če šteje nekaj sto strani.




Že dolgo časa sem ogledovala to živopisno knjigo na policah naše knjižnice in jo končno le vzela v roke. Zaželela sem si iz mrzle in predolgo trajajoče zime - vsaj z domišljijo - pobegniti v tople kraje. Zgodba se (pretežni del) odvija na jugu Indije, v pokrajini Kodagu, v vasici sredi neokrnjenega pragozda; časovno pa je postavljena med leto 1878 in začetek druge svetovne vojne, kar zajame tri generacije dveh družin, ki ju preplete nenavadna, predvsem pa dokaj nesrečna usoda. 

Usoda. Tako ljudje včasih poimenujemo plaz, ki se usuje zaradi naših zapletenih razmerij, naših odločitev, dejanj, laži, prikrivanja resnice ... Usoda je snežna kepa, ki se vali po pobočju naših odnosov in jo kot tako poimenujemo, ko ni več obvladljiva ter jo le še resigniramo izpustimo iz naših rok. Prav ta prispodoba lepo oriše zaplet  romana Tigrov grič

Zgodba se začne z rojstvom dolgo pričakovanega otroka, Devi, senco nad njeno prihodnost pa vrže temna slutnja, prerokba iz leta čapelj, ki pa ostane skrivnost, ki ji skuša bralec kljubovati vse do zadnje strani romana z upanjem, da se bo na koncu vseeno "vse lepo izšlo".

 "Ena sama čaplja se je dvignila v nebo in v najčistejši belini samotno lebdela nad polji. Devi je opazovala njen let, nenadoma vsa otožna. 
   Če ljubiš s tako silo, da se popolnoma potopiš v nekoga ali nekaj, če ljubezen seže tako globoko, je res tako naravna kot dihanje. /.../
  'Ljubezen je dih, to je res, pa tudi tisto, kar sledi, ko zmanjka dihov, ko ostane samo še tišina. Ljubezen je voda, ki hrepeni po morju. Je drevo, ki potrebuje korenine, dokler sega proti nebu. Je senca, napolnjena z odsotnostjo, tisti kotiček, kjer radost ne more več cveteti. Ljubezen je tisto, kar ostane tudi po mnogih letih, kot nekakšen pankrt izgube, za katero še žalovati ne morem kot za svojo.'" (str. 476)

 Kot otrok se spoprijatelji z Devano, fantičem, siroto, ki nato postane njen najboljši prijatelj. Devi se že kot dekletce zagleda v Mačuja, Devanovega bratranca, moža, ki je z lastnimi rokami ubil tigra, in si priseže, da bo nekoč postala njegova žena. Devanna se kot mladenič izkaže v šoli in vzbudi pozornost pri nemškem misijonarju, ki se zavzame zanj in ga pošlje študirat medicino. Na fakulteti pa Devana postane žrtev ne le nadlegovanja, temveč nečloveškega izživljanja, kar ga močno potre in na koncu pahne v obupano dejanje, ki zapečati ljubezenski trikotnik med njim, Devi in Mačujem. 

Da ne bom izdala preveč vsebine, naj podam nekaj glavnih idej, razmislekov, h katerim je prignalo branje tega romana ... Zelo lepo je opisano življenje v neokrnjeni naravi, ki pa poteka v zelo tradcionalnih okvirih, zaradi česar je že v kali zatrt možen izhod iz marsikatere človeške stiske. Zaradi takšnih in drugačnih družbenih norm ostanejo nekateri dogodki oz. dejstva zamolčana vse do konca, ko njihovo razkritje niti ne deluje več katarzično, saj ničesar več ni mogoče spremeniti in popraviti ... 

 "Bolečina se kopiči. Če je zavestno ne odložiš, se kopiči, nalaga sama nase. Otrdi, se zadebeli in razkolje srce. Sprva poskušamo luščiti kraste, da bi bili spet tako čisti in nedolžni kot nekoč. A sčasoma postane pretežko. Preboleče je brskati po ranah, obiskovati boleče spomine. Raje jih skrijemo, da jih ne vidimo, o njih ne govorimo. Vlačimo jih naokrog kot neviden kamen za vratom. Ran se ne dotikamo več. Plast za plastjo se brazgotine debelijo, dokler se nekega dne ne prebudimo in ugotovimo, da smo nepovratno otrdeli, ujeti v brazgotinasto preteklost, medtem ko je svet živel naprej." (str. 562)

V znamenju teme letošnje Fabule, ki je problematizirala razmerje med lažjo in resnico, sem se zamislila, kakšno moč imata ne toliko laž kot zamolčana resnica v tem romanu in na sploh v naših življenjih ... V bistvu celoten zaplet, celotna nesreča, bolečina, ki pa od ene življenjske situacije do druge postaja vse večja, temelji na prikrivanju resnice. Deloma je tu pogojena z nekaterimi družbenimi normami, po drugi strani pa je le (napačna) človeška odločitev. Usoda, nesrečna usoda, temna prerokba, so le izgovori za preusmeritev odgovornosti posameznikov za svoja življenja in življenja bližnjih, žilvjenja svojih družin ... 

In če to projiciram na vsakodnevna in lastna razmerja - kako malo, pa včasih vendarle več kot zmoremo, je potrebno za urejene odnose - prava mera iskrenosti in komunikacija. Tako preprosto, da. Da še vedno nastajajo zajetne družinske sage. Da jih še vedno prebiramo in se čudimo ... Kako je kljub stoletju razlike (v primeru tega konkertnega romana) še vedno (skoraj) enako. 

                                                       Smo sposobni koraka naprej? 

Ni komentarjev:

Objava komentarja