Georgi Gospodinov: Fizika žalosti. Beletrina, Ljubljana 2015
Piše: Mitja Reichenberg
Naslov
te knjige je nekoliko zavajajoč. Z gotovostjo lahko trdimo, da je
zavajajoč z nekim določenim namenom. Avtor se po eni strani sicer
ukvarja z žalostjo, lahko bi mu celo pritaknili idejo fizike, toda
njuna simbioza ne predstavlja tega, o čemer Gospodinov premišljuje.
Tisti, ki bodo v naslovu iskali metaforičnost, bodo prav tako
razočarani – saj ne gre za metafore, ki bi nas lahko mehko
prepeljale preko idej, ki nam jih avtor ponuja. Pravzaprav težko
rečemo, kaj je točka, okoli katere se vrtimo na vseh 313 straneh,
kot nam jih ta prevod ponuja. Morda bi bilo še najbližje, če bi
rekli, da gre za Minotavra. Za osnovo moramo vedeti vsaj to (in avtor
to tudi od nas pričakuje), kdo ali kaj je bil Minotaver, kdo je bil
kralj Minos, kdo njegova žena, okianida Pasifaja, pa njuna hči
Ariadna, nato pa še Dedal, Tezej in Egej. Te osebe, ki so del
veličastne grške mitologije, so kakor figure na šahovnici, po
kateri nas Gospodinov počasi in premišljeno prestavlja preko
videnja in doživljanja svoje mladosti, svojega časa in ljudi v
njem. Res je, da gre za ganljivo pripoved, toda prav ta prenos,
figurativni transferji v mitološke vode, nam nudijo večdimenzionalno
doživljanje idej, s katerimi potujemo po pisateljevih spominih. To,
da je vmes fizika, je morda le namig, da gre v ozadju za popolno
naravoslovno vedo, ki v svojo naravo razlaganja in opazovanja
vključuje snovi in njihova gibanja v prostoru in času – pri tem
pa uporablja dva pomembna elementa: silo in energijo. Sicer pa se
fizika v najširšem pomenu ukvarja z razumevanjem zakonitosti
narave, ki ga omogoča razumevanje obnašanja celotnega kozmosa in je
prav zato ena najstarejših akademskih disciplin. Tako se tudi
najnovejša teorija
vsega
(kvantna teorija gravitacije) ukvarja v bistvu z enakimi nerešljivimi
mislimi, kakor se je ukvarjalo človeštvo že od samega začetka –
kako dojeti prostor in čas. V tem smislu je pripoved te knjige
pravilno postavljena v prostor in čas fizike žalosti. Vendar skozi
oči v labirint ujetega Minotavra.
Ali
nam lahko takšna knjiga pomaga? Zagotovo – kot roman se sicer
sprehaja po različnih zgodbah, v katerih se lahko najdemo, si
prisluhnemo in priznamo, da smo tudi mi del tega popotovanja. To
je morda njena prva pomoč k temu, da si ponudimo roko sprave, da
prepoznamo neke naše vzgibe, ki so bili morda v preteklosti
potlačeni tja nekam daleč v naše pozabljanje. Kakor hitro naredimo
ta korak h knjigi, pa se nam le-ta odpre kakor spominska knjiga,
za katero smo vedeli, da obstaja, a je nismo nikoli našli. Avtor nas
popelje sicer v svoje svetove in v svoje pripovedi, vendar nam hkrati
kaže čas in prostor svojega spomina, v katerem je možno
prepoznavati mnoge skupne prostore in spomine, ki jih imamo ljudje
tedanjega časa. Labirint, v katerega nas vsake toliko potegne, je
dejansko labirint uma, ki s spreminjanjem perspektiv pripovedi samo
pridobiva na svoji večdimenzionalnosti. Pomoč temu premišljevanju
je prav gotovo pomoč blodnjav vsakršnega uma, ki se želi in se
mora soočati s svojimi lastnimi strahovi in hkrati zanikanji, rešitvami, bežanji in skrivalnicami. Toda to
niso skrivalnice, pri katerih bi nas želel nekdo najti, temveč
skrivalnice pred samim seboj, pred našimi mislimi, ki se kakor
Minotaver sprehajajo po labirintih uma. Preskakovanje od ene prigode
do druge, od enega spomina do drugega, ni linearno. Ni pa tudi
mozaično ali naključno. To fragmentirano doživljanje spominov je
kakor razlomljeno zrcalo, ki pa v vsakem koščki zrcali del tega,
kar je bilo nekoč v njem zrcaljeno. Tako se nam iz ene strani knjige
v naslednjo stran drobci spajajo v nove in večje podobe, v daljše
in kompleksnejše časovne periode, v katerih lahko prepoznavamo
zgodbo kot ozadje doživljanja, kot njeno tapeto, na kateri pa je
vzorec možno razbrati šele tedaj, ko se od nje dovolj (časovno in
prostorsko) oddaljimo.
