Ruth Dupré: Vlado Kreslin, Slovenija in jaz. Ljubljana: Modrijan: Kreslin, 2014.
Piše: Metoda Gradišek
Da neka Američanka piše knjigo o
Vladu Kreslinu in Sloveniji sem zasledila na FB straneh v oglasu, ki je vabil
na Kreslinov koncert v Križankah. Všečkala sem tisti oglas, ker je ponujal možnost,
da dobim vstopnico ali knjigo.
V teh dneh sem ob obisku
knjižnice na »aktualni polici« uzrla omenjeno knjigo. Seveda sem si jo
izposodila in jo »na dušek« prebrala. Ob zadnjem stavku se je pojavilo
vprašanje – kaj ta knjiga ponuja oz. sporoča. Ne morem reči, da sem kakšna
fanatična Kreslinova »fenica«, tudi vsega, kar nam ponudi, »ne kupim«, sem pa
ponosna, da imamo kot narod takšne ustvarjalce, kot je on. Cenim
njegovo domoljubje, njegovo sproščenost, njegovo ne-odvisnost od sistemov, ki
mnoge posrkajo vase in jih speljejo v vode povprečnosti. Od nekdaj nam sporoča,
da je zvest samemu sebi in to me pri njem najbolj navdušuje.
Gospa iz Teksasa, ki je po
priporočilu prijatelja začela poslušati njegovo pesem Rulet, ki jo izvajata skupaj
hrvaškim pevcem Šajeto, je po nekajkratnem poslušanju postala povsem »zadeta«
od muzike in odločila se je, da stopi v stik z njim. To je dandanes, lahko
tako rečemo, mala malica, saj je svet povezan v globalnem smislu. Imela je
srečo, ker se je Kreslin odzval, kar še bolj potrjuje, da je presegel človeško
majhnost samovšečnosti, in začelo se je rojevati medsebojno prijateljstvo.
Kdo je prišel na idejo, da začne
pisati knjigo, ni razvidno. Tudi »stric Google« mi ni pojasnil, kdo je gospa
Ruth Dupré, ki se predstavlja kot pisateljica. Morda sem tudi oz. prav zaradi
tega knjigo brala z bolj kritičnim pogledom, saj je bilo iz strani v stran bolj
jasno, da je piska ob pisanju čustveno povsem razrvana bodisi ker nanjo tako
deluje določena glasba ali pa se je nehote povsem »zatreskala« v Kreslina.
Ne glede na slog pisanja, ki
večkrat deluje kot terapevtsko pisanje za samoozdravljanje, je v knjigi mnogo
podatkov o Vladu, ki so me močno nagovorili. Tako izvem o njegovem
prijatelju Pištiju – (Štefan Smej), ki je bil njegova druga polovica, da se je z njim
počutil celega. Čeprav je Pišti že pokojni, je še vedno zvest temu obdobju
življenja, tako kot je zvest svojemu Prekmurju, kljub temu da živi v glavnem
mestu domovine in ima mnoge stike širom sveta. Kreslin je umetnik na sceni, ki
je pregovorno zasičena z »rumeno« vsebino, on pa je v svoji široki svobodi, v
tem cirkusu ostal človek, ki gleda na življenje s ptičje in ne z žabje
perspektive. Ne taji svojih korenin, nanje je neizmerno ponosen in s posnetkom
pesmi Beli cvet, ki jo pojeta skupaj z očetom, to tudi dokaže. Neizmerno ima
rad svojo ženo in družino. Zaveda se moči, ki jo družina daje in si upa to tudi
na njemu lasten način vedno znova predstaviti drugim. Kreslin živi tako kot
govori.
Knjigo je ne glede na slog
pisanja vredno prebrati. Ob tem mi je nekako žal, da so knjigo napisali tujci.
Kreslinu najbrž ni, saj je to zanj močno priporočilo in bržkone ga bo tudi
dobro vnovčil doma in čez mejo. Ja, zakaj pa ne. On si to lahko privošči, ker
ni obstal na točki samozadostnosti. Zaveda se svoje vrednosti in majhnosti
obenem, predvsem pa temeljne poštenosti, ki je edina karta, na katero se splača
staviti. In nenazadnje mu je najbrž čisto vseeno, kdo to delo opravi, pomembno
je le, da je opravljeno »saj že mama
govorila je, da z višine se ne vidi vse …«.
Všečkala sem tisto stran v
upanju, da dobim bodisi vstopnico ali knjigo. Nič od tega se ni zgodilo.
Življenje pa vsak dan preseneča. Knjigo sem si sposodila v knjižnici, na
tradicionalni Kreslinov koncert v decembru so me pa povabili prijatelji (ne iz
FB).
Ni komentarjev:
Objavite komentar