torek, 23. september 2014

Poj mi pesem o prijateljstvu

 

Ruth Dupré: Vlado Kreslin, Slovenija in jaz. Ljubljana: Modrijan: Kreslin, 2014.

Piše: Metoda Gradišek




Da neka Američanka piše knjigo o Vladu Kreslinu in Sloveniji sem zasledila na FB straneh v oglasu, ki je vabil na Kreslinov koncert v Križankah. Všečkala sem tisti oglas, ker je ponujal možnost, da dobim vstopnico ali knjigo. 

V teh dneh sem ob obisku knjižnice na »aktualni polici« uzrla omenjeno knjigo. Seveda sem si jo izposodila in jo »na dušek« prebrala. Ob zadnjem stavku se je pojavilo vprašanje – kaj ta knjiga ponuja oz. sporoča. Ne morem reči, da sem kakšna fanatična Kreslinova »fenica«, tudi vsega, kar nam ponudi, »ne kupim«, sem pa ponosna, da imamo kot narod takšne ustvarjalce, kot je on. Cenim njegovo domoljubje, njegovo sproščenost, njegovo ne-odvisnost od sistemov, ki mnoge posrkajo vase in jih speljejo v vode povprečnosti. Od nekdaj nam sporoča, da je zvest samemu sebi in to me pri njem najbolj navdušuje.



Gospa iz Teksasa, ki je po priporočilu prijatelja začela poslušati njegovo pesem Rulet, ki jo izvajata skupaj hrvaškim pevcem Šajeto, je po nekajkratnem poslušanju postala povsem »zadeta« od muzike in odločila se je, da stopi v stik z njim. To je dandanes, lahko tako rečemo, mala malica, saj je svet povezan v globalnem smislu. Imela je srečo, ker se je Kreslin odzval, kar še bolj potrjuje, da je presegel človeško majhnost samovšečnosti, in začelo se je rojevati medsebojno prijateljstvo.

Kdo je prišel na idejo, da začne pisati knjigo, ni razvidno. Tudi »stric Google« mi ni pojasnil, kdo je gospa Ruth Dupré, ki se predstavlja kot pisateljica. Morda sem tudi oz. prav zaradi tega knjigo brala z bolj kritičnim pogledom, saj je bilo iz strani v stran bolj jasno, da je piska ob pisanju čustveno povsem razrvana bodisi ker nanjo tako deluje določena glasba ali pa se je nehote povsem »zatreskala« v Kreslina. 

Ne glede na slog pisanja, ki večkrat deluje kot terapevtsko pisanje za samoozdravljanje, je v knjigi mnogo podatkov o Vladu, ki so me močno nagovorili. Tako izvem o njegovem prijatelju Pištiju – (Štefan Smej), ki je bil njegova druga polovica, da se je z njim počutil celega. Čeprav je Pišti že pokojni, je še vedno zvest temu obdobju življenja, tako kot je zvest svojemu Prekmurju, kljub temu da živi v glavnem mestu domovine in ima mnoge stike širom sveta. Kreslin je umetnik na sceni, ki je pregovorno zasičena z »rumeno« vsebino, on pa je v svoji široki svobodi, v tem cirkusu ostal človek, ki gleda na življenje s ptičje in ne z žabje perspektive. Ne taji svojih korenin, nanje je neizmerno ponosen in s posnetkom pesmi Beli cvet, ki jo pojeta skupaj z očetom, to tudi dokaže. Neizmerno ima rad svojo ženo in družino. Zaveda se moči, ki jo družina daje in si upa to tudi na njemu lasten način vedno znova predstaviti drugim. Kreslin živi tako kot govori. 

Knjigo je ne glede na slog pisanja vredno prebrati. Ob tem mi je nekako žal, da so knjigo napisali tujci. Kreslinu najbrž ni, saj je to zanj močno priporočilo in bržkone ga bo tudi dobro vnovčil doma in čez mejo. Ja, zakaj pa ne. On si to lahko privošči, ker ni obstal na točki samozadostnosti. Zaveda se svoje vrednosti in majhnosti obenem, predvsem pa temeljne poštenosti, ki je edina karta, na katero se splača staviti. In nenazadnje mu je najbrž čisto vseeno, kdo to delo opravi, pomembno je le, da je opravljeno »saj že mama govorila je, da z višine se ne vidi vse …«.

Všečkala sem tisto stran v upanju, da dobim bodisi vstopnico ali knjigo. Nič od tega se ni zgodilo. Življenje pa vsak dan preseneča. Knjigo sem si sposodila v knjižnici, na tradicionalni Kreslinov koncert v decembru so me pa povabili prijatelji (ne iz FB).


Ni komentarjev:

Objava komentarja