""Vedno živeti tudi utruja."*

*José Gomes Ferreira

Antologija portugalskih pesnikov XX. stoletja (nadaljevanje nedokončane antologije). Maribor: Založba Pivec, 2012.

Piše: Urška Orešnik

Ker nisem dovolj organizirana, da bi zapis pripravila pred dopustom, sem v bisago s knjigami vrgla le bralni dnevnik in se odpravila na Obalo. Ker vsaj dvakrat letno dopust preživljam tudi v Piranu, sem hotela napisati prispevek o delu Erike Vouk, v katere poezijo (in najverjetneje tudi srce) je to prelepo mestece zapisano na posebno mesto (to potrjuje tudi naslov njene zadnje pesniške zbirke, sposojen s piranske benečanke). Ko sem se končno usedla za tipkovnico, pa sem opazila, da sem s seboj vzela napačni bralni dnevnik (zvežčič, v katerega si zapisujem citate ter misli ob prebranem), vendar sem ob listanju kaj kmalu naletela še na eno za zapis primerno knjigo, tj. Antologijo portugalskih pesnikov XX. stoletja. Asociativna veriga je dokaj preprosta: Portugalska - morje - fado - poezija. Ni naključje, da kar dva citata (pesmi) iz te knjige krasita steno hodnika v mojem stanovanju, vključno z naslovom tega zapisa - prisežem, boljšega terapevtsko-tolažilnega citata še nisem našla in po kakšnem letu še niti pomislila nisem, da bi ta napis spremenila. 

Poezija je zame najboljši lek, ogledalo, tolažba, vzpodbuda, najbolj vsestranski in zanesljivi antidepresiv (močnejša je le še Narava). Nekaj je v tem portugalskem saudade, v otožni, hrepenenjski melodiji fada, kar mi je domače in poznano. In veliko tega sem našla tudi teh vkup pometenih pesmih. Ker moj dopustniški namen nikakor ni posedanje za računalniškim ekranom, spodaj citiram nekaj svojih najljubših pesmi te antologije, ki so se mi še posebej iz-/za-pisale. Naj vzvalovijo nekaj v vas tako, kot so vzvalovile nekaj v meni.

Moja usoda je bila

zapustiti se brez zatočišča.

Kako je mogoče da nihče ne vidi

tvojih oči norega otroka

ki prosijo vse ljudi

da jih ne pustijo

leteti

ali padati?

  

(Raul de Caravalho, iz pesmi Miza samote)

Smo bežno listje, kjer spijo

ptice tišine in samota.

Smo samo listje in njegovo šelestenje.

Negotovi, nezmožni biti roža,

še sapa nas zmoti in strese.

Zato se ob vsakem našem gibu

vsaka ptica spremeni v drugo bitje. 

(Eugenio de Andrade)

Ljubim te.

Ljubim te, zato da se z menoj

povzpneš na najvišji stolp,

da bo vse v tebi

poletje, sipine in morje.

(ibid.)

Ležeča si otok in redko

otoki iz morja pridejo take dolžine

s tako obetavnimi zalivi 

s cvetočim gozdom na sredini. 

(David Mourão-Ferreira, Otok)

Na nekem mestu, kjer si samo eden

kot razpolovljena dvojčka,

med vozlom življenja in vozlom

smrti, sen občutkov,

v neki nedoživeti preteklosti,

v nekem načelu, v nekem načinu

spomina ali pozabe,

v neki čudnosti, v nekem snu;

ali v neki vrsti saudade.

telesni in začetni 

stvarnosti tvojega bitja,

brezmadežna zunanjost.

(Manuel António Pina, Bohmov akvarij)