nedelja, 11. maj 2014

"Proti vodi in času se ne moreš ubraniti"*

Demenca je eden najpogostejših vzrokov smrtnosti v razvitem svetu, ki se pojavlja z višanjem starosti ljudi. Kot posamezniki o tej bolezni slišimo vse več in več - prizadane znance, sosede - in tudi izkusi nas jo vedno več - zbolijo stari starši in starši, vedno več mlajših ljudi ji podlega. Velikokrat slišimo ali rečemo floskule - dokler glava dela, tako kot je treba, je še vse v redu, tudi če fizično nismo popolnoma zdravi ... Razsežnosti tega pa se zavemo šele, ko bolezen doživimo pri bližnjemu. Kakor je srhljiva za posameznika, ki ga doleti, je srhljiva tudi za njegove svojce. Osebe, ki si jo poznal vse svoje življenje, nenadoma ne prepoznaš več. Njen pogled je odsoten, izgubljen, slabo se znajde v času in prostoru, nisi gotov, ali te prepozna ali ne ... 

Podobna situacija je odlično opisana v romanu avstrijskega pisatelja Arna Geigerja Stari kralj v izgnanstvu: življenje z alzheimerjevo boleznijo* (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012; Zbirka Upanje). V njem avtor opiše svojo oz. izkušnjo s svojim očetom na izredno realen, prizemljen način, brez nepotrebne patetike, ki jo pogosto zasledimo v zgodbah "iz resničnega življenja". Knjiga je polna razmišljanj o človekovi eksistenci, ne le o izkušnji z boleznijo:

"Za vse nas je svet ena velika zmešnjava, in če trezno premislimo, je razlika med zdravim in bolnim človekom predvsem v izrazitosti njegove zmožnosti, kako dobro prekrije zmedo na površju; medtem ko spodaj vlada čisti kaos.
Tudi za kolikor toliko zdravega človeka je nekakšen red v glavi zgolj fikcija razuma." (str. 53) 



Doživljanje te bolezni pri bližnjem nas gotovo prisili v razmišljanje o tem, kako tanka je meja med zdravjem in boleznijo. Saj se demenca priplazi postopoma, po korakih, in jo pogosto opazimo šele, ko že res napreduje. Kljub temu, da je v romanu bolezen prikazana zelo realno in brez nepotrebnih olepšavanj, še ne pomeni, da mu manjka optimizma:

"Nekaj je med nama, kar me je pripeljalo do tega, da sem se še bolj odprl svetu. Gre tako rekoč za nasprotje tega, kar se običajno govori o alzheimerjevi bolezni - da prekinja povezave. Včasih povezave tudi vzpostavlja.
Šele potem, ko spodleti tisto, kar smo pričakovali, zares živimo. 
Sreča, ki z bližino smrti zadobi posebno gostoto. In to tam, kjer je nismo pričakovali." (str. 162)

Do mojega srečanja s tem romanom sem demenco (povod katere je lahko več različnih bolezni, med njimi alzheimerjeva) srečala bolj ali manj le posredno, pred kratkim pa sem jo doživela v ožjem družinskem krogu. Doživljanje te bolezni "od blizu" in razmišljanje o počasnemu izgubljanju identitete, ki je njena posledica, me je spomnilo na ta roman, ki ga vedno toplo priporočam bralcem, ko iščejo literaturo na to temo. Če parodiram priporočila s knjižnih zavihkov, je to knjiga, ob kateri se nasmejimo in zjočemo. In ki nam je lahko v pomoč, uteho ali pa le v razmislek ne glede na to, kakšna je naša izkušnja z demenco, saj gre navsezadnje le še za eno človeško, življenjsko izkušnjo:

"A kaj se hoče. Človek nenehno tlači svoje življenje v nekakšno obliko, življenje pa to obliko nenehno razbija." (str. 61)

 


Ni komentarjev:

Objava komentarja