torek, 26. maj 2015

O žalosti in fiziki nekoliko drugače

 

Georgi Gospodinov: Fizika žalosti. Beletrina, Ljubljana 2015

Piše: Mitja Reichenberg





Naslov te knjige je nekoliko zavajajoč. Z gotovostjo lahko trdimo, da je zavajajoč z nekim določenim namenom. Avtor se po eni strani sicer ukvarja z žalostjo, lahko bi mu celo pritaknili idejo fizike, toda njuna simbioza ne predstavlja tega, o čemer Gospodinov premišljuje. Tisti, ki bodo v naslovu iskali metaforičnost, bodo prav tako razočarani – saj ne gre za metafore, ki bi nas lahko mehko prepeljale preko idej, ki nam jih avtor ponuja. Pravzaprav težko rečemo, kaj je točka, okoli katere se vrtimo na vseh 313 straneh, kot nam jih ta prevod ponuja. Morda bi bilo še najbližje, če bi rekli, da gre za Minotavra. Za osnovo moramo vedeti vsaj to (in avtor to tudi od nas pričakuje), kdo ali kaj je bil Minotaver, kdo je bil kralj Minos, kdo njegova žena, okianida Pasifaja, pa njuna hči Ariadna, nato pa še Dedal, Tezej in Egej. Te osebe, ki so del veličastne grške mitologije, so kakor figure na šahovnici, po kateri nas Gospodinov počasi in premišljeno prestavlja preko videnja in doživljanja svoje mladosti, svojega časa in ljudi v njem. Res je, da gre za ganljivo pripoved, toda prav ta prenos, figurativni transferji v mitološke vode, nam nudijo večdimenzionalno doživljanje idej, s katerimi potujemo po pisateljevih spominih. To, da je vmes fizika, je morda le namig, da gre v ozadju za popolno naravoslovno vedo, ki v svojo naravo razlaganja in opazovanja vključuje snovi in njihova gibanja v prostoru in času – pri tem pa uporablja dva pomembna elementa: silo in energijo. Sicer pa se fizika v najširšem pomenu ukvarja z razumevanjem zakonitosti narave, ki ga omogoča razumevanje obnašanja celotnega kozmosa in je prav zato ena najstarejših akademskih disciplin. Tako se tudi najnovejša teorija vsega (kvantna teorija gravitacije) ukvarja v bistvu z enakimi nerešljivimi mislimi, kakor se je ukvarjalo človeštvo že od samega začetka – kako dojeti prostor in čas. V tem smislu je pripoved te knjige pravilno postavljena v prostor in čas fizike žalosti. Vendar skozi oči v labirint ujetega Minotavra.

Ali nam lahko takšna knjiga pomaga? Zagotovo – kot roman se sicer sprehaja po različnih zgodbah, v katerih se lahko najdemo, si prisluhnemo in priznamo, da smo tudi mi del tega popotovanja. To je morda njena prva pomoč k temu, da si ponudimo roko sprave, da prepoznamo neke naše vzgibe, ki so bili morda v preteklosti potlačeni tja nekam daleč v naše pozabljanje. Kakor hitro naredimo ta korak h knjigi, pa se nam le-ta odpre kakor spominska knjiga, za katero smo vedeli, da obstaja, a je nismo nikoli našli. Avtor nas popelje sicer v svoje svetove in v svoje pripovedi, vendar nam hkrati kaže čas in prostor svojega spomina, v katerem je možno prepoznavati mnoge skupne prostore in spomine, ki jih imamo ljudje tedanjega časa. Labirint, v katerega nas vsake toliko potegne, je dejansko labirint uma, ki s spreminjanjem perspektiv pripovedi samo pridobiva na svoji večdimenzionalnosti. Pomoč temu premišljevanju je prav gotovo pomoč blodnjav vsakršnega uma, ki se želi in se mora soočati s svojimi lastnimi strahovi in hkrati zanikanji, rešitvami, bežanji in skrivalnicami. Toda to niso skrivalnice, pri katerih bi nas želel nekdo najti, temveč skrivalnice pred samim seboj, pred našimi mislimi, ki se kakor Minotaver sprehajajo po labirintih uma. Preskakovanje od ene prigode do druge, od enega spomina do drugega, ni linearno. Ni pa tudi mozaično ali naključno. To fragmentirano doživljanje spominov je kakor razlomljeno zrcalo, ki pa v vsakem koščki zrcali del tega, kar je bilo nekoč v njem zrcaljeno. Tako se nam iz ene strani knjige v naslednjo stran drobci spajajo v nove in večje podobe, v daljše in kompleksnejše časovne periode, v katerih lahko prepoznavamo zgodbo kot ozadje doživljanja, kot njeno tapeto, na kateri pa je vzorec možno razbrati šele tedaj, ko se od nje dovolj (časovno in prostorsko) oddaljimo.

Razumevanje svoje adolescence je Gospodinov razložil pravzaprav izredno politično introvertirano. Počuti se namreč celo krivega za tok zgodovine, kar pa, če smo iskreni, ne moremo ne popolnoma zanikati ne potrditi. 'Pravzaprav je vso mojo puberteto mogoče na kratko opisati skozi zapleteno politično situacijo osemdesetih. Prvi poljub dekleta. Umre Brežnjev. Drugi poljub (drugega dekleta). Umre Černenko. Tretji poljub ... umre Andropov. A jih jaz ubijam? Prvi nespretni seks v parku. Černobil.' (str. 115). Priznati moramo, da tako izredno natančne razčlenitve osebnih travm odraščanja in njenih političnih posledic še nismo nikjer zasledili. Sploh ne v tako čistem zavedanju vzrokov in posledic – to pa je polje znanosti, moramo priznati. Taji vidi tudi Minotavra – ne onega strašnega, ki se prehranjuje z mladeniči in mladenkami, temveč onega, ki je vse plašen v maminem naročju. Pisatelj noče razumeti (in pri tem ga velja podpirati), kaj je hudega naredilo dete, plod nebrzdane ljubezni njegove mame in belega bika. Tako je poglavje naslovil kar Madona z Minotavrom – ob gledanju slike iz časov antične Grčije; torej Madona, čeprav vemo, da je bilo mami ime Pasifaja. Gospodinov pravi takole: /.../ 'otrok sedi v materinem naročju. Ona ga podpira z levo roko, najbrž ga je pred kratkim podojila in zdaj čaka, da bo podrl kupček. Otrok je gol. Prizor je ikonski, tako zelo znan in ponovljen v vseh upodobitvah po rojstvu malega Jezusa. Vendar pa obstaja neka razlika, ki dela risbo unikatno. Mladič ima bikovo glavo. Majhne rogove, štrleča dolga ušesa, razmaknjene oči, gobec. Telečjo glavo. Pasifaja z dojenčkom Minotavrom. Stoletja pred Devico Marijo.' (str. 72).

Iz same knjige je čutiti, da so pisatelja stvari, ki jih opazuje in ki jih je preživel, prizadele. Čutiti je nenehno osebno vpletenost v različne dogodke in spoznanja, čutiti je njegovo trpkost nad razumevanjem (ali še bolje: nerazumevanjem) ljudi, ki se ne ozirajo na drobne, nepomembne dogodke, ki pa v njegovih očeh predstavljajo celotna vesolja. Tako deluje prav srhljivo na primer citiran odlok št. 20/2002 o zakolu živine (str. 174). Pred tem nam je namreč povedal, da je njegov oče veterinar in vegetarijanec. V odgovor, zakaj ne uživa mesa, odgovarja izredno pragmatično: ker pač ne jé svojih pacientov. Samo to.

V knjigi je mnogo zgodb, za katere avtor trdi, da so tudi avtobiografske. Zapisane so s tako prepričljivim jezikom, da bi lahko rekli, da so predvsem avtobiografske. Morda bi se motili, vendar se moramo vprašati po njihovem učinku. Zgodbe namreč izredno močno učinkujejo zaradi svoje neposrednosti, zaradi nenehnega srečevanja s krivicami, ideologijami, majhnimi ljudmi in končno – s smrtjo. Poglavje, v katerem dva stavita, čigava žena je zvestejša ima presenetljiv konec. Na koncu, kakor spoznamo, sploh ni pomembno, kdo je zvest, kdo pa nezvest, temveč je najpomembneje, kdo to izjavi in kdo to sploh ve. Zato je strel iz pištole učinkovit, kakor sam zaključek tega ljubezenskega trikotnika in predstavlja tudi njegovo razrešitev. Pomembno je, kdo drži pištolo – v tem primeru jo drži prevarani soprog, ob njem stoji prijatelj, s katerim sta stavila, v postelji pa je soprogova žena in njen ljubimec. '/.../ zdaj pogleda nad njiju in zdi se, kakor bi nad zakonsko posteljo prvič videl njuno družinsko fotografijo. Kako je mogoče, da to počneta prav pod njo. Domisli se, da bo zelo učinkovito, če bo streljal v družinsko fotografijo, predstavlja si, kako se bo steklo sesulo nad njunima glavama. Kakšna metafora. Ti, žena, si ustrelila najino skupno družinsko življenje, najina preteklost si zasluži luknjo v glavo. Kam pa naj meri, vase ali vanjo, gre za fotografijo, a vendarle. Če strelja v svojo lastno podobo, je to ena oblika samomora. V naslednjem trenutku se obrne in naredi nekaj povsem pričakovanega pred osuplimi pogledi vseh /.../' (str. 221).

Ali je to torej knjiga o žalosti? Morda pa sploh ne. Pripoveduje brez patosa, brez žalostnih tonov, pripoveduje izredno iskreno in premočrtno. Življenje je takšno, gladko in ravno. Življenje potuje naravnost in ne ovinkari. Ovinkarijo dušebrižniki, ki poskušajo ljudi zmesti in iz njih pokrasti vse delčke zdravega razuma, narave in čiste ljubezni do moči, ki jo v sebi nosi življenje. Pisatelj se tega popolnoma zaveda, zato pa je njegova knjiga prav gotovo tista, ki nas povabi v razumevanje Minotavra, ki živi v vsakem od nas – saj smo ujetniki lastnih labirintov, tiho čakajoč na Tezeja. Toda on je izgubil Ariadnino nit in prav tako tava v temi. Strah ga je. In strah je tudi Minotavra – a oba strahova sta različna.

Gospodinov zapiše na koncu knjige pričakovan epilog. Zapiše različne oblike smrti, ki jih je skozi knjižno pripoved doživel. Nobena od njih ni patetična, kar je pomembno. Tudi smrt Minotavra ni bila patetična, saj bi lahko zapisali, da je bila prav takšna, kakor ena teh, ki jih je doživel avtor; saj se spomni, da je ' /.../ umrl kot lazar, šipkov grm, jerebica, ginko biloba, junijski oblak (spomin je tako kratek), vijolični jesenski žafran ob Halenseeju, zgodnja češnja, ki jo je okoval pozni aprilski sneg, kot sneg, ki je okoval pretentano češnjevo drevo ...' (str. 311).

Ni komentarjev:

Objava komentarja