ponedeljek, 03. november 2014

Ko isto ni nikoli enako



Vikram Seth: Enaka glasba. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013

Piše: Mitja Reichenberg 

 

 


Latinska misel pravi, da 'si duo faciunt idem, non est idem'. Torej – če dva delata enako, to ni enako. Vedno obstaja, kar je jasno, neka razlika. In prav v tej razliki tiči morda najpomembnejša misel, ki jo pred nas postavlja Seth. Glasba je tukaj nekaj takšnega, kakor odvečni podatek – a vendar povezuje med seboj usode, misli in dogodke. Glasba – edina nevidna umetnina, edina, ki jo je potrebno dojemati v najbolj tankočutni sredini svojega in njenega bistva. Umetnina globokih brazd, oddaljenih misli in spečih strasti.

            Na kratko o romanu – preko zgodbe o igranju in poslušanju glasbe se srečamo s peščico likov, godalnim kvartetom in ljubezensko zgodbo med glavnim pripovedovalcem – violinistom ter njegovo nikoli preživeto ljubeznijo – pianistko. Njuno razmerje, ki ga poskušata obuditi, je po mnogih letih intonirano popolnoma drugače, saj ima ona otroka in težave s sluhom, on pa iluzijo nepotešene preteklosti, polne lastnih zapletov, samokritike, nestabilnosti in nesigurnosti. Morda je sam roman le v drugačno luč postavljena večna mogoča-nemogoča kombinacija vzrokov in posledic, vendar se na njegovem ozadju zarisuje nekaj idej in misli, ki jih je vredno misliti prav zato, da nam lahko knjige pomagajo videti in razumeti svet okoli nas. In nas v njem.

            Seth piše: »Ko sem imel komaj devet let, so naš kričavi, klepetavi razred otrok, ki so mečkali papirčke z bombonov in metali papirnate aviončke, peljali na šolski koncert. Takrat sem se prvič v živo srečal z glasbo.« (str. 80) Res je, da je prvo srečanje z glasbo morda najpomembnejše, prav zaradi tega, ker tedaj zgradimo nekakšen odnos do nje. Žal se v šolah današnjega časa vse premalo zavedajo, da je glasbe svet, v katerega je potrebno otroka vpeljati in nikakor ga prepustiti radijskemu sprejemniku, televiziji ali internetu, da 'raziskuje', kakor to dušebrižniki radi rečejo. Vpeljevanje v glasbo ne pomeni prisile in terorja, temveč ob pravem času na pravi način izbrati nekaj, kar otroku odpre pogled in sluh v svet nevidne umetnosti. Zagotovo bo pritegnilo pozornost in zagotovo bo spodbudilo radovednost. Vendar moramo o glasbi tudi sami vsaj nekaj vedeti, da jo lahko približamo mladim ušesom. Očitno je, da so se v šolah nekoč tega zelo dobro zavedali. Starši pa tudi. In dalje: »Igramo kot v globokem transu. Štiri minute in pol bi lahko bilo prav toliko ur ali sekund. V mislih vidim malo rabljene tonovske načine izvirne partiture, padanje in dviganje, hitro in počasno, vzporedno in nasprotno, vseh naših glasov, in v mislih slišim, kako je zvenelo, zveni in bo šele zvenelo. Na strunah moram odigrati tisto, kar je zame že resnično; prav tako Billy, Helen in Piers. Naše hkratne vizije se spojijo in postanemo eno: drug z drugim, s svetom in s tistim dolgo razpršenim bitjem, čigar moč sprejemamo v obliki te zapisane vizije in enega samega hitro izgovorjenega zloga njegovega imena.« (str. 100) V mislih imajo seveda Johanna Sebastiana Bacha in njegovo delo Umetnost fuge. Takšno dojemanje glasbe in pripovedovanje o njej je možno le, če se glasbo ponotranji in iz te ponotranjenosti spregovori. Lahko bi tudi rekli, da je to knjiga o glasbi, kakor so celo v neki predstavitvi zapisali, toda – če bi hoteli biti natančni – bi morali zapisati, da je to knjiga o dojemanju in sprejemanju glasbe. In preko glasbe razumevanje medosebnih odnosov. Morda je slučaj, morda premišljena poteza, vendar je pisatelj za premišljevanje odnosov med glavnima junakoma romana vzel prav Umetnost fuge, veličastno delo velikana baročne glasbe. Zagotovo je pomembno to, da gre za fuge.

            Fuga (ime prihaja iz italijanske oz. latinske besede fugere, kar pomeni bežati, uiti) je glasbena oblika, enostavčna kompozicija z načelno eno samo glasbeno temo, ki je kratka, ritmično in melodično izredno karakteristična ter se ko takšna pojavlja v vseh glasovih. Res je, da je fuga najpogosteje triglasna, redkeje dvoglasna, večglasne fuga pa so tem bolj kompozicijsko zahtevne. Gre za obliko s strogo predpisanimi imitacijskimi načeli, saj glasovi 'bežijo' drug pred drugim, drug za drugim – vsekakor pa gre za vrh znanja strogega kontrapunktičnega glasbenega stavka. Vedno se prične z ekspozicijo, enoglasno uvedeno temo. Nato glavno temo, idejo fuge po posebnih načelih povzemajo ostali glasovi. Sledi izpeljava, kjer se osnovno temo uporablja v različnih kontrapunktičnih načinih, od variacij do vratolomnih modulacij, mojstrstvo pa se izkazuje tudi z uporabo delcev teme ali njenimi reminiscencami, obrati in spreminjanji. Temu sledi stretta ali stesnitev glasov, kjer imamo tudi reprizo, torej ponovitev osnovne glasbene misli. Celotna skladba je, strogo vzeto, polifona (večglasna) kompozicija, v kateri vsi glasovi, ki so sicer samostojni in neodvisni, stopijo v soigro in tako soustvarijo sozvočje veličastnega prepleta in sodelovanja. Toda Bachovo delo Umetnost fuge je nekaj posebnega: zbirka kontrapunktov, ki niso napisani za nobeno glasbilo, so kompozicije od enoglasnih do večglasnih fug, od enojnih do dvojnih in trojnih fug. Na koncu je celo četverna fuga, ki je pa ni dokončal, ustavil se je prav pri temi, ki oblikuje črke njegovega priimka, torej b-a-c-h.

            Brez obotavljanja lahko ugotovimo, da je pisatelj imel na umu prav fugo, to kraljico baročne kompozicijske umetnosti, in jo je prepisal v odnose med ljudmi. S tem pogledom lahko beremo zapleten odnos znotraj kvarteta, ki izvaja glasbo, odnos vsakega izmed članov z okolico, s svojimi partnerji in epizodnimi osebami, še bolj pa odnos obeh glavnih oseb, violinista in pianistke. Njuno življenje je dejansko fuga, najprej mladostna ekspozicija, ujetost in bežanje dveh tem, nato razhod, razpad in bežanje drug od drugega, usodna izpeljava njunega življenja v desetih letih odtujitve in viharnega zanosa, nato pa stretta in repriza, vendar s priznanjem, da je čas pustil svoja znamenja tako na enem  kakor tudi na drugem. In na koncu vsekakor razumevanje kode, v kateri se glasova harmonsko in melodično pomirita, spojita v homofono kadenco in pripeljeta celotno avanturo glavne teme svojega življenja varno v pristan.

            Pianistka-Julija piše: »... Od vseh, ki so kdaj doživljali tisto prej in potem, bi ravno jaz morala vedeti, da je življenje neponovljivo. Tistega večera sploh ne bi smela priti za oder. Prosim, odpusti mi, in če ravno tako ne moreš pozabiti mene kakor jaz ne tebe, vsaj vsak dan in vsako leto manj pogosto pomisli name.« (str. 335) To je pravi beg, prava fuga v smislu življenja in hkrati bežanja pred njim. Seth nam tako ponudi dvojno branje: branje romana in branje partiture. Morda je branje prvega, torej same zgodbe manj pomembno, branje drugega, torej partiture, pa toliko bolj prikrito in težko. To je prava umetnost življenja, umetnost fuge – ali kakor je zapisal Bach: Kunst der Fuge.

            Tedaj pa » ... ona vstopi, ju (sina in moža) pogleda in se nasmehne. Trenutek, več kot le trenutek se ozira okrog, nesrečna, iščoč, nato sede h klavirju. Igra brez not, včasih pogleda v svoje roke, včasih miži. Ne vem, kaj sliši, kaj si predstavlja. V njenem igranju ni prisiljene resnobnosti. Več kot nepredstavljivo lepo je, jasno, ljubko, nepopustljivo, fraza čez frazo, fraza kot odmev fraze, nepopolna, neskončna Umetnost fuge. Enaka glasba je.« (str. 390)

            Pa je res enaka?

Ni komentarjev:

Objavite komentar