Izgubljena dekleta

Gillian Flynn: Ni je več. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
A. S. A. Harrison: Tiha žena. Tržič: Učila International, 2014.
Paula Hawkins: Dekle na vlaku. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2015. 

Piše: Urška Orešnik

Odkar delam v knjižnici, kdaj pa kdaj v roke poprimem kakšen primerek žanrske literature. Ker se spodobi, da je knjižničar razgledan, po drugi strani pa tudi bralci s kondicijo nismo vedno v stanju brati zahtevno literaturo. Kot je običajno v zadnjih letih, neka uspešnica ponavadi povzroči izhajanje kupa knjig s podobnim zapletom - le da jih potem oglašujejo kot še bolj - napete, grozljive, romantične, erotične itn. Tako sem tudi sama v preteklem letu prebrala tri trilerje s podobno vsebino - tista prva uspešnica, ki so ji sledile ostale, je bil roman Ni je več - v izvirniku zveni veliko spevnejše - Gone Girl, ki me je od vseh treh najbolj prepričal. Zatem sem prebrala še Tiho ženo, letos poleti pa mi je prijateljica posodila odmevno The Girl on the Train (po kateri bodo menda tako kot po Ni je več posneli film), ki bo vsak čas izšla v prevodu Dekle na vlaku tudi pri nas. Skupni imenovalec - žena. Na nek način prevarana, razočarana. In tri variacije na temo. Preden nadaljujem, naj opomnim, da se lahko zgodi, da bom v nadaljevanju teksta izdala kakšno ključno informacijo, ki bi komu, ki knjige še ni prebral, lahko pokvarila bralni užitek.

V Ni je več je na prvi pogled razočaran mož, a se kaj kmalu razkrije drugače. V bistvu ne gre za pogrešano ženo, ampak za njeno maščevanje - razsežnosti katerega so res neverjetne in domiselne in zaradi česar roman res težko odložimo. V nasprotju s Tiho ženo, ki je zelo mlačen odsev prve knjige - zdolgočasen premožen par, kjer mož beži v naročje mlade ljubice, žena pa v zanikanje in pozneje maščevanje. Žal elementov, ki bi opravičevali oznako triler, v romanu ne najdemo veliko. Medtem ko so v prvem primeru glavne osebe v romanu prepričljivo psihološko orisane, je drugi roman tudi na tej ravni manj prepričljiv. Tretji roman, Dekle na vlaku, ki bo v slovenščini izšel te dni, pa se teme loteva z druge strani, z vidika razočarane bivše žene ... Ker pa je premišljeno strukturiran, do konca drži bralčevo pozornost s presenetljivim obratom. 

Vendar, čemu pišem o trilerjih na blogu, ki naj bi pisal o neki posebni literaturi, ki se nas dotakne, spremeni pogled ...? Romane tega žanra ponavadi dojemamo kot tisti del našega branja, ki je namenjen sprostitvi in ne samorefleksiji. Pa vendar sem se po branju teh treh knjig zamislila - kaj zavraga se dogaja z našimi odnosi - s predpostavko da je kulturna produkcija vsaj delen odsev stanja sveta?! Na eni strani imamo odtenke sivine, slabo napisane erotične romane, na drugi kup zgodovinskih romanc (pogojno rečeno - po pripovedovanjih bralk so menda bližje pornografiji kot romantiki), le da se ti dogajajo na gradovih in dvorcih, lateks in usnje pa zamenjajo krinoline. Poleg teh pa lahko beremo tudi psihološke trilerje, ki tematizirajo psihoze odnosov v njihovi skrajni različici ... Ti so nekako logična posledica nerealnih pričakovanj, ki jih spodbujata ostala dva (pod)žanra. In če predpostavljamo, da je vsa ta psihotična mineštra odsev realnosti, se pošteno zamislimo. 

Kam smo prišli?! In kdaj smo zašli? Založniki si veselo manejo roke, saj za rešitev težav, ki so nastale kot posledica nerealnih predstav in pričakovanj, potrebujemo tone literature s področja poljudne psihologije, psihologije odnosov, priročnike za samopomoč in samouresničevanje ... Le kam je zabredel človek - ko pa ima vse, kar potrebuje, že v sebi. Vse kar potrebuje je mir za samorefleksijo, mir za pogovor, mir za pristno druženje. Zavestno pravim mir in ne čas. Čas imamo, potrebujemo le mir, da ga bolje izkoristimo. Ta pa prihaja od znotraj. Tako kot ljubezen. Kot vse res pomembne stvari v življenju. Nenazadnje tudi za branje potrebujemo mir. In tudi branje nam pomaga, da lažje in bolje razumemo sebe in svet. Branje nam pomaga, da smo boljši ljudje. Sami s sabo in z drugimi.