Daria Bignardi: Popolna akustika. Prevedla Anita Jadrič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Zbirka Roman)
Piše: Urška Orešnik
Ste si že kdaj potihem rekli, da vas je neka knjiga našla ravno v pravem trenutku? Vam sporočila nekaj, kar ste v danem momentu potrebovali slišati? Ne bi rekla, da verjamem v takšno "knjižno mistiko", se pa zgodi, pa naj gre samo za poved ali pa morda za celoten roman, da včasih v pravem času v roke primemo pravo knjigo s sporočilom, ki ga potrebujemo. In kako zanimivo je šele, koliko različnih sporočil lahko ena sama knjiga posreduje različnim bralcem. Variant ene knjige je namreč toliko kot njenih bralcev, ali še bolje, branj. Ko knjigo beremo ponovno, nismo isti, kot smo bili pri prvem branju, zato tudi knjiga ne more biti enaka.
Kakorkoli, diši po poletju, sonce vabi na ležalnike, na dišeče travnike, v sence dreves, s knjigo (ali bralnikom) v naročju. Svojevrsten luksuz se je usesti in prebrati knjigo v enem zamahu. In preklemanski užitek, sem znova spoznala po dolgem času ... Tokrat me je v muhavem nedeljskem vremenu na sedež prikoval roman Darie Bignardi Popolna akustika. Izredno berljiv in hkrati tolikanj zanimiv, da ga je težko izpustiti iz rok. Govori o tisti večni temi, brez katere literature ne bi bilo - ljubezni. Razmerjih. O tem, koliko se zares poznamo - sami sebe in drug drugega.
Če v nekaj besedah strnem štorijo - govori o paru, Arnu in Sari, ki sta skupaj že 30 let, imata tri otroke in nekako živita ... drug mimo drugega. Nekega dne, par dni pred božičem, pa Sara zapusti moža in otroke. Arno šele tedaj začne spoznavati, da svoje žene pravzaprav ne pozna. Ni mu jasno, kako se je lahko nekaj tako lepega, kot je nekoč bila njuna ljubezenska zgodba tako izmaliči:
"Izčrpavajoče je ljubiti žensko, ki ti ne zaupa, ki te graja pred otroki. Kdaj si postala taka, Sara?
Ko sem jo spoznal, je bila drugačna. Spominjala je na mačko, vseskozi je bila sproščena, zvesta sama sebi. Naredila in rekla je, kar se ji je zahotelo, bila je mirna in zadovoljna. Njena bližina te je pomirjala, kot bi gledal ogenj.
Zdaj je kakor kormoran: z živčnim dolgim vratom se premetava med valovi, iznenada se, pljusk, potopi, in ne veš, kje bo spet priplavala na površje. To se nikoli ne zgodi tam, kjer pričakuješ, in če jo srečaš, ko plava pod vodo, se je ustrašiš. /.../
Bojim se soočiti s Sarinim podvodnim življenjem." (str. 19)
Nekoč strastno zaljubljen par se odtuji. Sara obupano kliče na pomoč, a Arno je ne sliši. Boji se njenih globin. Svojo ženo začne spoznavati šele po tridesetih letih, kot detektiv odkrivati stvari, ki mu jih ni nikoli zaupala ... Zakaj se tako bojimo globin drug drugega? Zakaj raje plovemo na površju, v globinah pa smo tako grozno osamljeni? Je res tako težko komunicirati? Povedati tisto, kar nas zares muči? So take situacije v razmerjih res neobhodljive? Se sprašujem. Bignardijeva z monologi obeh zakoncev lepo ponazori dialog, ki se med njima nikoli zares ne zgodi:
"Menda mi nisi spet napisala kakega dolgoveznega, grenkobnega pisma? Že dolgo nisem prejel nobenega. Ne umiram od radovednosti, da bi ga prebral: že leta vlečeš na dan ene in iste stvari, ki sploh niso resnične, opisuješ me z besedami, v katerih se ne prepoznam, domišljaš si, da veš, kaj mislim in čutim, vendar se največkrat motiš. Kar daj si duška, tako ali tako se pogovarjaš sama s sabo." (s. 64, Arno)
"Tako pa še zdaj sumim, da obstaja razsežnost ljubezni, ki mi ni bila dana, ki sem se ji odrekla. Vem, da je nizkotno, ampak vsakokrat, ko se prepirava, ko me ne raumeš, me grajaš ali storiš kaj, kar mi ni všeč, me prešine misel, da bi bila ljubezen mogoče manj zapletena, če ne bi bila s tabo. Če bi bila z Massimom ali kakim drugim moškim, ljubezen morda ne bi poznala kompromisov, razočaranj in naporov kot pri nama, tekla bi nebrzdano kot reka. Pomagala bi mi živeti in me ne bi zadrževala na mestu. Vem, da so to otroške, romantične sanje, da preprosta in razposajena ljubezen ne obstaja, da pravo, stvarno ljubezen sestavljajo obveznosti, tako kot najino, in da je njen čar prav v tem, saj jo je treba graditi vsak dan in je, kot praviš ti, pridobitev. A včasih si ne morem kaj, da ne bi sanjala o tem, da obstaja tudi neko bolj neomajno čustvo. (s. 107, Sara)
Popolna akustika je ena tistih zgodb, v kateri se najde vsakdo, ki je kdajkoli bil v razmerju in v kateri gotovo najde vsaj eno podrobnost, en moment, ki ga je že doživel. Je ena tistih knjig, ki vsaj z nekim malim delčkom najde vsakogar. Ga od plehkega romnatiziranega razumevnja razmerij in ljubezni potegne v globino in postavi tista vprašanja, ki si jih pogosto, tako kot Arno in Sara, zastavljamo, ko je že zdavnaj prepozno. Koliko se v resnici poznamo in koliko živimo z nerealnimi predstavami o drug drugem? Nešteto je priročnikov, nešteto knjig, nešteto besed ... Pa se vedno znova znajdemo tu. Morda res ne gre drugače. Morda že mora priti do tega, da nas življenje prisili do tega, da se kot kormorani potopimo pod površje drug drugega in sebe. In morda nas včasih potolaži in poboža kakšna zgodba, da le nismo edini, ki to počnemo. In nas spomni in opomni, da znova ne naredimo istih napak. Da le najdemo pot do tiste popolne akustike ... Naj bo še taka iluzija. Mogoče nam jo le uspe ujeti v kak trenutek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar