David Brooks: Pogovor. Ljubljana: Sanje, 2014.
Piše: Urška Orešnik
Poletni dnevi bežijo in na računalniških tipkovnicah se nabira prah. Pravi raj za strastne bralce: sonce, senca, hladna pijača, rahel vetrič ... Pa vendar je že skrajni čas za nov zapis - kratek, nenaporen. Za poletni premislek o kupih prebranih knjig. Ali vsaj o eni, posebni. Ker smo v toplejšem delu leta ponavadi tudi bolj vagabundskega razpoloženja, se velikokrat znajdemo npr. v kupeju vlaka, v skupni sobi hostla, na plaži, v prijetnem lokalu ... v klepetu z neznanci ali novimi bežnimi znanci. In ker so poletne temperature v kombinaciji npr. s hladnim pivom ali kozarcem dobrega vina prava priložnost za pogovore o življenju, vesolju in sploh vsem, se hitro zgodi, da popolnim neznancem zaupamo svoje najintimnejše zgodbe.
Idealna situacija, da pometemo prah najbolj skritih kotičkov svojega spomina, izgovorimo tiste nikoli izgovorjene misli, pomisleke, skrivnosti ... In jih zaupamo nekomu, ki bo odšel v svet z naročjem skrivnosti ter jih najbrž postopoma izgubil, jih pozabil. Kako lepa, odrešujoča misel. Literatura in film rada tematizirata taka naključna srečanja neznancev in njihove pogovore, spomnimo se filma Pred zoro (Before sunrise, 1995), ko se Ethan Hawke in Julie Delpy naključno srečata na vlaku in nato preživita noč na Dunaju ... Hodita in se pogovarjata, spogledujeta ... Slično zgodbo najdemo v kratkem romanu Davida Brooksa z naslovom Pogovor. Naključno srečanje Neznanca in Neznanke v restavraciji v Trstu preraste o zanimiv pogovor - ki se vrti predvsem o ljubezni, razmerjih, zaupanju ...
"Ljubezen, nežnost /.../ sta najnevarnejši sposobnosti, ki ju imamo, si včasih mislim. Temni kraji, ki jih odpreta in razkrijeta, zalivi, kakor da se ljubezen - celo tipajoči začetki, majhne oblike, vsa ta nepomembnost - nasloni na izumrtje, je samo njegov začetek, kakor da si želimo lastne pogube, mislimo pa, da si želimo drug drugega." (s. 107)
Glavna protagonista v svojem iskrenem pogovoru razkrivata skrivnosti, pomisleke ... In ker se ne poznata, jima mogoče ta pogovor prinese marsikakšno novo perspektivo ... Kljub temu pa me je bolj kot to pritegnilo vprašanje - kaj je tako privlačnega v iskrenem pogovoru z neznacem? Kljub temu da težko razume vse, kar povemo, lahko vidi z drugimi, svežimi očmi, vpraša drugačna vprašanja, hkrati pa (odrešujoče!) tvoje zgodbe ponese neznanokam v svet. Mogoče bi take pogovore morali prakticirati pogosteje ... Kot obliko brezplačne terapije, denimo. V pogovoru o knjigah/prebranem si lahko sicer zaupamo marsikaj - tako zavedno kot nezavedno - kljub temu pa ne čisto vsega ... Torej - kdaj se boste opogumili in ogovorili zanimivega neznanca? Mogoče za začetek preberite knjigo, potem pa le pogumno ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar