Piše: Naughtius Maximus
Dylan Dog 62 (Sclavi & Ambrosini): Vampiri (Prevod: Elizabeta Garber). Zagreb: Ludens, 2009.
Umberto Eco je nekoč dejal, da obstajajo tri čtiva, ki jih
lahko bere po več dni zapored, ne da bi se jih naveličal. Sveto pismo, Homer in
serija stripov o Dylanu Dogu. Ljubezni do prvih dveh ne deliva, čeprav lahko
razumem, od kod mu navdušenje, sva si pa toliko bližje glede tretjega, kar je
skoraj nujno spoznanje, saj tudi Eca izjemno rad požiram.
Z Dylanom sem se spoznal še v najstniških letih, ko mi je
starejša generacija očitala nepoznavanje srbohrvaščine in sem se odločil, da
temu – vsaj pasivno – naredim konec. Podstrešje hiše tete Regine v Prekmurju
ima še danes kotiček, ki ga zapolnjujejo kupi starih stripov in pajčevin.
Italijanske stripovske serije so bile vedno znane po kultu privržencev (in
dejstvu, da se jih ne prevaja v slovenski jezik), saj je vsaka lahko nagovorila
drug karakter. Alan Ford me v resnici ni nikoli nasmejal, zato sem se kmalu vrgel
na Bonellijeve serije, ki so mi bile dostopne na zaprašenem podstrešju.
Tex, Zagor in Mark so živeli v preveč tujem okolju, da bi
se lahko poistovetil z njihovimi situacijami, Mister No in Martin Mystere sta
bila zame premalo fantazijska, čeprav sem pozdravljal njuno vzdušje, Nathan
Never pa bi mi lahko bil pisan na kožo s svojo noir, ZF, detektivsko zasnovo, a
nikoli nisem mogel preboleti številnih zgodb, ki so se delile na več epizod, od
katerih mi je ponavadi večina manjkala. Kasneje sem nato odkril še Dampyrovo
serijo, a so jo po enoletni testni prodaji umaknili iz slovenskih trafik. In
potem je bil tam še Dylan Dog.
Če želite poiskati kultno stripovsko serijo, ne iščite
dlje. Dylan je klasični noirovski plejboj, raziskovalec mor, ki v vsaki epizodi
uspe sleči novo dekle in nekaj strani kasneje streljati z revolverjem. Ima
komičnega pomočnika in mentorja na Scotland Yardu, ki se boji za svojo
pokojnino. Če ne rešuje sveta pred smrtonosnim parazitom ali paranormalnim
dogajanjem v Londonu, se običajno nekje zdoma znajde iz oči v oči z bitjem, ki
ga ne more pojasniti utečena veja biologije. Detektivska naravnanost epizod
bralca lepi med sličice in ga vedno znova razočara, ko je teh konec. Glavni
razlog za to, je odprtost, ki jo sama zgodbovna zasnova nudi.
Večino nas je Dylan zasvojil s svojimi razlagami celotnega
dogajanja, ki vnašajo znanstvene elemente v fantazijsko celoto. Ki pojasnjujejo
napade paličnjakovskih ljudožercev z vesoljskim virusom, bavbava kot psihično
nadomestilo očeta in goblinsko bitje kot opico, travmatizirano od opazovanja
vivisekcije. Ter s svojimi zaključnimi stranmi, ki so običajno tam, da nam
vlijejo upanja, da je fantazijska plat zgodbe vselej tista prava in je logika
tista, ki nam vsakodnevno popači resničnost. Za človeka, ki se kot jaz, v
resničnem svetu ne znajde najbolje, je tak strip na težko noč blazna uteha.
Vampiri so v tem pogledu paradigmatska epizoda
serije. Dylan se spozna s Petrom Merrillom, vojakom specialistične enote vojske
njenega veličanstva za boj proti drogi, ki je pravkar obračunala z glavnino
uporniškega gibanja, ki se fiksa s halucinogeno zeleno tekočino. Dylan se po
Merrillovi skrivnostni smrti v zaporu odloči zadevi priti do dna.
Kratek obisk ostanka narkokartela Dylanu razjasni
grozljivo resničnost, v kateri se je znašel svet. Po vbrizgu droge oz. seruma
resnice, kot jo imenujejo uporniki, se mu različni ljudje začnejo prikazovati
kot bitja z netopirjevo glavo; vampirji, ki počasi prevzemajo vse pomembne
vloge družbe, od navadnih vojakov prek načelnika Scotland Yarda do samega
ministra za notranje zadeve. V hitrem, nepričakovanem boju uspe vojska pobiti
vse pripadnike kartela in do zadnje uničiti stekleničke seruma. Vse, kar ostane
od celotne zarote, je Dylan Dog, ki ga po priprošnjah Scotland Yarda v zameno
za tišino vojska pusti živeti.
Gre za tipičen DD-jevski zaključek epizode, ki nas pusti
vandrati med lastnimi željami in hladno resnico znanstvene logike. Kdo od obeh
skupin je imel prav? Je res resnica, če se je za njeno spoznanje potrebno
omamljati z mamili? Neke vrste magični realizem je na delu, ko po odložitvi
stripa za trenutek ostanemo sami; sami samcati, sami in veliki sred tujine;
in spoznamo, da naše resnično življenje, ki ga polni resnosti živimo vsak dan,
ne bo nikoli dovolj, da bi zadostilo neki pradavni, tektonski želji, ki tli
globoko v nas. Nato polni pomilovanja zavzdihnemo, v prazno skomignemo z rameni
in pričnemo brati od začetka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar