Piše: Urška Orešnik
Milan Kundera: Istovetnost. Ljubljana: Nova revija, 2002 (Zbirka Samorog)
Ljubezen. Partnerstvo. Dvojina. Večna tema, ki nas obseda, kar lepo kaže tudi zastopanost teh tem v beletristiki. Žal pa velikokrat naletimo na njihovo klišejsko obravnavo, ki nam ne ponuja nikakršnih konkretnejših razmislekov, temveč predstavlja le tako zelo priljubljen bralni eskapizem. Eno težjih vprašanj, ki mi ga je zastavila bralka v knjižnici, je bilo tisto o dobrem ljubezenskem romanu. Kaj sploh je dober ljubezenski roman? Bralka si je želela nečesa med plažnim ljubičem in Ano Karenino. Ne spomnim se, katero knjigo si je nazadnje izposodila. Me je pa dogodek napeljal k razmišljanju o tem, kakšen oz. kateri pa je dober ljubezenski roman?
Eden boljših, ki sem jih prebrala, je Istovetnost Milana Kundere. Ta zastavlja vprašanje - v kolikšni meri lahko (s)poznamo ljubljeno bitje? V kolikšni meri sva lahko jaz in ti midva? Jean-Marc in Chantal sta bolj ali manj srečen par. Jean-Marc na plaži išče Chantal. Ko jo zagleda, ji pomaha, a ona ga ne opazi. Je bila to res ona? Bolj se ji je približeval, manj je bil v to prepričan. "Zamenjava zunanjega videza ljubljene ženske s telesno podobo neznanke. Kolikokrat se mu je to že zgodilo! In vsakič znova ga je osupnilo: je torej razlika med njo in drugimi res tako neznatna? Kako je mogoče, da ne zna prepoznati obrisa ljubljenega bitja na svetu, bitja, ki ga ima vendar za neprimerljivo?" (str. 20)
Koliko se pravzaprav poznamo? Ko se v nekoga zaljubimo, si želimo malo manj kot obleči njegovo kožo, želimo si njegove telesne in čustvene bližine. Kako blizu smo si sploh lahko? Sodobni potrošniški oz. marketinški aparat ustvarja marsikatero iluzijo o ljubezni in partnerstvu. Veliko škode pri nezdravem dojemanju le-teh napravijo tudi slabi ljubezenski romani, zgrajeni na klišejih in posladkani s srečnimi konci. Istovetnost pa ravno nasprotno - ne ponuja klišejskih odgovorov, temveč v bralcu sproža razmišljanje o lastnem/lastnih razmerjih. Chantal in Jean-Marc se znajdeta na točki, ko v njunem razmerju nekaj ... manjka. Mogoče jima postane malce dolgčas. "/.../ dvoje bitij, ki se ljubita, sama samcata, ločena od sveta. A s čim napolnita svoja srečanja v dvoje? Naj je svet še tako zavržen, potrebujeta ga za pogovor." (str. 61) Le dvojina ni dovolj. Treba jo je z nečim zapolniti. Z naslovnic ženskih revij v kričečih črkah mnogokrat preberemo navdihujoče naslove (gotovo visoko kakovostnih člankov, podprtih z empiričnimi raziskavami) npr. 101 način, kako popestrita vajino zvezo. Jean-Marc alias Cyrano ubere bolj prefinjene metode. S Chantal praznino v njunem razmerju zapolnita z ... igro. "Razplet" zgodbe nekoliko spominja na Schnitzlerjevo Sanjsko novelo oz. na njeno filmsko različico - Kubrickov film Široko zaprte oči.
Tako kot nobeno razmerje, tudi ta roman ne ponuja odogovorov, temveč zastavlja vprašanja: "Sprašujem se: kateri je sanjal? Kateri od njiju je sanjal to zgodbo? V katerem trenutku se je njuno resnično življenje sprevrglo v prevejano izmišljijo? /.../ Kdaj natanko se je resničnost sprevrgla v neresničnost, stvarnost v sanjarijo? Kje je potekala meja? Kje teče meja?" (str. 117/118)
V nenehnem pehanju za odgovori ljudje mnogokrat pozabljamo na odrešujočo moč vprašanj. Če si ne znamo postaviti le-teh, tudi odgovorov nikoli ne bomo dobili. Oziroma - ko si znamo postaviti prava vprašanja, mogoče odgovorov niti ne potrebujemo več. Po branju Istovetnosti se mi je tako zapisalo - le kaj ostane od razmerja, če mu odvzamemo igro?
Ni komentarjev:
Objavite komentar