ponedeljek, 09. junij 2014

Smeh je ½ zdravja (2)

Piše: Mitja Reichenberg

Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001





Če je smeh res nekaj, kar zdravi, potem bi moral biti na recept. Nekoč se rekli, da za vsako bolezen ena rož'ca raste – in morda so imeli celo prav. Danes se ugotavlja, da je medicina mnogokrat ujeta v več vprašanj o boleznih, kakor pa bi lahko ponudila odgovorov – sploh, kar se tiče mentalnega zdravja ljudi. Dosežek na področju smeha je zagotovo že ta, da obstaja smejalna joga, s katero si ljudje napenjajo mračne in mrke obraze, pri tem pa še nekoliko potelovadijo s trebušnimi mišicami in razgibajo prepono. To je veselje! In za takšna veselja ne obstajajo tablete, ki bi nadomestile radost. Ne obstajajo napitki, toniki, sirupi in podobni zvarki, ki bi nadomestili človeka. Še dobro, da je tako.



Kobilja jajca (str. 23)

            Človek se kar ne more odločiti, ali gre pri tem pripovedovanju Milčinskega za anekdoto, ali pa za pripoved kar tako. Čeprav je govora o navadnih bučah, se je vrli Butalec pripravljen spraševati o tem, kako šele izgleda drevo, na katerem rastejo – saj meni, da so le-te velika jabolka. Vendar se kmet ponorčuje in mu pove, da gre pravzaprav za kobilja jajca. Še boljša je receptura, kako jih naj Butalec spravi: ... »Jajci je treba doma zakopati v gnoj, v gnoju ostaneta štiri tedne, ne ure več, ne ure manj. Pa ko preteče rok, boste zijali, kaj so kobilja jajca!« (str. 23) Butalec seveda to postori, eno se mi sicer odkotali v drevo, iz bližnjega grma pa ob tem zbeži zajec, pa je mislil, da se je mlado žrebe že izleglo in mu uteklo. No, drugo 'jajce' varno spravi v gnoj – in vsi vemo, kaj je bilo z njim po štirih debelih tednih. Vendar.



            Ljudje so pripravljeni verjeti stvarem in rečem, ki jim jih drugi natvezijo. Vedno je bilo tako, vedno bo tako. Premišljevanje o tem, kaj je pravzaprav bilo povedano, je stranskega pomena. Na škatlici z zdravili piše, da pomagajo pri prehladu, če jih vzamemo trikrat dnevno. Na drugih spet piše, da odganjajo depresijo, če jih jemljemo redno. Na nobenih pa ne piše, da je potrebno uporabiti zdravo pamet, da bomo razumeli vzrok. No, in prav tukaj je današnji veliki trik. Vzroki in posledice le-teh so postali tako pomešani, da ni več možno ločiti buče od jabolka, še posebej, če nas o tem nekdo poduči. In tako je na koncu ... bila v gnoju pač buča, vsa gnila in razpadla, o konjiču pa ne sledu. (str. 26) Razlika med obljubljenim in pričakovanim je vsekakor jasna – toda marsikomu danes ne.



            Obstajajo tablete, ki naredijo idealno postavo. Kar je še posebej primerno, tako pravijo, sedaj – pred poletjem. Saj se boste pokazali v kopalkah drugim, ki se bodo pokazali vam, kateri vsi skupaj se bomo pokazali pač vsem tistim, ki se bodo pokazali ostalim in s tem vsekakor tudi nam. In tako se bomo pokazali vsi vsem, vsakomur in komurkoli. To bi ne bilo niti tako slabo, vendar je pomembno vedeti, kakšni se bomo pokazali: pokazati se moramo točno takšni, kakršne nas hočejo videti drugi. A kdo so ti drugi? To so tisti, ki so skriti globoko v nas. Tako daleč v nas, da niti ne vemo, da so tam. Kot mlada žrebeta v kobiljih jajcih.



