Uvodoma lahko sicer rečemo, da
gre za drugačen roman o Kafki, kakor bi ga sicer pričakovali, saj nam kaže
njegovo podobo bistveno bolj krhko, lomljivo, prosojno in občutljivo, kot bi si
jo ustvarili bralci in bralke njegovih romanov. Pa ne zaradi zapletenosti
odnosov – tako v njegovih romanih, kakor tudi v življenju – ne, bolj zaradi
idej in misli, ki so skrite za njimi.
Kakor branje daleč med vrsticami, kakor doživljanje človeka daleč od njegove
podobe in besede, kakor razumeti partnerski odnos dalje od postelje in mize. To
je resnično zapleteno – in še sreča, da je takó.
V kratkem povzetku zapisa o tej knjigi bi lahko rekli, da
gre za oris ljubezenskih razmerij, ki jih je imel Franz Kafka v svojem sicer
kratkem življenju. Gre za dekleta/žene Felice, Julio, Mileno in Doro. Njegova
razmerja se dogajajo nekje med Berlinom in Dunajem, sicer pa vedno izven
njegovega trenutnega življenjskega prostora, v katerem je bival in ustvarjal.
Ta umaknjenost, prepotrebna razdalja med njim in ljubljenimi osebami, je hkrati
gonilo in hkrati zaviralo odnosa, ki mu nikakor ne uspe. Zagotovo pa so vsem
znana njegova zbrana pisma, ki jih je pošiljal svoji prvi izbranki Felice
Bauer, med najbolj poglobljenimi in razmišljujočimi pa so brez dvoma njegova
pisma, katerih naslovnica je bila Milena Jesenská. Zadnja, torej Dora Diamant
(Dymant), je zaključila njegov kratek opus poskusov življenja v dvoje. Vendar
edina uspešno.
Ko premišljujemo o tem, kako nam lahko tudi takšne knjige
pomagajo, naletimo na misel, da nam lahko edino
takšne knjige resnično pomagajo.
Predvsem pomagajo razumeti odnose in soodnose med nami, ki so vedno več, kakor
pa se da izraziti; so več, kakor se opazi, vidi, sliši. Pomagajo nam premisliti
kotičke naših skritih drobnih misli, ki se zarisujejo tedaj, ko hočemo umakniti
to in ono resnico izpred lastnih oči. Skozi takšne knjige lahko razumemo tudi
odnos, ki ga imamo preko drugih s samim seboj – in ta je morda še najbolj
zapleten. Ne moremo trditi, da smo vsi takšni, kakor je bil Franz Kafka, to zagotovo
ne, vendar pa lahko trdimo, da je v vsakem od nas del tega, kar nas le-on v
svojih pismih (ki jih je sicer naslavljal na druge) opominja, ponovno polaga
pred nas kot zrcalo ter hoče odgovore na vprašanja, ki si jih prav malokdaj
zastavljamo. To pomoč, ki jo gre razumeti skozi takšen roman, pa ne gre
zanemarjati.
Kafka zapiše Felice: »Priznati
moram, da me muči neznosen strah pred najino prihodnostjo in pred nesrečo, ki
bi utegnila izhajati iz najinega skupnega življenja.« (str. 53) Ali smo se
že kdaj bili pripravljeni vprašati, če je prav, da v svoje življenje postavimo
še nekoga, s katerim bomo delili svojo življenjsko pot? Izhajajoč iz ljubezni,
ki zabriše mnogokrat vse ostre robove vsakdana, je to vsekakor nesmiselno
vprašanje, toda življenje ni sprehod po parku, ni pomladni vonj cvetočih dreves
in ni topla mesečina. Tega se najverjetneje zavedajo ljudje šele mnogo kasneje,
zato pa je toliko nesrečnih otrok, razdrtih zakonov, alkoholizma, družinskega
nasilja, bulimije, anoreksije, umorov in samomorov. Obstaja sicer vrsta družbenih
mehanizmov, ki poskušajo preprečiti najhujše tragedije, a moramo priznati, da so
večinoma manj uspešni. Kafka opozarja na svoj strah pred mislijo, ki jo sicer v
svoji bolestni melanholični preganjavici imenuje nesreča, da bi se nekoč podrla iluzija prijetnega sobivanja. Ali
lahko sploh rečemo, da se ljudje, ki stopajo v korak z drugim človekom,
partnerjem, zavedajo obrnjenih trenutkov, ko bo potrebno potegniti voz za dva,
ko bo eden od njiju nemočen? Zagotovo ne. Franz Kafka se to nenehno sprašuje.
Felice Bauer se ni več hotela spraševati o možnostih njune skupne nesreče, pa
je stopila drugemu življenju naproti. Še dobro, da je storila takó.
V življenju Kafke je za tem nastopila Julie Wohryzek,
mlada in krhka deklica, ki je končala na psihiatričnem oddelku. Od njegovih
pisem, ki jih je namenil Julie, ni ostalo nič. Kar vemo, je zavito v pisma in
pričevanja, ki jih je Franz (skozi pisma) pripovedoval drugim. Njegovi zapisi
so njegov alter ego, njegov
očiščevalni moment pred in po vsakem razmerju. Tako izvemo, da sta se z Julie mnogo
pogovarjala, delila skupne ideje in ideale, misli in spoznanja. To pa je,
moramo priznati, zagotovo temelj vsakega pristnega odnosa. S človekom, s
katerim se ne moremo pogovarjati, ne moremo živeti. Prav tako ne moremo živeti
s človekom, ob katerem bi ne mogli biti ure in ure popolnoma tiho, pa bi med
nami ne nastala zadrega. Te dve skrajnosti sta pomembni za pristen odnos.
Tišina med dvema je pomembna – vendar
tista mirna, spokojna, mehka in prosojna tišina, ki plete nevidno vez
pripadanja, sobivanja, skupnega minevanja časa in življenja. Kako kafkovsko
tragično, kako usodno lepo!
Tretji sklop premišljevanja je morda najbolj zapleten –
njegova pisma Mileni. Septembra leta 1920 ji napiše: »Odposlan sem bil kot svetopisemska golobica. Ničesar zelenega nisem
našel, zato se vračam na temačno Arko.« (str. 111) Njegovo mišljenje
temačnosti je vedno mišljenje njega samega in videnje svojega življenja. Vendar
sta ljubezen in hrepenenje po njej vsakokrat tako močna, da sprejme izzive.
Ljudje počno v imenu ljubezni marsikaj – včasih kaj resnično dobrega, včasih pa
tudi kaj izredno slabega. Ko premišljujemo Kafkove ljubezni ne moremo mimo
tega, da bi ne občutili strahu pred tem, kar nam in našim najbližjim prav ta
ljubezen lahko povzroči. Franz napiše Mileni, ko jo je poprosil, naj mu nekaj
časa ne piše, tudi tole: »Vseeno mi piši
vsak dan, samo dve vrstici ali eno samo, samo besedico, kajti brez te besedice
se ne morem izogniti strahotnemu trpljenju.« (str. 129) Pa se lahko
vprašamo: zakaj bi si priklicali trpljenje, če ni potrebno? Ni tako preprosto.
Trpljenje je del našega razumevanja premagovanja, del doseganja in preseganja
naših pričakovanj – in ne nazadnje: del globoke strasti življenja, ki nam daje
možnost spoznanja. Kako dobro, da je takó.
Zadnje in poslednje oziranje v intimno življenje Franza
Kafke vidimo v odnosu, ki ga je vzpostavil z Doro Dymant. Morda bi nekateri
skeptiki trdili, da gre bolj za odnos bolnika in bolniške sestre, kar bi lahko
na prvi pogled tudi bilo, saj je bilo njuno življenje na koncu tudi vezano na
bivanje v sanatoriju, kjer so bili Franzu šteti dnevi. Vendar ne gre le za to.
»Prvič v življenju je dan za dnem živel z
žensko. Ko je odprl oči, je bila Dora ob njem. Ko je zaprl oči, je bila Dora ob
njem. Živela sta v skupnem domu, drug ob drugem, jedla za isto mizo, spala v
isti postelji, stisnjena drug ob drugega. Še nikdar prej ni spoznal takšne
radosti. Na uho ji je šepetal: 'znašel sem se v naročju angela'.« (str.
185) Kaj pravzaprav to pomeni? Preprosto povedano: gre za spoznanje sreče.
Ljudje radi razmišljamo o nesrečnih trenutkih. V tem ni
nekakšen pesimistični, mazohističnih odnos do nas samih ali do sveta – gre le
za preprosto zrcaljenje ideje, da lahko uzremo srečo življenja samo tedaj, ko
od njega odštejemo nesrečo, ko jo osvetlimo, spoznamo in umaknemo. Preko tega
romana lahko prepoznamo, da Franz Kafka poskuša nenehno storiti točno to!
Njegovo nekajkratno približevanje poroki in razdiranju zarok ni samo ohlapen
dokaz, da bi hotel čutiti živost strasti, temveč gre brez dvoma za nekaj več: hotel
je čuditi nedosegljivost in neskončnost hrepenenja, saj je edino v hrepenenju
slast, je užitek pričakovanja in veselja. Sredi meseca aprila 1921 v svojem
pismu Maxu Brodu zapiše: »Ljubim lahko
samo tisto, kar lahko postavim tako visoko nadse, da mi postane nedostopno ...
Nedosegljiva mi je. Moram se sprijazniti s tem in v takšnem zanosu sem, da to
počnem kriče od radosti.« (str. 5)
In to je prav gotovo dokaz, da ljudje hrepenimo močneje po
vsem, kar ne moremo doseči, saj je le-to tisto, kar na koncu koncev pomaga
razumeti smisel življenja.
Še sreča, da je takó.
Ni komentarjev:
Objavite komentar