Vikram Seth: Enaka glasba. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013
Piše: Mitja Reichenberg
Latinska misel pravi, da 'si duo faciunt idem, non est idem'.
Torej – če dva delata enako, to ni enako. Vedno obstaja, kar je jasno, neka
razlika. In prav v tej razliki tiči morda najpomembnejša misel, ki jo pred nas
postavlja Seth. Glasba je tukaj nekaj takšnega, kakor odvečni podatek – a
vendar povezuje med seboj usode, misli in dogodke. Glasba – edina nevidna
umetnina, edina, ki jo je potrebno dojemati v najbolj tankočutni sredini
svojega in njenega bistva. Umetnina globokih brazd, oddaljenih misli in spečih
strasti.
Na kratko o romanu – preko zgodbe o igranju in poslušanju
glasbe se srečamo s peščico likov, godalnim kvartetom in ljubezensko zgodbo med
glavnim pripovedovalcem – violinistom ter njegovo nikoli preživeto ljubeznijo –
pianistko. Njuno razmerje, ki ga poskušata obuditi, je po mnogih letih intonirano
popolnoma drugače, saj ima ona otroka in težave s sluhom, on pa iluzijo nepotešene
preteklosti, polne lastnih zapletov, samokritike, nestabilnosti in
nesigurnosti. Morda je sam roman le v drugačno luč postavljena večna
mogoča-nemogoča kombinacija vzrokov in posledic, vendar se na njegovem ozadju
zarisuje nekaj idej in misli, ki jih je vredno misliti prav zato, da nam lahko
knjige pomagajo videti in razumeti svet okoli nas. In nas v njem.
Seth piše: »Ko sem
imel komaj devet let, so naš kričavi, klepetavi razred otrok, ki so mečkali
papirčke z bombonov in metali papirnate aviončke, peljali na šolski koncert.
Takrat sem se prvič v živo srečal z glasbo.« (str. 80) Res je, da je prvo
srečanje z glasbo morda najpomembnejše, prav zaradi tega, ker tedaj zgradimo
nekakšen odnos do nje. Žal se v šolah današnjega časa vse premalo zavedajo, da
je glasbe svet, v katerega je potrebno otroka vpeljati in nikakor ga prepustiti
radijskemu sprejemniku, televiziji ali internetu, da 'raziskuje', kakor to
dušebrižniki radi rečejo. Vpeljevanje v glasbo ne pomeni prisile in terorja,
temveč ob pravem času na pravi način izbrati nekaj, kar otroku odpre pogled in
sluh v svet nevidne umetnosti. Zagotovo bo pritegnilo pozornost in zagotovo bo
spodbudilo radovednost. Vendar moramo o glasbi tudi sami vsaj nekaj vedeti, da
jo lahko približamo mladim ušesom. Očitno je, da so se v šolah nekoč tega zelo
dobro zavedali. Starši pa tudi. In dalje: »Igramo
kot v globokem transu. Štiri minute in pol bi lahko bilo prav toliko ur ali
sekund. V mislih vidim malo rabljene tonovske načine izvirne partiture, padanje
in dviganje, hitro in počasno, vzporedno in nasprotno, vseh naših glasov, in v
mislih slišim, kako je zvenelo, zveni in bo šele zvenelo. Na strunah moram
odigrati tisto, kar je zame že resnično; prav tako Billy, Helen in Piers. Naše
hkratne vizije se spojijo in postanemo eno: drug z drugim, s svetom in s tistim
dolgo razpršenim bitjem, čigar moč sprejemamo v obliki te zapisane vizije in
enega samega hitro izgovorjenega zloga njegovega imena.« (str. 100) V
mislih imajo seveda Johanna Sebastiana Bacha in njegovo delo Umetnost fuge. Takšno dojemanje glasbe
in pripovedovanje o njej je možno le, če se glasbo ponotranji in iz te
ponotranjenosti spregovori. Lahko bi tudi rekli, da je to knjiga o glasbi,
kakor so celo v neki predstavitvi zapisali, toda – če bi hoteli biti natančni –
bi morali zapisati, da je to knjiga o dojemanju in sprejemanju glasbe. In preko
glasbe razumevanje medosebnih odnosov. Morda je slučaj, morda premišljena
poteza, vendar je pisatelj za premišljevanje odnosov med glavnima junakoma
romana vzel prav Umetnost fuge,
veličastno delo velikana baročne glasbe. Zagotovo je pomembno to, da gre za fuge.
Fuga (ime
prihaja iz italijanske oz. latinske besede fugere,
kar pomeni bežati, uiti) je glasbena
oblika, enostavčna kompozicija z načelno eno samo glasbeno temo, ki je kratka,
ritmično in melodično izredno karakteristična ter se ko takšna pojavlja v vseh
glasovih. Res je, da je fuga najpogosteje triglasna, redkeje dvoglasna,
večglasne fuga pa so tem bolj kompozicijsko zahtevne. Gre za obliko s strogo
predpisanimi imitacijskimi načeli, saj glasovi 'bežijo' drug pred drugim, drug
za drugim – vsekakor pa gre za vrh znanja strogega kontrapunktičnega glasbenega
stavka. Vedno se prične z ekspozicijo, enoglasno uvedeno temo. Nato glavno temo,
idejo fuge po posebnih načelih povzemajo ostali glasovi. Sledi izpeljava, kjer
se osnovno temo uporablja v različnih kontrapunktičnih načinih, od variacij do vratolomnih
modulacij, mojstrstvo pa se izkazuje tudi z uporabo delcev teme ali njenimi
reminiscencami, obrati in spreminjanji. Temu sledi stretta ali stesnitev glasov, kjer imamo tudi reprizo, torej
ponovitev osnovne glasbene misli. Celotna skladba je, strogo vzeto, polifona
(večglasna) kompozicija, v kateri vsi glasovi, ki so sicer samostojni in neodvisni,
stopijo v soigro in tako soustvarijo sozvočje veličastnega prepleta in
sodelovanja. Toda Bachovo delo Umetnost
fuge je nekaj posebnega: zbirka kontrapunktov, ki niso napisani za nobeno
glasbilo, so kompozicije od enoglasnih do večglasnih fug, od enojnih do dvojnih
in trojnih fug. Na koncu je celo četverna fuga, ki je pa ni dokončal, ustavil
se je prav pri temi, ki oblikuje črke njegovega priimka, torej b-a-c-h.
Brez obotavljanja lahko ugotovimo, da je pisatelj imel na
umu prav fugo, to kraljico baročne
kompozicijske umetnosti, in jo je prepisal v odnose med ljudmi. S tem pogledom
lahko beremo zapleten odnos znotraj kvarteta, ki izvaja glasbo, odnos vsakega
izmed članov z okolico, s svojimi partnerji in epizodnimi osebami, še bolj pa
odnos obeh glavnih oseb, violinista in pianistke. Njuno življenje je dejansko fuga, najprej mladostna ekspozicija,
ujetost in bežanje dveh tem, nato razhod, razpad in bežanje drug od drugega,
usodna izpeljava njunega življenja v desetih letih odtujitve in viharnega
zanosa, nato pa stretta in repriza,
vendar s priznanjem, da je čas pustil svoja znamenja tako na enem kakor tudi na drugem. In na koncu vsekakor
razumevanje kode, v kateri se glasova harmonsko in melodično pomirita, spojita
v homofono kadenco in pripeljeta celotno avanturo glavne teme svojega življenja
varno v pristan.
Pianistka-Julija piše: »... Od vseh, ki so kdaj doživljali tisto prej in potem, bi ravno jaz morala
vedeti, da je življenje neponovljivo. Tistega večera sploh ne bi smela priti za
oder. Prosim, odpusti mi, in če ravno tako ne moreš pozabiti mene kakor jaz ne
tebe, vsaj vsak dan in vsako leto manj pogosto pomisli name.« (str. 335) To
je pravi beg, prava fuga v smislu življenja in hkrati bežanja pred njim. Seth
nam tako ponudi dvojno branje: branje romana in branje partiture. Morda je branje
prvega, torej same zgodbe manj pomembno, branje drugega, torej partiture, pa
toliko bolj prikrito in težko. To je prava umetnost življenja, umetnost fuge –
ali kakor je zapisal Bach: Kunst der Fuge.
Tedaj pa » ... ona
vstopi, ju (sina in moža) pogleda in se nasmehne. Trenutek, več kot le trenutek
se ozira okrog, nesrečna, iščoč, nato sede h klavirju. Igra brez not, včasih
pogleda v svoje roke, včasih miži. Ne vem, kaj sliši, kaj si predstavlja. V
njenem igranju ni prisiljene resnobnosti. Več kot nepredstavljivo lepo je,
jasno, ljubko, nepopustljivo, fraza čez frazo, fraza kot odmev fraze,
nepopolna, neskončna Umetnost fuge. Enaka glasba je.« (str. 390)
Pa je res enaka?
Ni komentarjev:
Objavite komentar