ponedeljek, 23. junij 2014

Smeh je ½ zdravja (3)

Piše: Mitja Reichenberg

Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001







Ponovno smo pri polovici zdravja, katero tako radi pripisujemo smehu. V bistvu bi nas, če je to res, morala resno skrbeti ona druga polovica, ki ni odvisna od smeha. A o tej drugi polovici celo današnja medicina ve bolj malo. Pravzaprav je vedno bilo tako, da se je o drugi polovici zdravja vedelo bolj malo, ampak današnji svet producira strokovnjake, ki se ukvarjajo s tem, da nam razložijo zadeve, ki jih mi ne vemo. Resnici na ljubo – tudi oni ne vedo, vendar so strokovnjaki, pa se pač delajo tako, kakor da vedo. In to je za večino ljudi vsekakor dovolj prepričljivo. Tako nastajajo nove in nove resnice. Tudi takšne, ki jih prej ni bilo. Današnji strokovnjaki so jih izumili, kakor so jih pred časom izumili Butalci, pa so se jim vsi smejali. Pa poglejmo.

Kako je krivi veri v Butalah odklenkalo (str. 38)
            Milčinski zapiše takoj v začetku te pripovedi takole: »V Butalah se je šopirila kriva vera, v farovžu se je šopiril pridigar in njegov mežnar in bi se vsi trije šopirili še dolga leta, da ni bila smetana v Butalah tako lepo mastna in nagnusno dobra.« (str. 38) Tako je postala smetana ta mračni predmet poželenja, enfant terrible v župnišču, resnična femme fatale, ki jo je potrebno obdelati. Pa sta si smetano delila na skrivaj mežnar in nič hudega sluteči star in črviv kipec svetega Antona. Prvi si jo je zbasal v usta, drugemu pa je bila namazana okoli ust, po bradi in po halji vse tja do tal. Pa je pridigar spoznal ukano, hotel prisoliti klofuto pokore mežnarju, mahnil mimo in – razbil ubogega starega in črvivega svetega Antona. In da je težava še večja – naslednji dan bi naj bilo romanje in prišli naj bi romarji iz daljne ogrske dežele. Med stokanjem sta ugotovila, da potrebujeta rešitev. Rešitev za nastalo situacijo je bila ne prav daleč vstran, saj je bil » ... čevljar Gašper, prav tolikšen kakor nesrečni svetnik in enako poraščen po obrazu. Tega čevljarja sta zaprosila in se z njim zmenila, da bo jutri mesto svetnika stal v oltarju.« (str. 41) Torej sta našla pravega strokovnjaka za problem. A tu se premislek o pravem problemu šele začne.

            Ljudje imamo radi, da/če najdemo rešitve za stvari, ki so nam šle po zlu. Še rajši imamo takšne rešitve, kjer zadeve namesto nas rešijo drugi. Tudi mežnar in pridigar, čeprav sta bila iz Butal, sta se spoznala na reševanje problemov preko drugih, kar je izredno značilno za različne strokovnjake. To je dandanes resnično priljubljena disciplina, saj so nas na primer strokovnjaki za medosebne odnose že davno naučili, da težave nikoli ne izvirajo samo iz nas samih, temveč so preplet, nekakšna kombinacija nesrečnih naključij in napačnih trenutkov (sicer naših) neumnih intuicij. Tako gre za mrežno strukturo težav, ki so posledica vzrokov nekje daleč, daleč, daleč izza našega obzorja. Strokovnjaki sicer za takšno spoznanje mastno zaračunajo svetovalno uro, vendar so jo ljudje pripravljeni enako mastno plačati, potem pa se pomirjeni odpravijo naprej, novim pustolovščinam naproti. Ko pride do nove težave pač zavijejo ponovno k strokovnjaku, ki razloži oddaljene vzroke, ki da so botrovali tej tegobi – in masten račun ter plačevanje ponovno uspešno zaključita romanje nesrečnika od strokovnjaka naprej. In tako dalje. Strokovnjaki so dandanes zelo pomembni – res je, da so tudi dragi in posledično bogati, a koga to skrbi. Pomembno je, da so razlogi za težave jasni in strokovno utemeljeni. Toda: ali so s tem težave odstranjene? Seveda ne. A zato niso krivi strokovnjaki. Oni so samo našli razloge in rešitve. Na mesto težave so strokovnjaki postavili pač čevljarja Gašperja.

            Ko so prišli romarji, so občudovali svetega Antona v Butalah, se klanjali Gašperju in mu pri nogah prižigali sveče. Spomnimo se pridige pridigarja, strokovnjaka za pridige, ki je ogrske romarje takole zmerjal: »... vsi bi radi vse, zdravje, bogato letino, ženine in debele pujse, dež in dobljene pravde. ... Če se ne boste poboljšali in boste ostali tako nemarno skopi, vse vas bo naveličal še sveti Anton in se lahko zgodi, da vam uide iz cerkve.« (str. 41). Pa se je prav tega nasveta od strokovnjaka za pridige spomnil Gašper, ko so ga pričele sveče že pošteno žgati pri nogah, pa je skočil z oltarja in jo ucvrl iz cerkve. Romarji so to sicer prepoznali za čudež (no, le kako nebi?), stekli za njim, a jim je stari čevljar v bran zalučal svoje sandale, za katere so se stepli – misleč, da so nova relikvija. In tako se jih je otresel. Ubežal je v svojo kočo, se preoblekel in urno sedel nazaj k svojemu delu.

            Marsikdaj je rešitev uteha – vendar se nam nasmehne vedno in le tedaj, ko sprevidimo zmoto. Če so nam strokovnjaki zagotavljali, da je težava drugje, kakor jo pa mi vidimo, potem je prišla rešitev očitno na prav enak način: prikradla se je slučajno v naše življenje in poskrbela, da so se stvari spet postavile na svoja mesta. Toda Butalci so si ob tej rešitvi postavili pomembno vprašanje, katerega pa si današnji človeka ne postavlja več. Vprašali in premišljevali so namreč takole: » ... ta vera ni prava, ko svetniki beže iz cerkve.« (str. 42) A svetnik ni strokovnjak, pa ga niso mogli vprašati, čemu je zbežal iz cerkve. Prav tako niso imeli strokovnjaka za zdravo pamet, pa so zato ostali pri svoji. Beg svetega Antona so spoznali za krivo vero, pa so se obrnili zato raje k stari veri in tako ostali stari dobri Butalci.

            Tudi danes ljudje raje opisujejo dobre stare čase in romantične scene iz svojega ali tujega življenja, saj se teh pripovedi že drži dovolj velika patina zgodovine. Kar je minilo, je vedno dovolj oddaljeno, da se je možno ozreti preko rame in stvar pogledati skozi kopreno zamegljenega spomina, vedno je možno kakšne stvari toliko prilagoditi, da se nam zdijo prijazne, prijetne, vse puhaste in simpatične. Če je bila smetana dejanski krivec za nastalo Butalsko situacijo, se moramo pač jeziti nanjo, na njeno privlačnost in vabljivost. Pa tudi sveti Anton ni kriv, da so ga najedli črvi, še manj pa čevljar Gašper, da mu je bil podoben in da so ga pekle sveče. Toda mežnar – ne, ne. Prav nič ni kriv, da je polizal smetano, saj jo prav tako dobro krade tudi strokovnjak za pridige, le da tega ne prizna. Tako je dober strokovnjak zlahka prepoznal verižno reakcijo nesrečnih naključij, ki operejo vse udeležence krivde in ne nazadnje – Butalska vera sama daje odgovore za vse stvari, samo pravemu strokovnjaku za Butalščino je potrebno postaviti pravo vprašanje.

            In prav v tem je največji paradoks današnjega časa, človeka in človeštva.

(se nadaljuje)

Ni komentarjev:

Objavite komentar