nedelja, 16. avgust 2015

Onkraj mavrice

Gayle Forman: Če ostanem. (prevedla Teja Mejak) Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Zbirka Odisej)

Piše: Urška Orešnik

Lastna minljivost obseda človeka že od vekomaj in prav toliko časa si jo prizadeva preseči. Bodisi z ustvarjanjem presežnega, izjemnega, bodisi se trudi na tak ali drugačen način ohraniti telo oziroma si osmisliti svojo smrtnost s takimi in drugačnimi filozofskimi in verskimi sistemi. Vse naše življenje je na nek način prepredeno z mislijo na smrt - oziroma s strahom pred njo, z njo se srečujemo na vsakem koraku ... In še vedno ostaja - smrt največja skrivnost življenja. Kako se spopasti z njo pa je drugo vprašanje. Soočanje s smrtjo (bližnje osebe) je ena večjih travmatičnih izkušenj v človeškem življenju. In ena večnih literarnih tem. To poletje je v moje roke priromal roman Če ostanem ameriške pisateljice Gayle Forman. Naslov mi je zvenel znano, saj sem slišala za istoimenski film, posnet po knjigi, in obdajala me je rahla skepsa, da ne gre še za eno preveč razčustvovano in pocukrano uspešnico ...


Pa me je knjiga presenetila. Kljub temu, da ni nikakršen jezikovni presežek (pa vendar kakovostno preveden), gre namreč za mladinski roman, me je pritegnila predvsem zgodba, napisana izjemno rahločutno, ki nežno odkriva dileme, vprašanja človeškega obstoja. 

Glavna protagonistka romana je sedemnajstletna Mia, skoraj čisto običajna najstnica, ki ljubi igranje čela in klasično glasbo. Kljub svoji resni, rahlo zadržani naravi, se zaljubi z zelo kul fantom, Adamom, kitaristom uspešnega emo benda. Avtorica odlično opiše dileme v osebnostni razliki in manjše konflikte v paru, ki zaradi le-te nastanejo - npr. kako se introvertirana Mia spopada s tem, da nikakor ne more uživati na koncertih Adamove skupine, medtem ko jo je on na prvi zmenek peljal na koncert svetovno znanega čelista Yo-Yo Maja, čeprav to najbrž ne bi bila njegova prva izbira ... A se zgodba ne začne tako prijetno - namreč zgodi se grozljiva prometna nesreča, v kateri od štiričlanske družine preživi le Mia. Dogajanje v romanu je postavljeno v čas po nesreči, v bolnišnico na intenzivni negi in v operacijski sobi, ko Mia - kot duh - opazuje, kaj se dogaja z njenim telesom, kako nesrečo doživljajo njeni bližnji in premišljuje o življenju in situaciji, v kateri se je znašla ter se odloča - ali naj ostane. 

Včasih rečemo, da si bil tako blizu smrti, da se ti je življenje odvrtelo pred očmi. In prav to je ta knjiga - počasen posnetek, kot bi previjali kaseto nazaj (no, nekateri se tega še spomnimo) in analizirali posamezne delce posnetka, se tu in tam ustavili in podoživeli ... Čeprav je junakinja stara le sedemnajst let, ima na zalogi kar nekaj takih prizorov, prek spominjanj in vzporednega dogajanja v bolnišnici spoznamo njeno posebno, simpatično, rokersko družino in se s strahom prebijamo do konca - do njene odločitve. Eden lepših odlomkov je tisti, ko ob njeni postelji na intenzivni negi sedi dedek in ji pravi, da jo razume, če se odloči, da ne bo ostala, da se ne bo več borila ... Kajti za tem bojem bi jo čakal še en - boj s telesom, temveč mogoče mnogo težji boj - z izgubo dragih. Kot bralec razumemo tako bolečino družine, svojcev, prijateljev, kot Miine pomisleke o tem, kaj je manj boleče - umreti ali živeti naprej. Še en mladinski roman, za katerega je vredno, da ga preberemo tudi odrasli. Še ena tistih knjig, ki v nas sprožijo razmislek, empatijo in ki nenazadnje - pomagajo. 

Ni komentarjev:

Objava komentarja