Razumevanje
svoje adolescence je Gospodinov razložil pravzaprav izredno
politično introvertirano. Počuti se namreč celo krivega za tok
zgodovine, kar pa, če smo iskreni, ne moremo ne popolnoma zanikati
ne potrditi. 'Pravzaprav je vso mojo puberteto mogoče na kratko
opisati skozi zapleteno politično situacijo osemdesetih. Prvi poljub
dekleta. Umre Brežnjev. Drugi poljub (drugega dekleta). Umre
Černenko. Tretji poljub ... umre Andropov. A jih jaz ubijam? Prvi
nespretni seks v parku. Černobil.' (str. 115). Priznati moramo, da
tako izredno natančne razčlenitve osebnih travm odraščanja in
njenih političnih posledic še nismo nikjer zasledili. Sploh ne v
tako čistem zavedanju vzrokov in posledic – to pa je polje
znanosti, moramo priznati. Taji vidi tudi Minotavra – ne onega
strašnega, ki se prehranjuje z mladeniči in mladenkami, temveč
onega, ki je vse plašen v maminem naročju. Pisatelj noče razumeti
(in pri tem ga velja podpirati), kaj je hudega naredilo dete, plod
nebrzdane ljubezni njegove mame in belega bika. Tako je poglavje
naslovil kar Madona z Minotavrom – ob gledanju slike iz časov
antične Grčije; torej Madona,
čeprav vemo, da je bilo mami ime Pasifaja. Gospodinov pravi takole:
/.../ 'otrok sedi v materinem naročju. Ona ga podpira z levo roko,
najbrž ga je pred kratkim podojila in zdaj čaka, da bo podrl
kupček. Otrok je gol. Prizor je ikonski, tako zelo znan in ponovljen
v vseh upodobitvah po rojstvu malega Jezusa. Vendar pa obstaja neka
razlika, ki dela risbo unikatno. Mladič ima bikovo glavo. Majhne
rogove, štrleča dolga ušesa, razmaknjene oči, gobec. Telečjo
glavo. Pasifaja z dojenčkom Minotavrom. Stoletja pred Devico
Marijo.' (str. 72).
Iz
same knjige je čutiti, da so pisatelja stvari, ki jih opazuje in ki
jih je preživel, prizadele. Čutiti je nenehno osebno vpletenost v
različne dogodke in spoznanja, čutiti je njegovo trpkost nad
razumevanjem (ali še bolje: nerazumevanjem) ljudi, ki se ne ozirajo
na drobne, nepomembne dogodke, ki pa v njegovih očeh predstavljajo
celotna vesolja. Tako deluje prav srhljivo na primer citiran odlok
št. 20/2002 o zakolu živine (str. 174). Pred tem nam je namreč
povedal, da je njegov oče veterinar in vegetarijanec. V odgovor,
zakaj ne uživa mesa, odgovarja izredno pragmatično: ker pač ne jé
svojih pacientov. Samo to.
V
knjigi je mnogo zgodb, za katere avtor trdi, da so tudi
avtobiografske. Zapisane so s tako prepričljivim jezikom, da bi
lahko rekli, da so predvsem avtobiografske. Morda bi se motili,
vendar se moramo vprašati po njihovem učinku. Zgodbe namreč
izredno močno učinkujejo zaradi svoje neposrednosti, zaradi
nenehnega srečevanja s krivicami, ideologijami, majhnimi ljudmi in
končno – s smrtjo. Poglavje, v katerem dva stavita, čigava žena
je zvestejša ima presenetljiv konec. Na koncu, kakor spoznamo, sploh
ni pomembno, kdo je zvest, kdo pa nezvest, temveč je najpomembneje,
kdo to izjavi in kdo to sploh ve. Zato je strel iz pištole
učinkovit, kakor sam zaključek tega ljubezenskega trikotnika in
predstavlja tudi njegovo razrešitev. Pomembno je, kdo drži pištolo
– v tem primeru jo drži prevarani soprog, ob njem stoji prijatelj,
s katerim sta stavila, v postelji pa je soprogova žena in njen
ljubimec. '/.../ zdaj pogleda nad njiju in zdi se, kakor bi nad
zakonsko posteljo prvič videl njuno družinsko fotografijo. Kako je
mogoče, da to počneta prav pod njo. Domisli se, da bo zelo
učinkovito, če bo streljal v družinsko fotografijo, predstavlja
si, kako se bo steklo sesulo nad njunima glavama. Kakšna metafora.
Ti, žena, si ustrelila najino skupno družinsko življenje, najina
preteklost si zasluži luknjo v glavo. Kam pa naj meri, vase ali
vanjo, gre za fotografijo, a vendarle. Če strelja v svojo lastno
podobo, je to ena oblika samomora. V naslednjem trenutku se obrne in
naredi nekaj povsem pričakovanega pred osuplimi pogledi vseh /.../'
(str. 221).
Ali
je to torej knjiga o žalosti? Morda pa sploh ne. Pripoveduje brez
patosa, brez žalostnih tonov, pripoveduje izredno iskreno in
premočrtno. Življenje je takšno, gladko in ravno. Življenje
potuje naravnost in ne ovinkari. Ovinkarijo dušebrižniki, ki
poskušajo ljudi zmesti in iz njih pokrasti vse delčke zdravega
razuma, narave in čiste ljubezni do moči, ki jo v sebi nosi
življenje. Pisatelj se tega popolnoma zaveda, zato pa je njegova
knjiga prav gotovo tista, ki nas povabi v razumevanje Minotavra, ki
živi v vsakem od nas – saj smo ujetniki lastnih labirintov, tiho
čakajoč na Tezeja. Toda on je izgubil Ariadnino nit in prav tako
tava v temi. Strah ga je. In strah je tudi Minotavra – a oba
strahova sta različna.
Gospodinov
zapiše na koncu knjige pričakovan epilog. Zapiše različne oblike
smrti, ki jih je skozi knjižno pripoved doživel. Nobena od njih ni
patetična, kar je pomembno. Tudi smrt Minotavra ni bila patetična,
saj bi lahko zapisali, da je bila prav takšna, kakor ena teh, ki jih
je doživel avtor; saj se spomni, da je ' /.../ umrl kot lazar, šipkov
grm, jerebica, ginko biloba, junijski oblak (spomin je tako kratek),
vijolični jesenski žafran ob Halenseeju, zgodnja češnja, ki jo je
okoval pozni aprilski sneg, kot sneg, ki je okoval pretentano
češnjevo drevo ...' (str. 311).
Ni komentarjev:
Objavite komentar