            Razmišljamo o kobiljih jajcih – v glavi imamo idejo, da postane iz grdega račka v nekem času prelep labod. To nam je v uteho. Ampak kaj je pravzaprav tisto, v kar verjamemo? Verjamemo v iluzijo, da je možno iz velikega jajca pričakovati konja, pač. Ker nam je bilo to povedano. Ker grdi rački postanejo labodi, saj je čudoviti labod nekako v njih, ker tablete pomagajo, saj imajo v sebi točno to, kar bo pregnalo naše težave. A po dobrem premisleku lahko ugotovimo, da temu ni tako. Ne gre zato, da smo bili naplahtani, temveč gre za preprosto dejstvo, da moramo verjeti, saj je samo verjetje del našega učenja, življenja in razvoja. Naš Butalec pravzaprav ni bil nič bolj butalast od tistih, ki zaupajo kremi, da jih pomladi, tabletam, da jih naredi srečne in izdelkom iz reklam, da jih osvobodijo odvečnih kilogramov v najkrajšem času. Naš Butalec je, preprosto povedano, verjel. Toda čému? Verjel je besedam.



            Besede so v današnjem času najcenejše blago. To vemo iz vseh političnih fraz, nastopaštva in govorov. Besede so le besede – ne da se jih prijeti, nimajo barve, oblike in ne okusa. Pač so. So del nevidnega sveta, del velike magije, predstave, del trikov. Večina besede je brez pomena, samo so.



            Vendar pa obstajajo tudi besede, ki imajo pomen. To so besede, ki nas zavezujejo, to so besede, ki nas opominjajo, da obstaja svet onkraj besede – svet absolutnega. V tistem svetu ni besed, saj je to svet idej. Tako imamo tam absolut, nekaj, kar je neodvisno od vsega drugega, kar je do popolnosti popolno, nespremenljivo, nezamenljivo. In je temelj vseh stvari in načel, predvsem etičnih – tam imamo idejo dobrega. Res je, da je morda spoznavnost tega več, kakor lahko človek prenese, je več, kot je možno empirično spoznati. Toda naš Butalec je prav to naredil, saj pravi: »Škoda nad škodo! Tisti, ki se je zvalil, mi je ušel, ta pa, ki sem ga prinesel domov, je bil klopotec!« (str. 26) Torej je spoznal, kaj se mi je bilo pripetilo. Pa bi lahko pomislili, kako nespameten da je.



            A obrnimo njegovo nespamet in jo poglejmo drugače: naš Butalec je našel pravi odgovor, da si je razložil težavo, ki se mu je pripetila. Prav tako tudi premnogi ljudje sami sebi razložimo vse vzroke za vse posledice, ki se nam dozdevajo, da so šle drugam, kakor bi si bili želeli. Predvsem – kakor bi želeli drugi. Toda besede s pomenom, z močjo simbolne resnice, ki je onkraj besedičenja, nam zagotavlja, da obstaja svet končnih pravil, svet končnosti, svet brez vzrokov.



            Prav prevečkrat hočemo revidirati vzroke in kakor obsedeni lovimo nianse, v katere so zaviti delčki vzrokov, ki so naredili in povzročili neljube posledice. Tako končno najdemo (no, vsaj mislimo, da je tako) pravi razlog za različne spodrsljaje, laži in izmišljije ter se ga oklenemo na vse pretege, saj nam predstavlja pogled drugega, ki rešuje zagato. V grdem račku je skrit prelep labod, samo počakati moramo, da pride njegov čas. V veliki buči je majhen konjiček, samo počakati moramo, da se izleže. V tableti je naše zdravje, samo še raztopiti se mora v vodi. Vse to, kar smo našteli, je pomembno za naše duševno zdravje. Vsi ti mali triki, ki jih naredimo, nam dajejo občutek (in ta je pomemben), da obstaja nekaj onkraj naše spoznave, nekaj zunaj našega obzorja. Da je tam zagotovo tisto nekaj, česar ne vemo, ne razumemo in ne poznamo. Vendar iz nekdanje filmske serije, ki ima naslov Dosjeji X vemo, kaj je tisto, kar je tam zunaj. Tam zunaj je resnica, ki na koncu pomaga našemu Butalcu razumeti, kaj se je pripetilo s kobiljim jajcem.



            Še dobro, da je tako.



(se nadaljuje)

Ni komentarjev:

Objava komentarja