Smeh je ½ zdravja (4)

Piše: Mitja Reichenberg

Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001

Neverjetna naivnost današnjega trenutka je pravzaprav zdravilo za mnoge rane, ki jih povzroča zmedenost časa, vlad, fajmoštrov, ministrov in ministrantov, politikov, ekonomistov, kapitalistov, bank, skorumpiranih voditeljev in še in še tolovajev – skratka takšnih in drugačni razbojnikov, ki se sprenevedajo in teptajo ljudsko pamet.

            V Butalah so imeli prav tako opraviti z enim takšnim primerkom, ki bi naj zadušil že sedem ljudi in tri ženske, pa je pohajkoval od vasi do vasi in imel ugled med sebi enakimi pridaniči. Vendar so nekoč temu znali bistveno bolje streči, kakor pa dandanes – in tukaj nam lahko resnično pomagajo le knjige.

            Eden prvih znanih uporov proti grabežljivi gospodi je bil na ozemlju današnje Slovenije že leta 1478 – znan kot Koroški kmečki upor. Tamkajšnji podeželani vedo še danes povedati, da so pa le nekaj mesecev tedaj imeli mir in svoje pravice, predvsem pa so ukinili dajatve. Konec tega lepega obdobja je bil vsekakor žalosten, vmes pa so posegli še Turki in cesarska vojska. Temu je sledil veliki Slovenski kmečki upor leta 1515, katerega 500-letnico bi bilo naslednje leto izredno lepo slaviti. Kmetje so se pritožili cesarju, le-ta je obljubljal spremembe, ko pa se je upor pričel, pa je presvetli cesar stopil na stran cerkve in plemstva ter skupaj z njimi poteptal revne gmajnarje. Eden bolj znamenitih in zadnjih resnih uporov je bil Tolminski kmečki upor, ki je leta 1713 kar pošteno zamajal tedanjo bogato oblast. Pričelo se je s pregonom gospoda župnika na Šentviški gori, saj je le-ta pridigal obubožanim kmetom, naj že enkrat plačajo davke – pri tem pa so vedeli, da je on brat Jakoba Bandla iz Solkana, tedanjega goriškega pisarja, pobiralca davkov, dacarja, ki je pobiral več, kakor je zahtevala država. Vse to se bere kot žalostna zgodovina za tiste, katerim so bogati jemali, da bi lahko dajali še bolj bogatim. Vse, kar se lahko iz zgodovine dobrega naučimo pa je to, da se ponavlja. In Butale niso nikakršna izjema, kajpada.

Butalski policaj in Cefizelj (str. 56)

            Če se bere tale prigoda kot anekdota, je temu tako le zaradi smešnosti časa, v katerem se sedaj nahajamo. Kajti tudi » ... v Butalah so imeli občinskega hlapca, ob delavnikih je goved pasel in lenobo, ob nedeljah in praznikih pa si je na glavo poveznil kapo, ta kapa je bila rdeče obšita, v roko je vzel helebardo ali sulico in je bil policaj, strah vseh tolovajev.« (str. 56) In tako pričenja Milčinski svojo pripoved o tem, kaj lahko naredimo, da ujamemo razbojnika.

            Mnogi se danes sprašujejo, ali je vredno živeti po pameti, vesti, poštenju in pravici. Če gremo po vrsti, lahko kaj hitro ugotovimo, da je pamet že davno odpotovala na tuje, vest je postala nekaj, kar se da v nedeljo po maši popraviti in je v nekaj minutah kot nova, poštenje nima korenin in ga je veter slovenske osamosvojitve že v prvih dneh odpihnil, pravica pa se kupuje z delnicami, bančnimi krediti in lizingi, ki niso nikoli izplačani od tistih, ki so pravico do izjemnega premoženja dobili, temveč od Butalcev, ki jim najprej poberejo davke, nato rubijo domove in nazadnje naprtijo dolgove tistih, ki v miru počivajo drugje. Klicanje k uporu bi bilo ponovno brezplodno, saj se kajžarji in bajtarji, hlapci in konjarji ne morejo kosati s sistemom, ki ščiti sebe in sebi enake, s sistemom korporacij, kapitala, posvetne in cerkvene nad-oblasti, z belimi ovratniki, svilenimi oblekami in leporečjem. Tako se lahko spomnimo vrlega Cefizlja, ki pa je vendar vedel, kako se stvarem streže.

            Pa naj še nekdo reče, da knjige ne pomagajo.

            Cefizelj, ki je že sedem ljudi zadušil in tri ženske, se je nekega nedeljskega dne nastavil policaju pod nos. Vrli policaj, torej občinski hlapec, ga je pograbil in obljubil, da ga bo skrajšal za glavo – vendar je tolovaj poprosil: »Oh, dokler še lahko požiram, en sam edini koruzni hlebček bi rad snedel, tako dobrih, pravijo, ne peko nikjer nikoder kakor v Butalah.« (str. 56) Cefizelj stopi v pekarijo in se s hlebčkom vred odguga ven pri drugih vratih. Po treh tednih se zgodba ponovi, le da je policaj pametnejši – Cefizlja čaka pri zadnji vratih, da mu nebi ponovno ušel. Le-ta pa se sprehodi domov pri prednjih. Po ponovnih treh tednih se zgodovina obnovi in Cefizelj se ponovno s policajem ustavi pred pekarno. A tokrat je policaj modrejši, kar za dva prejšnja spodrsljaja pametnejši. Pa pravi: »Tiček, ti bi rad spet ušel – pri tistih durih, ne, kjer mene ne bo? Ne boš, Jaka! Daj semkaj groš, grem sam kupit koruzni hlebček, pa me ti čakaj tukajle!« (str. 59) Zaključek tega dejanja je vsekakor znan – Cefizlja ni bilo pred pekarno, policaj pa je v smeri, kamor je menil, da je strašni razbojnik odkorakal, pokazal jezik. Toda » ... še dobro, da tega Cefizelj ni videl; kajti Cefizelj je bil grozanski ropar, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in pa tri ženske.« (str. 59)

            Kdo je v tem krasnem primeru Frana Milčinskega ravnal po pameti, vesti, pravici in poštenju? Zagotovo se lahko strinjamo, da oba. Ljudje se radi sprašujemo, kdaj ravnamo prav in kdaj ne. Kaj je tisto, kar nas uravnava v naših odločitvah? Mnogi bi temu rekli vest. A ko se nekoliko bolj natančno ozremo naokoli, zlahka ugotovimo, da je nekako le naša vest tista najbolj glasna, tista, ki nas opozarja na to in ono – kakor da je edina, ki trka na naša vrata razuma in srca ter nas prikrajša za vse sladkosti, ki jih opazujemo pri drugih. Kako je možno, da ljudje brez glasu vesti tako strašno dobro in ugodno živijo, da jih ne motijo njihove laži, sprenevedanja, kraje in dolgovi? To je krivično, bi rekli – in ponovno bi nas utišala vest, ki bi sporočila, da naše razmišljanje ni v skladu z njenimi pogledi na svet. A knjiga nas uči še dalje.

Razbojnik Cefizelj in občinska blagajna (str. 60)

            Pa je razbojnik Cefizelj nadaljeval svoje lumparije in se je prav malo brigal za vest, še manj pa za resnico in pravico. Nekega dne mu je pošel denar in ni mogel več kupovati pregrešno dobrih koruznih štručk v pekarni v Butalah. Sklenil je, da bo vlomil v občinsko pisarno in odnesel blagajno. Da bi bilo vse prav in pošteno, je pustil na mizi potrdilo, da je res vzel občinsko blagajno. Šel je k peku, kupil štručko, razbil blagajno, sicer bolj podobno šparovčku, in plačal. Policaj je bil prepričan, da blagajne ni mogoče oropati, saj je ključ pri njemu in tako se ni prav zelo sekiral. Vendar » ... je bil župan na grde viže hud, rohnel je na policaja in mu ukazal, da naj pri tej priči prime razbojnika in ga neusmiljeno vklene, da bo sojen po postavah.« (str. 61) Pa je Cefizelj ujel na koncu policaja, ta pa mu je plačal, da ga je izpustil. In na koncu dal še tolar v občinsko blagajno, saj » ... ga je Cefizelj milostno pustil in mu naročil, naj tolar nese županu, da ne bo občina čisto suha. Groš za nov šparovec pa je primaknil kar Cefizelj, grozanski razbojnik.« (str. 63)

            In ker ljudje tako radi verjamemo, da se lepe stvari dogajajo le drugim, je včasih dobro, da obrnemo to zrcalo proti sebi in pogledamo vase – kaj vse lepega smo lahko videli, doživeli, naredili, premislili, izrekli, napisali ... pa nismo prejeli občinskega tolarja. V tem je morda tista največja lepota našega mišljenja, naše vesti, miru in notranjega počitka. Kdor ne najde te tišine v sebi, jo bo žal zaman iskal v bančnih kreditih, političnih lažeh, nenačelnosti, korupciji, v jahtah, velikih hišah z bazeni, avtomobilih ali letalu.

            Ta pogled v naše notranje svetove je pogovor s samim seboj, ki nima prav mnogo veze s tisto vestjo, ki smo jo že bili omenjali. Ta naš notranji svet je zaprt za vse okoli nas in je samo naš – poln naših misli in premislekov. Ko ga pospravimo in očistimo, ko posesamo nepotrebne navlake z njega in ko umaknemo vse težke misli, ostanejo velika hrepenenja, nasmehi in neskončna otroška radost. Tedaj stopimo mimo Cefizlja in mimo policaja in se poklonimo pameti v Butalah, ki nas osrečuje in hkrati pomirja.

            Knjige zagotovo pomagajo, a ne?

(se nadaljuje)