četrtek, 24. julij 2014

O sprejemanju

Cristóvão Tezza: Večni sin. Ljubljana: Modrijan, 2013.

Piše: Urška Orešnik


Življenje se zgodi. Se dogaja. To so besede, s katerimi se včasih potolažimo, ko zmanjka vseh ostalih. Neverjetno, kolikokrat sem jih že izrekla ali jih imela v mislih to poletje. Katastrofe, norije in vojne se ne dogajajo le po vsem svetu, temveč tudi v nas. Med nami. Ne gledamo ali beremo jih le v dnevnih novicah in poročilih, poslušamo jih po telefonih, beremo v mailih in smsih, poslušamo, ko objemamo in tolažimo svoje najdražje in najbližje. In naš občutek vsemogočnosti, svobode, obvladovanja življenja se stopi hitreje kot kepica sladoleda v žgoči poletni vročini. Naenkrat smo majhni in ponižni kot mravljice.

"Lepo bi bilo, če bi bilo tako preprosto, zavzdihne: pojasnilo, kakršno koli. Težava je ravno nasprotna: nobenega pojasnila ni. Tu si po brezciljnem sosledju naključij in odločitev, Bog nikakor ni spremenljivka, ki bi jo vzel v obzir, nič ne gre nujno v nobeno smer, živiš pokopan v sedanjem trenutku, in prisotnost časa - te absurdne požrešnosti - je neodkupljiva, kot j dejal pesnik," beremo (na 80. strani) knjige Večni sin brazilskega pisatelja Cristóvãa Tezze. V tem avtobiografsko obarvanem romanu opisuje izkušnjo sprejemanja sina, ki se je rodil z Downovim sindromom. Knjig, spominov, biografij, priročnikov na to temo je malo prgišče, pa vendar nobene tako posebne. Napisane tako nenarejeno, neposladkano, človeško: "/.../ in življenja nikakor ni mogoče estetizirati, ker ni, ke ne more biti slika na steni." (s. 110/111)

Kaj nam sploh še preostane v trenutku, ko nas nek dogodek tako močno zamaje, nam izpodmakne tla pod nogami, da se znajdemo v nekakšnem vakuumu, brez kakršne koli orientacije, kaj šele ideje, kako živeti naprej? Na koncu koncev nam ne preostane drugega, kot da stvari sprejmemo take, kot so. In gremo nekako naprej, čeprav spremenjeni. Mnogi superguruji cenenih priročnikov ponujajo instant srečo, zapeljujejo na stranpoti lažnega optimizma ... Vendar je lahko sprenevedanje veliko bolj utrujajoče kot gola, kruta realnost. Po neštetih poskusih alternativnih tretmajev, kako ublažiti znake sinove bolezni, izboljšati, "normalizirati" njegovo vedenje, se vse skupaj zdi le še velika farsa: "Vendar vsi čutijo, da je v zraku silen optimizem. Neizmerna moč laži se opira na nepremagljivo željo, da bi jo sprejeli kot resnico." (s. 130)

Kljub vsem težavam sprejme svojega "večnega" sina takega, kot je: 

"Neroden človek je, ki se vedno, kadar mora izstopiti iz samega sebe in se lotiti česa znotraj lastnega jaza, zaplete v neskončen miselni film, v katerem ne ve, ali je režiser ali glavni junak ali pa, nemara, gluha marioneta." (s. 146)

"/.../ moj sin ni normalen otrok, in vsak dan, ko bom v glavi kot vzor in sklic ohranjal tudi le senčico te normalnosti, bom nesrečen, mnogo bolj nesrečen, kot bi mogel biti on sam: za mojega sina ta vrednostni okvir preprosto ne obstaja." (s. 170)

Kako sprejeti, pa je že drugo vprašanje. Najbrž vsak na svoj način. Ali pa se tega učimo vse življenje, do konca, ko izbire, ali ga sprejmemo ali ne, ni več.

Ni komentarjev:

Objava komentarja