Smeh je ½ zdravja (1)

Piše: Mitja Reichenberg

Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001

 

Smeh je nekaj, česar danes zagotovo primanjkuje. Kamorkoli pogledamo, je vse preveč žalosti in osamljenosti. To je vedel že Fran Milčinski, prav zaradi tega pa nas je opozoril, kako je bilo nekoč v Butalah, torej točno tam, kjer se je vse začelo. Pa bomo še mi malo pogledali in pomislili na zadeve, ki so jih nekoč že prepoznali kot zelo pomembne – predvsem pomembne, kar se tiče duševnega zdravja. In v sami knjigi o Butalcih resnično ne beremo, da bi kdorkoli kadarkoli kakorkoli resno zbolel. Verjetno je nekaj na tem smehu.

Butalci gredo po sol (str. 15), V Butalah sejejo sol (str. 19)

Sol je sol, res pa je, da je brez nje težko. Sol pa pomeni tudi pamet in je zato odlično, da so jo šli nakupit. Med potjo nazaj so si hoteli polento skuhat, pa so spraševali po bližnjih hišah, če imajo kaj soli – in pozabili, da jo tovorijo s seboj. In rečejo: » Iskali smo zrno soli po kajžah, pa imamo s seboj dvanajst tovorov ...« (str. 18) Ko pogledamo okoli sebe, se nam zlahka zazdi, da prosimo soli naokoli, hkrati pa se ne zavedamo, da jo imamo.

Vsakdo ima pravzaprav vse, kar potrebuje – pri sebi in v sebi. Res je, da se tega ne zavedamo vedno, toda v tem poanta. Svoje misli usmerjamo večkrat navzven, namesto navznoter. Iščemo razloge in opravičila daleč naokoli, namesto pri sebi. Tako, kakor so Butalci ne-vedeli, da tovorijo sol in tako opustili neslano polento, tako mnogokrat sami pozabljamo, da imamo odgovore pri sebi, jih pa iščemo po tujih kajžah. Pa celo posejali so jo, »... da jo bo gospodinja imela kar pri roki, kakor peteršiljček in drobnjak.« (str. 19). To, da so zrasle koprive, jih sploh ni motilo. Pomembno je bilo, da so pekle in tako pokazale, kako je posejana mlada sol lahko ostra!

 Ali vemo, da ni vedno res to, da kar sejemo tudi žanjemo? Kako rešiti to zagato?

Fran Milčinski nam sicer ne daje odgovora, a daje nam vednost o tem. Sol je kakor modrost, kakor nekaj, kar imamo vedno s seboj in kar ne moremo posejati, da bi raslo. Razumeti svojo modrost pomeni vedno razumeti in poslušati sebe, hkrati pa dovoliti, da ta modrost v nas raste. Vendar ne raste sama od sebe – potrebno jo je negovati, hraniti in zanjo skrbeti. Prav to pa je težava, saj današnji svet ne vidi modrosti, temveč izdelke. Toda nekoga naučiti uporabljati svojo pamet je več, kakor mu prodati sol. Kdor uporablja svojo pamet, svojo modrost, mu je ni potrebno kupovati na tujem. Sejanje modrosti je zagotovo težko opravilo, vendar njihovo seme ne raste v zemlji. Raste v nas in nas bogati. Tako se lahko iz dneva v dan prepričamo, da smo s skrbjo za našo lastno pamet naredili več, kakor bi lahko nakupili v kateremkoli nakupovalnem centru, pa naj bo odprt dan in noč.

Butalci so iz soli dobili koprive. Tudi prav. Vendar – so se iz tega kaj naučili? Verjetno ne prav mnogo, saj prav zaradi tega pa so Butalci, a ne? Ko spoznamo, da nismo kakor Butalci in da je sol-modrost v nas, je možno stopiti v življenje s popolnoma drugačnim pogledom. Lahko vidimo, da znamo sami začinjati polento in da ni potrebno prositi soli naokoli. Le paziti moramo, da nam polente ne zmanjka. Kako pa pridemo do polente, pa je že druga zgodba.

(se nadaljuje)