V divjino!

Jon Krakauer: V divjini. Ljubljana: V. B. Z., 2008. (Zbirka Tridvaena, knj. 2)

Piše: Urška Orešnik

 

 

Kako bi šla. V divjino. Sama. Se natišinila. Nakričala. Nabežala. Umirila. Naužila. In se najbrž z veseljem vrnila v zavetje štirih sten. Zaenkrat mi še zadostujejo kratki pobegi v zavetje gozda in v vetru šepetajočih krošenj. Sicer dvomim, da bi zmogla. Odrezati vse vezi, svoje življenje stlačiti v nahrbtnik in brez kakršnega koli oziranja oditi. Kot je to storil mladenič Chris McCandless ali Aleksander Vagabund. Njegovo - resnično - zgodbo je Jon Krakauer spretno spletel, da se bere skoraj kot detektivka, spremlja pa jo kup literarnih citatov, da bralca "prime", na primer, da bi se znova lotil prebiranj Jacka Londona. Ali Tolstoja. 

Knjigo smo pred kratkim brali pri enem od bralnih krožkov. Brez izjeme nas je knjiga premaknila, nas zamislila, da smo se spraševale ... Kaj za vraga ga je gnalo? Zakaj je bil tako radikalen v odnosu do svojih staršev, družine? In ga občudovale ... Njegovo drznost, zaužiti svobodo, Svobodo. Kot lahko stori le mlad človek, ki še ni tako prikovan na tire vsakdanjosti.

Srž zgodbe je dobro povzeta v citatu iu knjige Everetta Ruessa: A vagabond for Beauty:

"Vedno pogosteje premišljujem o tem, da bom za vedno osamljen popotnik. Bog, kako me vabijo poti. Ne znam opisati, kako neskončno so me prevzele. Samotne poti so nekaj najboljšega ... Nikoli se ne bom nehal potepati. In ko pride moja zadnja ura, si bom poiskal najbolj neobljuden, najbolj samoten in zapuščen kraj, kar jih je.

Lepota te pokrajine je postala del mene. Počutim se bolj odrezanega od življenja in nekoliko bolj nežen sem. Tu imam nekaj dobrih prijateljev, vendar nikogar, ki bi resnično razumel, zakaj sem tu in kaj počnem. Nikogar ne poznam, ki bi stvari v celoti razumel; sem že predolgo sam.

Vedno sem bil nezadovoljen z življenjem, ki ga živi večina. Vedno sem si želel bolj napeto in bogato življenje."

V zadnjem času priljubljena tema - s knjigo Cheryl Strayed: Divja (in filmom) ter knjigo Robyn Davidson: Poti/Tracks (in filmom) - zakaj? Zakaj nas tako privlači divjina? Pustolovščine? V dnevnem vrvežu in pod represijo informacij in nezdravega in stresnega tempa smo podhranjeni bližine. Mogoče niti ne človeške. Bližine s samim seboj. Bližine Narave, katere del smo (sploh še?). Miru. Uglašenosti z okoljem. Tako odrešujoče je imeti pozornost usmerjeno le na golo preživetje - in ne simultano na 20 različnih stvari, dogodkov itn. Sami smo si jo zagodli. Tako, da že ne vemo, kako bi se vrnili nazaj. Čeprav po tem hrepenimo. Po preprostosti osnovnega bivanja. Bivanja. Ali če citiram enega izmed zadnjih Vagabundovih dnevniških zapisov:

"Svetost HRANE, osnovna življenjska toplota.

Pozitivizem, neizmerna radost do življenja. 

Absolutna Resnica in Poštenost.

Stvarnost.

Neodvisnost.

Dokončnost - Trdnost - Doslednost" (str. 141)