ponedeljek, 02. junij 2014

Serum resnice ali halucinogen



Piše: Naughtius Maximus



Dylan Dog 62 (Sclavi & Ambrosini): Vampiri (Prevod: Elizabeta Garber). Zagreb: Ludens, 2009.



 


Umberto Eco je nekoč dejal, da obstajajo tri čtiva, ki jih lahko bere po več dni zapored, ne da bi se jih naveličal. Sveto pismo, Homer in serija stripov o Dylanu Dogu. Ljubezni do prvih dveh ne deliva, čeprav lahko razumem, od kod mu navdušenje, sva si pa toliko bližje glede tretjega, kar je skoraj nujno spoznanje, saj tudi Eca izjemno rad požiram.

Z Dylanom sem se spoznal še v najstniških letih, ko mi je starejša generacija očitala nepoznavanje srbohrvaščine in sem se odločil, da temu – vsaj pasivno – naredim konec. Podstrešje hiše tete Regine v Prekmurju ima še danes kotiček, ki ga zapolnjujejo kupi starih stripov in pajčevin. Italijanske stripovske serije so bile vedno znane po kultu privržencev (in dejstvu, da se jih ne prevaja v slovenski jezik), saj je vsaka lahko nagovorila drug karakter. Alan Ford me v resnici ni nikoli nasmejal, zato sem se kmalu vrgel na Bonellijeve serije, ki so mi bile dostopne na zaprašenem podstrešju.

Tex, Zagor in Mark so živeli v preveč tujem okolju, da bi se lahko poistovetil z njihovimi situacijami, Mister No in Martin Mystere sta bila zame premalo fantazijska, čeprav sem pozdravljal njuno vzdušje, Nathan Never pa bi mi lahko bil pisan na kožo s svojo noir, ZF, detektivsko zasnovo, a nikoli nisem mogel preboleti številnih zgodb, ki so se delile na več epizod, od katerih mi je ponavadi večina manjkala. Kasneje sem nato odkril še Dampyrovo serijo, a so jo po enoletni testni prodaji umaknili iz slovenskih trafik. In potem je bil tam še Dylan Dog.

Če želite poiskati kultno stripovsko serijo, ne iščite dlje. Dylan je klasični noirovski plejboj, raziskovalec mor, ki v vsaki epizodi uspe sleči novo dekle in nekaj strani kasneje streljati z revolverjem. Ima komičnega pomočnika in mentorja na Scotland Yardu, ki se boji za svojo pokojnino. Če ne rešuje sveta pred smrtonosnim parazitom ali paranormalnim dogajanjem v Londonu, se običajno nekje zdoma znajde iz oči v oči z bitjem, ki ga ne more pojasniti utečena veja biologije. Detektivska naravnanost epizod bralca lepi med sličice in ga vedno znova razočara, ko je teh konec. Glavni razlog za to, je odprtost, ki jo sama zgodbovna zasnova nudi.

Večino nas je Dylan zasvojil s svojimi razlagami celotnega dogajanja, ki vnašajo znanstvene elemente v fantazijsko celoto. Ki pojasnjujejo napade paličnjakovskih ljudožercev z vesoljskim virusom, bavbava kot psihično nadomestilo očeta in goblinsko bitje kot opico, travmatizirano od opazovanja vivisekcije. Ter s svojimi zaključnimi stranmi, ki so običajno tam, da nam vlijejo upanja, da je fantazijska plat zgodbe vselej tista prava in je logika tista, ki nam vsakodnevno popači resničnost. Za človeka, ki se kot jaz, v resničnem svetu ne znajde najbolje, je tak strip na težko noč blazna uteha.

Vampiri so v tem pogledu paradigmatska epizoda serije. Dylan se spozna s Petrom Merrillom, vojakom specialistične enote vojske njenega veličanstva za boj proti drogi, ki je pravkar obračunala z glavnino uporniškega gibanja, ki se fiksa s halucinogeno zeleno tekočino. Dylan se po Merrillovi skrivnostni smrti v zaporu odloči zadevi priti do dna.

Kratek obisk ostanka narkokartela Dylanu razjasni grozljivo resničnost, v kateri se je znašel svet. Po vbrizgu droge oz. seruma resnice, kot jo imenujejo uporniki, se mu različni ljudje začnejo prikazovati kot bitja z netopirjevo glavo; vampirji, ki počasi prevzemajo vse pomembne vloge družbe, od navadnih vojakov prek načelnika Scotland Yarda do samega ministra za notranje zadeve. V hitrem, nepričakovanem boju uspe vojska pobiti vse pripadnike kartela in do zadnje uničiti stekleničke seruma. Vse, kar ostane od celotne zarote, je Dylan Dog, ki ga po priprošnjah Scotland Yarda v zameno za tišino vojska pusti živeti.

Gre za tipičen DD-jevski zaključek epizode, ki nas pusti vandrati med lastnimi željami in hladno resnico znanstvene logike. Kdo od obeh skupin je imel prav? Je res resnica, če se je za njeno spoznanje potrebno omamljati z mamili? Neke vrste magični realizem je na delu, ko po odložitvi stripa za trenutek ostanemo sami; sami samcati, sami in veliki sred tujine; in spoznamo, da naše resnično življenje, ki ga polni resnosti živimo vsak dan, ne bo nikoli dovolj, da bi zadostilo neki pradavni, tektonski želji, ki tli globoko v nas. Nato polni pomilovanja zavzdihnemo, v prazno skomignemo z rameni in pričnemo brati od začetka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar