nedelja, 04. maj 2014

Popotnica

Da, knjige pomagajo. Na bralce delujejo na subtilni ravni, nas o marsičem poučijo. Marsikdaj so naša ogledala, naša vrata v svet nezavednega. Iz nas povlečejo potlačene strahove, bolečino, pa tudi želje in ljubezen. Ne le, da s prebranim odkrivamo nove svetove, odkrivamo predvsem sebe. To pride toliko bolj do izraza, ko se o prebranem pogovarjamo in nemalokrat opazimo, kako različne poglede smo odkrili v eni in isti knjigi. 



Pri svojem delu se nenehno srečujem s takimi situacijami. Ravnokar zaključujem svojo četrto sezono srečevanj z bralnim krožkom Žarek (v Knjižnici Logatec). Sčasoma se je pokazalo, da obstaja kar veliko zanimanje za naša srečanja, ki potekajo enkrat mesečno. Zaradi neusmiljenega tempa življenja pa se ga marsikdo ne more udeležiti, kar je eden od razlogov, da sem se odločila ustvariti ta blog - kot način spremljanja dela v našem krožku, kot prostor za posredovanje knjižnih priporočil, mnenj o prebranem itn. 

Moje zanimanje pa velja tudi procesu, ki ga branje in pogovor ob njem samodejno sprožata - tj. trapevtskemu potencialu beletristike. Kot sem uvodoma namignila, skozi knjige spoznavamo tudi sebe in včasih (nehote) preko našega videnja, razumevanja prebranega, sporočamo tudi kaj drugega o sebi. Ni naključje, da se nas je neko sporočilo v knjigi še posebej dotaknilo, nas premaknilo ali pretreslo. Pogovor o prebranih knjigah nas lahko zelo hitro zbliža in poveže s soljudmi. Bralni krožki tako kmalu postanejo bralne družine, ne le srečanja bralcev, temveč srečanja prijateljev. Poudarek tega bloga bo, kot pove že sam naslov, na knjigah, ki imajo svojevrstno moč, da v nas nekaj premaknejo, sprožijo, so, kot je dejal mojster Franz Kafka - sekire za zaledenelo morje v nas. Zapise bom kovala sama, predvsem pa k besedi povabila tudi svoje krožkarje, prijatelje, znance, obiskovalce Knjižnice Logatec in ostale bralce bloga. Namen ni kritično ocenjevanje knjig ali priporočanje svetovnih uspešnic, temveč podajanje osebnih bralnih doživetij - ali preprosto povedano - poročanje o tem, zakaj je za bralce osebno neka knjiga pomembna, kaj je ob njej doživel, kaj mu je sporočila

Naj za zaključek te kratke predstavitve navedem misel iz knjige Dolgo dolgo pismo avtorice Mariame Ba:

"Moč knjige, čudovita iznajdba človekovega uma. Znaki, povezani v glasove; različni glasovi, ki oblikujejo besedo. Sestavljanje besed, iz katerih vrejo Ideja, Misel, Zgodovina, Znanost, Življenje. Enkratno sredstvo povezovanja in kulture, sredstvo dajanja in sprejemanja, ki mu ni enakega. Knjige povezujejo rodove v eno in isto nepretrgano prizadevanje, ki je gibalo napredka."

Ni komentarjev:

Objava komentarja