Piše: Metoda Gradišek
Magda Reja: Ime tvoje zvezde je Bilhadi. Ljubljana: Sanje, 2006.
Navidez preprosta zgodba nekega potovanja skozi puščavo ima
globoko in pomembno sporočilo za vsakega človeka in morda ponuja odgovor na
vprašanje: kaj je v mojem življenju pomembno? Čemu namenjamo prednost na vseh
ravneh medsebojnega človekovanja?
Že sama ideja potovanja skozi puščavo je za večino Evropejcev povsem nora ideja. Morda se v trenutku zdolgočasenosti in praznine
pojavi preblisk, ki v skritih globinah poraja željo po »norem« koraku, toda
bolj ali manj se odločamo za »udobje« domačijskosti, ki ponuja varnost,
predvsem pa nam zagotavlja ne-spremembe, zato si tovrstne podvige raje ogledamo
prek TV zaslona ali objav na spletnih straneh naše sodobne informacijske
tehnologije.
Prva poglavja v knjigi dajejo vtis, da je to opis avanture,
za katero se je Magda odločila iz svojega hotenja po spoznavanju novega in
nepoznanega in bo med potovanjem za vse poskrbljeno. Toda v nadaljevanju se vse bolj bistri spoznanje, da je za tovrstno avanturo potrebno mnogo več kot
le želja. Enoličnost in tišina v vseh segmentih odprave sta tista dva pola, ki
odstirata in razkrivata, da mora biti človek za takšen podvig pripravljen
predvsem na odrekanje, odpoved. Odkriva se spoznanje, kako globoko smo
vpeti v šume, hitenje in površnost vsakodnevnega življenja v sodobnem,
»modernem« svetu, ki pa človeški duši ne daje zadovoljive hrane, da bi bivala v
človeku kot Eno, v osrečujoči povezanosti. Navdušili so me Magdini opisi
puščave kot narave, saj je v svojem zlitju z njo videla in vonjala vse
bogastvo, ki ga nudi, ob tem pa je pogoji za življenje ( vročina, žeja, utrudljiva
hoja po puščavskem pesku, enolična hrana) niso ovirali – pravzaprav jim ni
posvečala nobene pozornosti. Takšno zbranost in zlitje zmore le človek, ki si
ne dovoli, da ga okuži civilizacija do stopnje »vseenarske« otopelosti.
Ob prebiranju knjige sem se večkrat ustavila ob misli – če
bi bila mlajša bi … in se zalotila, kako mi nekdo drug šepeta – ja, pa kaj še … Le
kako bi zdržala brez svoje obvezne?! jutranje kave, pa kosa kruha z namazom, pa
brez zobne ščetke, pa brez dnevnih novic, pa brez … In si hočeš – nočeš
priznala, da je to moja in naša realnost. Duša pa hrepeni in čaka na odrešenje,
ki ga nudi narava, mir, tišina in tudi ekstremni pogoji za življenje, kjer se
ima priložnost izkazati kako trdna in stabilna je v svojem notranjem domovanju. In na koncu se je rodilo eno samo zavidanje Magdi, da je to
zmogla in to neverjetno izkušnjo zabeležila v lastnem zorenju in dojemanju
sveta kot celote.
Torej – naslednji korak, ki me čaka, je da si pošteno
odgovorim – kaj je v mojem življenju pomembno in katere poti je potrebno
ubrati, da duša ne pobegne iz površinskega udobja, ki ga nudi svet, prenatrpan
z nepotrebnimi predmeti in površnostjo, saj je nenazadnje življenje lahko
povsem preprosto in enostavno.
xxxx
OdgovoriIzbriši