Tomek Tyrzna: Gospodična Nihče. (prevedel Klemen Pisk) Ljubljana: Sodobnost International, 2013. (Zbirka Zvezdogled)
Piše: Urška Orešnik
Zelo rada prebiram mladinsko literaturo - da sem na tekočem pri svojem delu, hkrati pa tudi zaradi tega, ker me to veseli. Velikokrat si kakšno knjigo naročim po spletu in jo preberem v angleščini, zadnja je bila npr. uspešnica Eleanor & Park pisateljice Rainbow Rowell, ki govori o dokaj priljubljeni temi - ljubezenski zgodbi med dvema "čudakoma" (če popreprostim). Moji najljubši knjižni junaki so vedno čudaki, posebneži. Tako me je presenetila knjiga, ki me malce spominja na Lipuševega dijaka Tjaža in Boštjanov let - Gospodična Nihče pojskega pisatelja, scenarista in režiserja Tomka Tryzne. Pripoved mlade, navine Mariše, ki se z družino preseli iz revnega podežlja, kjer so živeli v preprosti koči, v blokovsko naselje v mesto, je namreč prepletena s fantastičnimi, "sanjskimi" vložki, ki se proti koncu knjige vse pogostejši.
Kar zajeten roman nam predstavi, kako se junakinja težko vklopi v mestno okolje, kmalu pa spozna malce odštekano glasbeno nadarjeno, a dokaj shizofreno Katko, ki jo malodane obožuje in naivno sledi vsem njenim muham. V drugi polovici pa se po Katkinem izginotju spoprijatelji z razvajeno in razuzdano Evico, njuno prijateljstvo pa se razvije tudi v nekaj dokaj eksplicitnih homoerotičnih prizorov. Zgodba načenja kar nekaj različnih tem - prijateljstvo, idilično revno podeželje vs. moralno izprijeno mesto, družinske odnose, pa tudi dokaj filozofska življenjska vprašanja, na katera mestoma hudomušno odgovarja: "No, Matej je torej menil, da normalnih ljudi sploh ni, da so normalni ljudje norci, ki se znajo dobro pretvarjati, da so normalni. Norci pa ljudje imenujejo tiste, ki se ne znajo pretvarjati ali pa nimajo moči, da bi se pretvarjali ali pa tudi tiste, ki se nočejo pretvarjarti." (s. 186)
Mene je knjiga najbolj pritegnila s to zadnjo temo - prevpraševanjem, kaj je normalno in kaj ni ter kje se konča realnost in kdaj se začne fantazija? Dobro pokaže tudi kako hitro se ljudje sprevržemo v amoralna, sprijena, kruta bitja, demone, kako smo v bistvu vsi po malem shizofreni.
Kljub temu da je bil roman napisan leta 1988 (objavljen pa šele leta 1994), se lahko bere tudi kot čisto aktualen v sodobnem shizofrenem, podivjanem svetu. Le en "hakelc" je - čeprav je bil na Poljskem takoj po izidu roman nagrajen s častno nagrado sekcije IBBY, nenazadnje le ne gre za čisto pravi mladinski roman - ker s svojo kompleksnostjo prekaša mladinske romane, pa še marsikaterega "odraslega". Poleg tega se dogaja konec osemdesetih (med vrsticami je zaznati kritiko sprijenega kapitalizma), kar mladim brlacem ni posebej blizu.
Zato roman priporočam v branje odraslim bralcem, ki bodo lahko v Gospodični Nihče gotovo prepoznali tudi malo sebe in svojega odraščanja. Da, zgleda, da obstajajo tudi posebni mladinski romani - za odrasle bralce :).
Naj zaključim s citatom:
"Od kod veš, kakšno življenje imajo črne ovce, če nisi ena od njih?" vpraša Katka. "In kaj to pomeni lahko življenje? Ali veš, kaj je sreča? Sreča je ravnovesje s samim seboj, to je harmonija notranjih demonov." (s. 118)
Da bi vam/nam jih le uspelo ukrotiti - notranje demone, namreč. Jaz poznam odličen recept - branje. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar