sreda, 02. julij 2014

Zgodbe so beštije*

Piše: Urška Orešnik

Patrick Ness: Sedem minut čez polnoč: napisano po zamisli Siobhan Dowd, ilustriral Jim Kay. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013.






Že nekaj let uspešno deluje projekt Knjižnica pod krošnjami, ki združuje več prijetnih prostočasnih opravil - druženje, branje, počivanje, lenarjenje, klepet, glasbo in naravni ambient. Tudi narava ima terapevstko vlogo, vsaj v mojem življenju je sprehod ali tek pod drevesnimi krošnjami z mojim psom najboljša možna terapija (oziroma se mi vsaj tako dozdeva). S svojim pomirjujočim delovanjem so me drevesa že od nekdaj navdihovala, zato sem ljubezen do njih in narave vpletla v svoji zgodbici o Drevesnikih. Zato sem bila presrečna ob odkritju odličnega (mladinskega) romana Patricka Nessa Sedem minut čez polnoč, ki je napisan po zamisli Siobhan Dowd, ki je prezgodaj preminula za rakom, da bi lahko svojo zamisel uresničila. 

Zgodba brez nepotrebne patetike, ki je v mladinski prozi pogost pojav, govori o izkušnji fanta, Connorja, mama katerega umira za rakom. To Connor doživlja in preživlja na samosvoj način. Ponoči ga začne obiskovati pošast: "Mislil si, da sem se morda prikazala zato, da bi ti pomagala, je rekla pošast. /.../ Mislil si, da sem morda prišla opravit s tvojimi nasprotniki. Pregnat tvoje strahove." (str. 60)  Izkaže se, da je pošast drevo, ki ima prev posebne moči - tisa. Ta ima izredno dolgo življenjsko dobo, preko 2000 let, je svéto drevo, ki simbolizira tako življenje (zaradi visoke starosti) kot smrt (ker je strupena in zaradi svojega temačnega, impozantnega izgleda) - zato je pogosto zasajena na dvoriščih cerkva in drugih svetih krajih, kjer predstavlja to sveto dvojnost. Tisa je tudi vir snovi, ki jo v medicini uporabljajo za zdravljenje raka (predvsem na prsih in jajčnikih), za zdravljenje pljučnega raka pa so jo uporabljali že indijanci. Pa vendar: "Nisem prišla ozdravit nje, je rekla pošast. Prišla sem ozdravit tebe." (str. 182) Fant skozi moro o drevesu katarzično spozna: "Samo želel si si, da bi se bolečina končala, je rekla pošast. TVOJA bolečina. Da bi bilo konec osamljenosti, na katero te je obsodila. To pa je najbolj človeška želja od vseh." (str. 201)



Sedem minut čez polnoč ni zgodba o umiranju, je zgodba o prebolevanju bolečine tistih, ki ostajajo živi. Ki ostanejo ob praznini, ki jo je na tem svetu za seboj zapustila ljubljena oseba. O samoti, osamljenosti, ki te ob tem zgrabi. In nenazadnje o tolažbi in sprijaznjenju. Naj bo to s pomočjo knjige, narave, dreves, soljudi. 

Kljub temu, da bi bil trenutno bolj primeren čas za zapis o kakšni bolj "dopustniški" knjigi, vam vseeno priporočam, da se zleknete v pomirjujočo senco drevesa ter v roke vzamete to neverjetno knjigo - zagotavljen občutek radosti in hvaležnosti do Življenja, s čimerkoli nam le-to postreže. 
___________

*"Zgodbe so beštije, je nadaljevala pošast. Kdo ve, česa vsega so zmožne, ko jih enkrat spustiš z vajeti" (str. 61)


4 komentarji:

  1. Toplo priporočamo v branje tudi trenutno zelo priljubljeno svetovno uspešnico Johna Greena Krive so zvezde (The Fault in our stars), ki obravnava podobno temo - ne boste verjeli - s polno mero humorja.

    OdgovoriIzbriši
  2. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  3. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ponovno sestavljam komentar! Pač tehnična napaka je večji problem, kot izkušnja zgodbe, poizkušam nadaljevati do uspeha!
    Torej, skozi moro? o drevesu (to drevo je tisa, ki ga s vso enciklopedično vednostjo poznam) se dokopljem do spoznanja, da je osamljenost človekova verjetno največja bolečina. Prav to bolečino pa je beštija prišla ozdravit , da bo naposled prizadeti mladostnik zaživel po svoje in neobremenjeno.
    V bistvu je to spoznanje modrosti izkušenega. Hvala knjigi in Urški. Za večhumornosti, ki mi koristi pa si naslednjič izberem branje Krive so zvzde.

    OdgovoriIzbriši