O odtekanju časa in spominu

Piše:  Mitja Reichenberg

Danilo Kiš: Peščena ura. Založba Goga, Novo mesto 2014

 

 

Kultno knjigo, ki jo je Danilo Kiš (1935–1989) napisal pred več kot štiridesetimi leti, pravzaprav vsi poznamo: njen naslov je Grobnica za Borisa Davidoviča. In vsakdo, ki je hotel biti v tistem času nekakšen orto-intelektualec, jo je prebral. In je prebral ob tem tudi njegovo Enciklopedijo mrtvih, vsekakor. Tisti, ki smo tedaj živeli v Jugoslaviji, pa smo imeli še celo to prednosti, da smo njegove knjige znali brati v originalu. Njegova pripoved namreč teče popolnoma drugače v srbskem jeziku, kakor v slovenskih prevodih. Razumljivo.

            Srečati se z literaturo Danila Kiša, pomeni vedno srečanje z neznanim – pa tudi z nečim, kar je namenjeno dvema svetovoma: svetu doživljanja in svetu premišljevanja. To je potrebno vedeti. Najbolje je to vedeti prej, preden stopimo v njegov literarni svet. Preden nas ponese in odnese njegova misel v dokaj temne vrtince, v labirinte, v čas brez časa, v trpkost trenutkov, v zrna dogodkov, ujetih v peščeno uro usode. Res je, da nam knjige pomagajo razumeti marsikatero zagato današnjega življenja, a pomagajo nam tudi razumeti in (u)videti, kako in zakaj se stvari okoli nas dogajajo tako, kakor se. Pomagajo pa nam tudi pogledati izza ovinka vsakdanjih preprostosti in nas navdihniti z marsikatero mislijo. Vse to znajo – in zato pomagajo.

            Knjiga Peščena ura (v originalu Peščanik), je nastala davnega leta 1972 in čakala na slovenskega bralca. Prej je po njej nastal film na madžarskem (z naslovom Fövenyóra, režiser je bil Szabolcs Tolnai, narejen pa je bil leta 2007), kot pa tale prevod. Kiš ne more skriti, da je vedno pisal nekako pod vplivom imen, kot so bili Bruno Schulz, pa Vladimir Nabokov, Jorge Louis Borges, ali pa domači Ivo Andrić in Miroslav Krleža, vendar je ob vsem tem razvil še svoj slog, nekakšen notranji dialog s samim seboj (in bralcem), ki pa je vedno trpko bogat in umaknjen velikim pogledom vsakdana – govori o slehernikih, o moških in ženskah, katerih zgodbe so tako drobne in žalostne, da se izgubijo v puhlicah vsakodnevnih novih navlak. Kiš pa se jim posveča z veliko lupo, s strašno velikim povečevalnim steklom, z mikroskopom – in tako pritegne vsakogar v premišljevanje o intimnih trenutkih, ki staknejo življenje in smrt. In ki se ukvarjajo s stvarmi, ki spolzijo mimo – kot droben pesek v peščeni uri.

            Poanta, zgodba, nekako celoten klobčič časa-knjige je ujet in razložen na strani 291, kjer je pismo. Piše ga (pisateljev) oče, ki je bil leta 1944 deportiran v Auschwitz. Vse skupaj, celotna knjiga in njenih skoraj 300 strani, pa se odvija tako rekoč v eni sami noči, ko oče piše pismo. Roman tvorijo osupljivi fragmenti, ki se vrivajo v pripoved, spomini na očeta, spomini mesta, različni zapiski, preiskovalni postopki, meditacije ... skratka stranpoti, ki nekako motijo gladek potek pripovedi. Zato je pismo seveda na koncu romana. Za naše premišljevanje ob tej knjigi pa je vendar pomembno to, da se zavemo, da je naš osebnih spomin izredno krhek, nezanesljiv, poln osebnih dodatkov in interpretacij, torej popolnoma neučinkovit, ko poskušamo preko njega izpeljati nekakšno konsistentno pripoved o dogodku, ki nas je tako ali drugače emocionalno pretresel. S tem se zagotovo vsi strinjamo.

            'Katere prednosti ima pomlad (čas cvetenja in klitja) pred zimo? Križ lahko kje v zavetju nastaviš prijetnim in za zdravje koristnim sončnim žarkom, kar zmanjšuje revmatične bolečine; svetloba v sobi zgodaj zjutraj vzbuja prijetne občutke, zato se človek lažje zbudi; v postelji lahko bereš brez strahu pred prehladom; na stranišču se lahko pomudiš, kolikor te je volja; ves dan lahko hodiš na dolge sprehode po polju, ob rekli ali v gozdu; klitje in cvetenje lahko preučuješ na izbornih primerih vzorcev, ki bodo potem, označeni, vse leto služili kot primerki celotnega biološkega cikla; žvrgolenje ptic poraja v duši prijetno boleč občutek svobode; problem gretja stanovanja, kot tudi oblačenja, postaja drugorazreden; prehrano olajšujejo pomladanske divje trave in razna zelišča; telesna higiena (britje, umivanje) se iz dolžnosti spreobrne v ugodje; ženske in dekleta razkrivajo gole nadlakti in noge vse do kolen in nad koleni.' (str. 139). Tako nam Kiš v frivolnem tempu in dokaj barvitih pasažah prikaže svoj pogled na to, kaj so lahko prednosti pomladi. Zagotovo se z mnogimi njegovimi pogledi na ta letni čas tudi mi strinjamo. Priznati moramo, da je nekaj čarobnega v tem, da se prebudimo skupaj z naravo, da začutimo ta krogotok življenja, da se ponovno zazremo v sonce. Toda Kiš bi ne bil Kiš, če bi nam ob tem ne ponudil tudi druge plati te svoje zgodbe, teh svojih občutkov in spominov. Saj, kaj pa je ta občutek drugega, kakor kopica spominov, ki jih imamo (ima) na pomlad? Tako pa nadaljuje v drugačnem tonu – in postane tisti Kiš, ki ga poznamo morda nekoliko bolje.

            'Kakšen je negativni učinek pomladi (dobe rasti in cvetenja) na človeka? Norišnice sprejemajo največje število pacientov; statistična krivulja samomorov se nevarno vzpenja.' (str. 139). S tem zaključi poglavje. To je druga plat zvona, bi lahko zapisali. A ta spomin – ali – te spomine človek mnogokrat prekrije s sončnimi in svetlejšimi mislimi. In prav je tako. Zato moramo vedeti, da je naš spomin nekaj resnično osebnega, je samo naš in kot takšen vezan na naše doživljanje časa in prostora, v katerem spomin oblikujemo. Naš spomin ni nikakršen resnični, dokumentaristični posnetek tega ali onega dogodka, temveč naš notranji pogled na nekaj. In kot takšnega ga je vsekakor možno spreminjati, popravljati, mu kaj dodajati ali odvzemati. To je njegovo načelo. 'Zavedajoč se dejstva, da nisem sposoben dvigniti roke nase, saj se mi gnusi moje telo, gnusijo se mi smrt, kri in vsi rekviziti smrti, vrv, britev, orožje, sem maloprej, ko sem se odpravil v vas in pospremil sina do vrat, naenkrat začutil razsvetljenje zaradi možnosti, da se brez bolečin odkrižam vseh strahov in skrbi, pri tem se ne izpostavim kakšnim grozljivim posegom: smrt v snegu, sladka smrt, brez krvi in brez iznakaženosti telesa, brez bolečin in brez nasilja!' (str. 159). S tem se Kiš tudi nenehno podpisuje in srečuje – s tam nas nenehno nagovarja, da razumemo pot, po kateri on (njegov oče) hodi. Kaj je tisto, kar dela spomin dejansko spomin? To je vse okoli nekega dogodka, ki se je zgodil izven nas samih ali z nami, vse to pa, kar se je zgodilo v tistem trenutku v nas, pa je le naša misel na dogodek. In tako smo ujetniki teh misli, skupaj s pogledom na neki dogodek, pričevalci tega ali onega 'resničnega' sveta, v katerega verjamemo, da stopamo vsako jutro znova. Spomin je res nekaj čudovitega.

            Kiš pa je tudi takšen: 'Panonska zimska pravljica. – In glej, zunaj je padalo čisto belo perje, kot da na nebu skubijo velike pitane panonske gosi. In vsi so ga zbirali v žaklje iz jute: judovski trgovci in njihove žene, trgovski pomočniki in njihove sestre, otroci judovskih trgovcev in otroci trgovskih pomočnikov. Kajti Jahve jim je to noč v snu prišepnil, da bo zunaj padalo čisto gosje perje in da nihče razen njih, izbrancev, tega ne bo vedel.' (str. 66) – a zgodba pravi, da je za tem pričelo padati še boljše, še bolj fino perje, pa so prejšnje stresli iz vreč, da bi svojo lakomnost lahko nasitili s čim še boljšim. Pa so ga pobirali, to fino, drobno belo perje – a se je pričelo topiti, namočilo vse, kar so imeli in izginilo. Bil je namreč sneg. 'Nato so nekateri najdrznejši in najbolj pobožni obrnili pogled k nebu in zaslišali božji glas, ki jim je rekel: to naj vam bo v poduk. Ne zahtevajte od neba več, kot vam lahko da. Ker se tiče tiste prve pošiljke, vam povem, da je to zares bilo perje, ampak vi ste ga prepustili vetru.' (str. 67). Se še spomnite filma Zbiralci perja (Skupljači perja, Aleksandar Petrović, 1967)? Tisti, ki se, se spomnite velike ideje, velike ljubezni, velike prisege in časti. Zagotovo lahko trdimo, da je Kiš poznal ta film.

            Tudi ta knjiga nam pomaga pogledati v vse te svetove. Vsi se srečujemo s svojimi strahovi in s svojim pogumom, vsi se zavedamo krhke resnice, ki lebdi nad našim življenjem in kakor peščena ura pretaka naš čas. Pesek so spomini, ki se iz preteklosti selijo v sedanjost, iz sedanjosti pa ponovno nazaj v preteklost. Peščeno uro se da obračati in že precejen pesek z lahkoto zdrsi ponovno nazaj. In nato jo obrnemo, pa se potovanje peska na novo prične.

            'Zdaj sem pa zares končal to pismo, v upanju, da mi ne boste dali več priložnosti, da se znova ukvarjam z vami tako na dolgo in s toliko bridkosti, kajti to 'malo pismo' je pravzaprav samo izvleček iz dogodkov, ki sem jih preživel skupaj z družino v teh slabih treh mesecih. – Božji mlini meljejo počasi, vendar zanesljivo.

            Mislim, da bom že naslednji teden doma, o čemer te bom še obvestil, in ker nočem nikoli več prestopiti tvojega praga, te prosim, da me ti obiščeš, ker se hočem s tabo pogovoriti o nekaterih zelo resnih zadevah.

            Zdaj pa na svidenje, poljublja te tvoj brat

            Eduard

            p.s. Bolje je biti med preganjanimi kot pa med preganjalci

            (T., Bava Kamma)'

           

            (str. 301)

IT'S A TRAP!

Piše: Naughtius Maximus

Ebenezer Cooke – Trgovec s tobakom ali potovanje v Maryland. London: Benjamin Bragg at the Raven in Pater-Noster-Row, 1708.^*

Vedno sem imel rad literaturo, ki je v svoji zasnovi in performansu igra. Od bralca zahteva kanček več pozornosti in odprte glave, nagrada ob branju pa je toliko večja. Kak Kosovel bi imel mnogo povedati, kaj je narobe z umetninami, ki le stojijo tam in čakajo, da se jih občuduje. Umetnost je pač živa stvar.

Ebenezer Cooke je dolgo časa ostal pesnik z omejeno prepoznavnostjo – celo z nazivom poet-lavreat, ki ga v Marylandu podeljujejo še danes in je bil v resnici interna šala osemnajstega stoletja, ga javnost ne povezuje več – dokler ga ni z romanom Trgovec s tobakom (1960) v širšo literarno obravnavo ponovno oživel slavni postmodernistični romanopisec John Barth. Naslov svoje fiktivne biografije si je sposodil iz prve od sedmih ohranjenih Cookovih pesmi, ki so se ohranile skozi zgodovino in hkrati tudi edine, po kateri ga mnogi pomnijo do danes. Od teh sedmih so jih Cooku šele v sedemdesetih letih pripisali dve, s katerimi ga literarna znanost prej ni povezovala, avtorstvo ene od njih pa je še danes podvrženo debati, ker so jo našli le v nepodpisanem izvodu.

Trgovec s tobakom ali pot v Maryland je, kolikor nam je znano, Cookov pesniški prvenec. Sedemsto enajst verzno pesnitev je založil Benjamin Bragg leta 1708, doživela pa je še dva ponatisa v marylandskem Annapolisu (prvi se je izgubil, drugi pa nosi letnico 1731) z nekoliko spremembami na slabše: več izbrušenih rim nadomesti dvoumne dele, ki so jih nekateri raziskovalci povezovali z odkrito satiro vplivnejših oseb iz Marylanda osemnajstega stoletja, izpuščenih je originalnih 39 opomb besedila, nekakšen metatekst prve inačice epopeje, ki so z vso absurdnostjo pojasnjevale barbarizem takratne ameriške kulture, prav tako pa je izpadla zaključna kletev, s katero se glavni protagonist pesmi – angleški nevedni in naivni pripovedovalec – poslovi od goljufivih in neciviliziranih Američanov.

Današnji bralec Cookove Marylandiade je zaznamovan s konceptom nacionalizma in bo osnovno dialektično nasprotje pesmi: plemenito, kultivirano, angleško versus divjaško, neposredno, ameriško, dejansko videl kot dve kulturi na različnih straneh Atlantika. Pred letom 1776 pa sta bili ti kulturi (vsaj formalno) le plati istega kovanca. Pesnitev na trenutke smeši tako eno (npr. elitni cambriški izobraževalni sistem: »Kamor štorava mladina kazni v izogib, / hodi, da žloka, v oporo vseh Cerkvenih hib.«) kot drugo (npr. prašičjo pastirico, ki jo pripovedovalec sreča prvi dan v provinci: »Ženski glas mi prebodel je ušesa, / ki je kričal, da neumnosti otresam, / in plašim ji čredo stran. Ta glas / ki vodil je govedo v vas / je pripadal domačinki ves ta čas.«). Najhujši zločin, ki ga lahko bralec stori – in ki so ga storili mnogi preučevalci Cookovega dela – je, da bere to poezijo mimo perspektive avtorjevega življenjskega nazora, ki je bolj kot s procesom amerikanizacije zaznamovan z iskanjem ekonomske blaginje, ogrožene s strani teh ali onih skupinskih sporov.

Cooke zna iz verza v verz satirizirati tako ene kot druge Angleže svojega časa in v trenutku, ko se bo bralec odločil, čigava stran ima v sporu prav, bo neizbežno zakorakal v past, ki nam jo avtor-goljuf (danes bi ga kdo znal opisati kot postmodernističnega, prav tisti, ki vidi začetke postmodernizma že v Don Kihotu) ves čas nastavlja. Objekt njegove satire namreč ni ena ali druga kultura (ki ju bolj kot resnične razlike v karakterju ločita splet okoliščin in nekakšna transcendenčna prevara), temveč sam spor med njima. Če se bomo postavili v bran tistih, ki se norčujejo iz civilizirancev, ker ne znajo sedeti v kanuju oz. se sramujejo, ker so indijanske pipe podobne tistemu, »po čemer hrepeni vsaka dama«, ali pa v bran tistih, ki preklinjajo lumparijo z nove celine: »naj svet jih glâdu prepusti, da bodo / delile si zasluženo usodo: / vrnile z Indijanci se v divjino, / oropane za govor, trgovino, / za srečo; in odpadle od Nebes / časte naj sonce in vsakovrstno zmes / poganskih vraževerij … / naj v nič to puščo božji srd zravna / brez zvestih mož in čednostnih žena.«; se bomo ujameli v Cookovo past in tudi sami postali objekt posmeha druge skupine bralcev.

Le če bomo pripravljeni videti, da se Cooke v resnici norčuje iz vsega, kar zavira občo blaginjo in napredek, med drugim tudi vsakršni spori novonastajajoče nacionalistične narave, se bomo rešili nevarnosti avtorjeve prevare, svojo superiornost pa utemeljevali z intelektualno naduvanostjo in primanjkljajem pripadnosti. Nova past? Dobro odigrano, Ebenezer Cooke, dobro odigrano.

* Vse prevode verzov, uporabljenih v tem besedilu, je opravil avtor zapisa.

V divjino!

Jon Krakauer: V divjini. Ljubljana: V. B. Z., 2008. (Zbirka Tridvaena, knj. 2)

Piše: Urška Orešnik

 

 

Kako bi šla. V divjino. Sama. Se natišinila. Nakričala. Nabežala. Umirila. Naužila. In se najbrž z veseljem vrnila v zavetje štirih sten. Zaenkrat mi še zadostujejo kratki pobegi v zavetje gozda in v vetru šepetajočih krošenj. Sicer dvomim, da bi zmogla. Odrezati vse vezi, svoje življenje stlačiti v nahrbtnik in brez kakršnega koli oziranja oditi. Kot je to storil mladenič Chris McCandless ali Aleksander Vagabund. Njegovo - resnično - zgodbo je Jon Krakauer spretno spletel, da se bere skoraj kot detektivka, spremlja pa jo kup literarnih citatov, da bralca "prime", na primer, da bi se znova lotil prebiranj Jacka Londona. Ali Tolstoja. 

Knjigo smo pred kratkim brali pri enem od bralnih krožkov. Brez izjeme nas je knjiga premaknila, nas zamislila, da smo se spraševale ... Kaj za vraga ga je gnalo? Zakaj je bil tako radikalen v odnosu do svojih staršev, družine? In ga občudovale ... Njegovo drznost, zaužiti svobodo, Svobodo. Kot lahko stori le mlad človek, ki še ni tako prikovan na tire vsakdanjosti.

Srž zgodbe je dobro povzeta v citatu iu knjige Everetta Ruessa: A vagabond for Beauty:

"Vedno pogosteje premišljujem o tem, da bom za vedno osamljen popotnik. Bog, kako me vabijo poti. Ne znam opisati, kako neskončno so me prevzele. Samotne poti so nekaj najboljšega ... Nikoli se ne bom nehal potepati. In ko pride moja zadnja ura, si bom poiskal najbolj neobljuden, najbolj samoten in zapuščen kraj, kar jih je.

Lepota te pokrajine je postala del mene. Počutim se bolj odrezanega od življenja in nekoliko bolj nežen sem. Tu imam nekaj dobrih prijateljev, vendar nikogar, ki bi resnično razumel, zakaj sem tu in kaj počnem. Nikogar ne poznam, ki bi stvari v celoti razumel; sem že predolgo sam.

Vedno sem bil nezadovoljen z življenjem, ki ga živi večina. Vedno sem si želel bolj napeto in bogato življenje."

V zadnjem času priljubljena tema - s knjigo Cheryl Strayed: Divja (in filmom) ter knjigo Robyn Davidson: Poti/Tracks (in filmom) - zakaj? Zakaj nas tako privlači divjina? Pustolovščine? V dnevnem vrvežu in pod represijo informacij in nezdravega in stresnega tempa smo podhranjeni bližine. Mogoče niti ne človeške. Bližine s samim seboj. Bližine Narave, katere del smo (sploh še?). Miru. Uglašenosti z okoljem. Tako odrešujoče je imeti pozornost usmerjeno le na golo preživetje - in ne simultano na 20 različnih stvari, dogodkov itn. Sami smo si jo zagodli. Tako, da že ne vemo, kako bi se vrnili nazaj. Čeprav po tem hrepenimo. Po preprostosti osnovnega bivanja. Bivanja. Ali če citiram enega izmed zadnjih Vagabundovih dnevniških zapisov:

"Svetost HRANE, osnovna življenjska toplota.

Pozitivizem, neizmerna radost do življenja. 

Absolutna Resnica in Poštenost.

Stvarnost.

Neodvisnost.

Dokončnost - Trdnost - Doslednost" (str. 141)

Ko isto ni nikoli enako

Vikram Seth: Enaka glasba. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013

Piše: Mitja Reichenberg 

 

 

Latinska misel pravi, da 'si duo faciunt idem, non est idem'. Torej – če dva delata enako, to ni enako. Vedno obstaja, kar je jasno, neka razlika. In prav v tej razliki tiči morda najpomembnejša misel, ki jo pred nas postavlja Seth. Glasba je tukaj nekaj takšnega, kakor odvečni podatek – a vendar povezuje med seboj usode, misli in dogodke. Glasba – edina nevidna umetnina, edina, ki jo je potrebno dojemati v najbolj tankočutni sredini svojega in njenega bistva. Umetnina globokih brazd, oddaljenih misli in spečih strasti.

            Na kratko o romanu – preko zgodbe o igranju in poslušanju glasbe se srečamo s peščico likov, godalnim kvartetom in ljubezensko zgodbo med glavnim pripovedovalcem – violinistom ter njegovo nikoli preživeto ljubeznijo – pianistko. Njuno razmerje, ki ga poskušata obuditi, je po mnogih letih intonirano popolnoma drugače, saj ima ona otroka in težave s sluhom, on pa iluzijo nepotešene preteklosti, polne lastnih zapletov, samokritike, nestabilnosti in nesigurnosti. Morda je sam roman le v drugačno luč postavljena večna mogoča-nemogoča kombinacija vzrokov in posledic, vendar se na njegovem ozadju zarisuje nekaj idej in misli, ki jih je vredno misliti prav zato, da nam lahko knjige pomagajo videti in razumeti svet okoli nas. In nas v njem.

            Seth piše: »Ko sem imel komaj devet let, so naš kričavi, klepetavi razred otrok, ki so mečkali papirčke z bombonov in metali papirnate aviončke, peljali na šolski koncert. Takrat sem se prvič v živo srečal z glasbo.« (str. 80) Res je, da je prvo srečanje z glasbo morda najpomembnejše, prav zaradi tega, ker tedaj zgradimo nekakšen odnos do nje. Žal se v šolah današnjega časa vse premalo zavedajo, da je glasbe svet, v katerega je potrebno otroka vpeljati in nikakor ga prepustiti radijskemu sprejemniku, televiziji ali internetu, da 'raziskuje', kakor to dušebrižniki radi rečejo. Vpeljevanje v glasbo ne pomeni prisile in terorja, temveč ob pravem času na pravi način izbrati nekaj, kar otroku odpre pogled in sluh v svet nevidne umetnosti. Zagotovo bo pritegnilo pozornost in zagotovo bo spodbudilo radovednost. Vendar moramo o glasbi tudi sami vsaj nekaj vedeti, da jo lahko približamo mladim ušesom. Očitno je, da so se v šolah nekoč tega zelo dobro zavedali. Starši pa tudi. In dalje: »Igramo kot v globokem transu. Štiri minute in pol bi lahko bilo prav toliko ur ali sekund. V mislih vidim malo rabljene tonovske načine izvirne partiture, padanje in dviganje, hitro in počasno, vzporedno in nasprotno, vseh naših glasov, in v mislih slišim, kako je zvenelo, zveni in bo šele zvenelo. Na strunah moram odigrati tisto, kar je zame že resnično; prav tako Billy, Helen in Piers. Naše hkratne vizije se spojijo in postanemo eno: drug z drugim, s svetom in s tistim dolgo razpršenim bitjem, čigar moč sprejemamo v obliki te zapisane vizije in enega samega hitro izgovorjenega zloga njegovega imena.« (str. 100) V mislih imajo seveda Johanna Sebastiana Bacha in njegovo delo Umetnost fuge. Takšno dojemanje glasbe in pripovedovanje o njej je možno le, če se glasbo ponotranji in iz te ponotranjenosti spregovori. Lahko bi tudi rekli, da je to knjiga o glasbi, kakor so celo v neki predstavitvi zapisali, toda – če bi hoteli biti natančni – bi morali zapisati, da je to knjiga o dojemanju in sprejemanju glasbe. In preko glasbe razumevanje medosebnih odnosov. Morda je slučaj, morda premišljena poteza, vendar je pisatelj za premišljevanje odnosov med glavnima junakoma romana vzel prav Umetnost fuge, veličastno delo velikana baročne glasbe. Zagotovo je pomembno to, da gre za fuge.

            Fuga (ime prihaja iz italijanske oz. latinske besede fugere, kar pomeni bežati, uiti) je glasbena oblika, enostavčna kompozicija z načelno eno samo glasbeno temo, ki je kratka, ritmično in melodično izredno karakteristična ter se ko takšna pojavlja v vseh glasovih. Res je, da je fuga najpogosteje triglasna, redkeje dvoglasna, večglasne fuga pa so tem bolj kompozicijsko zahtevne. Gre za obliko s strogo predpisanimi imitacijskimi načeli, saj glasovi 'bežijo' drug pred drugim, drug za drugim – vsekakor pa gre za vrh znanja strogega kontrapunktičnega glasbenega stavka. Vedno se prične z ekspozicijo, enoglasno uvedeno temo. Nato glavno temo, idejo fuge po posebnih načelih povzemajo ostali glasovi. Sledi izpeljava, kjer se osnovno temo uporablja v različnih kontrapunktičnih načinih, od variacij do vratolomnih modulacij, mojstrstvo pa se izkazuje tudi z uporabo delcev teme ali njenimi reminiscencami, obrati in spreminjanji. Temu sledi stretta ali stesnitev glasov, kjer imamo tudi reprizo, torej ponovitev osnovne glasbene misli. Celotna skladba je, strogo vzeto, polifona (večglasna) kompozicija, v kateri vsi glasovi, ki so sicer samostojni in neodvisni, stopijo v soigro in tako soustvarijo sozvočje veličastnega prepleta in sodelovanja. Toda Bachovo delo Umetnost fuge je nekaj posebnega: zbirka kontrapunktov, ki niso napisani za nobeno glasbilo, so kompozicije od enoglasnih do večglasnih fug, od enojnih do dvojnih in trojnih fug. Na koncu je celo četverna fuga, ki je pa ni dokončal, ustavil se je prav pri temi, ki oblikuje črke njegovega priimka, torej b-a-c-h.

            Brez obotavljanja lahko ugotovimo, da je pisatelj imel na umu prav fugo, to kraljico baročne kompozicijske umetnosti, in jo je prepisal v odnose med ljudmi. S tem pogledom lahko beremo zapleten odnos znotraj kvarteta, ki izvaja glasbo, odnos vsakega izmed članov z okolico, s svojimi partnerji in epizodnimi osebami, še bolj pa odnos obeh glavnih oseb, violinista in pianistke. Njuno življenje je dejansko fuga, najprej mladostna ekspozicija, ujetost in bežanje dveh tem, nato razhod, razpad in bežanje drug od drugega, usodna izpeljava njunega življenja v desetih letih odtujitve in viharnega zanosa, nato pa stretta in repriza, vendar s priznanjem, da je čas pustil svoja znamenja tako na enem  kakor tudi na drugem. In na koncu vsekakor razumevanje kode, v kateri se glasova harmonsko in melodično pomirita, spojita v homofono kadenco in pripeljeta celotno avanturo glavne teme svojega življenja varno v pristan.

            Pianistka-Julija piše: »... Od vseh, ki so kdaj doživljali tisto prej in potem, bi ravno jaz morala vedeti, da je življenje neponovljivo. Tistega večera sploh ne bi smela priti za oder. Prosim, odpusti mi, in če ravno tako ne moreš pozabiti mene kakor jaz ne tebe, vsaj vsak dan in vsako leto manj pogosto pomisli name.« (str. 335) To je pravi beg, prava fuga v smislu življenja in hkrati bežanja pred njim. Seth nam tako ponudi dvojno branje: branje romana in branje partiture. Morda je branje prvega, torej same zgodbe manj pomembno, branje drugega, torej partiture, pa toliko bolj prikrito in težko. To je prava umetnost življenja, umetnost fuge – ali kakor je zapisal Bach: Kunst der Fuge.

            Tedaj pa » ... ona vstopi, ju (sina in moža) pogleda in se nasmehne. Trenutek, več kot le trenutek se ozira okrog, nesrečna, iščoč, nato sede h klavirju. Igra brez not, včasih pogleda v svoje roke, včasih miži. Ne vem, kaj sliši, kaj si predstavlja. V njenem igranju ni prisiljene resnobnosti. Več kot nepredstavljivo lepo je, jasno, ljubko, nepopustljivo, fraza čez frazo, fraza kot odmev fraze, nepopolna, neskončna Umetnost fuge. Enaka glasba je.« (str. 390)

            Pa je res enaka?