Kaj ima razglašeno razmerje skupnega s popolno akustiko

Daria Bignardi: Popolna akustika. Prevedla Anita Jadrič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Zbirka Roman)

Piše: Urška Orešnik

Ste si že kdaj potihem rekli, da vas je neka knjiga našla ravno v pravem trenutku? Vam sporočila nekaj, kar ste v danem momentu potrebovali slišati? Ne bi rekla, da verjamem v takšno "knjižno mistiko", se pa zgodi, pa naj gre samo za poved ali pa morda za celoten roman, da včasih v pravem času v roke primemo pravo knjigo s sporočilom, ki ga potrebujemo. In kako zanimivo je šele, koliko različnih sporočil lahko ena sama knjiga posreduje različnim bralcem. Variant ene knjige je namreč toliko kot njenih bralcev, ali še bolje, branj. Ko knjigo beremo ponovno, nismo isti, kot smo bili pri prvem branju, zato tudi knjiga ne more biti enaka. 

Kakorkoli, diši po poletju, sonce vabi na ležalnike, na dišeče travnike, v sence dreves, s knjigo (ali bralnikom) v naročju. Svojevrsten luksuz se je usesti in prebrati knjigo v enem zamahu. In preklemanski užitek, sem znova spoznala po dolgem času ... Tokrat me je v muhavem nedeljskem vremenu na sedež prikoval roman Darie Bignardi Popolna akustika. Izredno berljiv in hkrati tolikanj zanimiv, da ga je težko izpustiti iz rok. Govori o tisti večni temi, brez katere literature ne bi bilo - ljubezni. Razmerjih. O tem, koliko se zares poznamo - sami sebe in drug drugega. 

Če v nekaj besedah strnem štorijo - govori o paru, Arnu in Sari, ki sta skupaj že 30 let, imata tri otroke in nekako živita ... drug mimo drugega. Nekega dne, par dni pred božičem, pa Sara zapusti moža in otroke. Arno šele tedaj začne spoznavati, da svoje žene pravzaprav ne pozna. Ni mu jasno, kako se je lahko nekaj tako lepega, kot je nekoč bila njuna ljubezenska zgodba tako izmaliči:

"Izčrpavajoče je ljubiti žensko, ki ti ne zaupa, ki te graja pred otroki. Kdaj si postala taka, Sara?

Ko sem jo spoznal, je bila drugačna. Spominjala je na mačko, vseskozi je bila sproščena, zvesta sama sebi. Naredila in rekla je, kar se ji je zahotelo, bila je mirna in zadovoljna. Njena bližina te je pomirjala, kot bi gledal ogenj.

Zdaj je kakor kormoran: z živčnim dolgim vratom se premetava med valovi, iznenada se, pljusk, potopi, in ne veš, kje bo spet priplavala na površje. To se nikoli ne zgodi tam, kjer pričakuješ, in če jo srečaš, ko plava pod vodo, se je ustrašiš. /.../ 

Bojim se soočiti s Sarinim podvodnim življenjem." (str. 19)

Nekoč strastno zaljubljen par se odtuji. Sara obupano kliče na pomoč, a Arno je ne sliši. Boji se njenih globin. Svojo ženo začne spoznavati šele po tridesetih letih, kot detektiv odkrivati stvari, ki mu jih ni nikoli zaupala ... Zakaj se tako bojimo globin drug drugega? Zakaj raje plovemo na površju, v globinah pa smo tako grozno osamljeni? Je res tako težko komunicirati? Povedati tisto, kar nas zares muči? So take situacije v razmerjih res neobhodljive? Se sprašujem. Bignardijeva z monologi obeh zakoncev lepo ponazori dialog, ki se med njima nikoli zares ne zgodi:

"Menda mi nisi spet napisala kakega dolgoveznega, grenkobnega pisma? Že dolgo nisem prejel nobenega. Ne umiram od radovednosti, da bi ga prebral: že leta vlečeš na dan ene in iste stvari, ki sploh niso resnične, opisuješ me z besedami, v katerih se ne prepoznam, domišljaš si, da veš, kaj mislim in čutim, vendar se največkrat motiš. Kar daj si duška, tako ali tako se pogovarjaš sama s sabo." (s. 64, Arno)

"Tako pa še zdaj sumim, da obstaja razsežnost ljubezni, ki mi ni bila dana, ki sem se ji odrekla. Vem, da je nizkotno, ampak vsakokrat, ko se prepirava, ko me ne raumeš, me grajaš ali storiš kaj, kar mi ni všeč, me prešine misel, da bi bila ljubezen mogoče manj zapletena, če ne bi bila s tabo. Če bi bila z Massimom ali kakim drugim moškim, ljubezen morda ne bi poznala kompromisov, razočaranj in naporov kot pri nama, tekla bi nebrzdano kot reka. Pomagala bi mi živeti in me ne bi zadrževala na mestu. Vem, da so to otroške, romantične sanje, da preprosta in razposajena ljubezen ne obstaja, da pravo, stvarno ljubezen sestavljajo obveznosti, tako kot najino, in da je njen čar prav v tem, saj jo je treba graditi vsak dan in je, kot praviš ti, pridobitev. A včasih si ne morem kaj, da ne bi sanjala o tem, da obstaja tudi neko bolj neomajno čustvo. (s. 107, Sara)

 

 Popolna akustika je ena tistih zgodb, v kateri se najde vsakdo, ki je kdajkoli bil v razmerju in v kateri gotovo najde vsaj eno podrobnost, en moment, ki ga je že doživel. Je ena tistih knjig, ki vsaj z nekim malim delčkom najde vsakogar. Ga od plehkega romnatiziranega razumevnja razmerij in ljubezni potegne v globino in postavi tista vprašanja, ki si jih pogosto, tako kot Arno in Sara, zastavljamo, ko je že zdavnaj prepozno. Koliko se v resnici poznamo in koliko živimo z nerealnimi predstavami o drug drugem? Nešteto je priročnikov, nešteto knjig, nešteto besed ... Pa se vedno znova znajdemo tu. Morda res ne gre drugače. Morda že mora priti do tega, da nas življenje prisili do tega, da se kot kormorani potopimo pod površje drug drugega in sebe. In morda nas včasih potolaži in poboža kakšna zgodba, da le nismo edini, ki to počnemo. In nas spomni in opomni, da znova ne naredimo istih napak. Da le najdemo pot do tiste popolne akustike ... Naj bo še taka iluzija. Mogoče nam jo le uspe ujeti v kak trenutek.

Ljubezni(vo) v 2015 ...

Piše: Urška Orešnik

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni. Ljubljana: Sanje, 2014. (Sanje Roman)

Naj kot uvod v novo leto ponudim (le) citat iz knjige, ki sem jo pred kratkim prebrala in s katero sem lepo zaokrožila staro leto ...

"Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno ..., razlike peljejo zgolj k še več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in preprosta.

Ljubezen je voda življenja. In ljubimec je ogenj duše. Vesolje se vrti drugače, ko ogenj ljubi vodo." 

(str. 375)

P.s.: obvezno branje za vse ljubitelje Rumija in sufijske poezije in modrosti!

Kafka z druge strani

Jacqueline Raoul-Duval:Kafka, večni zaročenec. Beletrina, Ljubljana 2014

Piše: Mitja Reichenberg

Uvodoma lahko sicer rečemo, da gre za drugačen roman o Kafki, kakor bi ga sicer pričakovali, saj nam kaže njegovo podobo bistveno bolj krhko, lomljivo, prosojno in občutljivo, kot bi si jo ustvarili bralci in bralke njegovih romanov. Pa ne zaradi zapletenosti odnosov – tako v njegovih romanih, kakor tudi v življenju – ne, bolj zaradi idej in misli, ki so skrite za njimi. Kakor branje daleč med vrsticami, kakor doživljanje človeka daleč od njegove podobe in besede, kakor razumeti partnerski odnos dalje od postelje in mize. To je resnično zapleteno – in še sreča, da je takó.

            V kratkem povzetku zapisa o tej knjigi bi lahko rekli, da gre za oris ljubezenskih razmerij, ki jih je imel Franz Kafka v svojem sicer kratkem življenju. Gre za dekleta/žene Felice, Julio, Mileno in Doro. Njegova razmerja se dogajajo nekje med Berlinom in Dunajem, sicer pa vedno izven njegovega trenutnega življenjskega prostora, v katerem je bival in ustvarjal. Ta umaknjenost, prepotrebna razdalja med njim in ljubljenimi osebami, je hkrati gonilo in hkrati zaviralo odnosa, ki mu nikakor ne uspe. Zagotovo pa so vsem znana njegova zbrana pisma, ki jih je pošiljal svoji prvi izbranki Felice Bauer, med najbolj poglobljenimi in razmišljujočimi pa so brez dvoma njegova pisma, katerih naslovnica je bila Milena Jesenská. Zadnja, torej Dora Diamant (Dymant), je zaključila njegov kratek opus poskusov življenja v dvoje. Vendar edina uspešno.

            Ko premišljujemo o tem, kako nam lahko tudi takšne knjige pomagajo, naletimo na misel, da nam lahko edino takšne knjige resnično pomagajo. Predvsem pomagajo razumeti odnose in soodnose med nami, ki so vedno več, kakor pa se da izraziti; so več, kakor se opazi, vidi, sliši. Pomagajo nam premisliti kotičke naših skritih drobnih misli, ki se zarisujejo tedaj, ko hočemo umakniti to in ono resnico izpred lastnih oči. Skozi takšne knjige lahko razumemo tudi odnos, ki ga imamo preko drugih s samim seboj – in ta je morda še najbolj zapleten. Ne moremo trditi, da smo vsi takšni, kakor je bil Franz Kafka, to zagotovo ne, vendar pa lahko trdimo, da je v vsakem od nas del tega, kar nas le-on v svojih pismih (ki jih je sicer naslavljal na druge) opominja, ponovno polaga pred nas kot zrcalo ter hoče odgovore na vprašanja, ki si jih prav malokdaj zastavljamo. To pomoč, ki jo gre razumeti skozi takšen roman, pa ne gre zanemarjati.

            Kafka zapiše Felice: »Priznati moram, da me muči neznosen strah pred najino prihodnostjo in pred nesrečo, ki bi utegnila izhajati iz najinega skupnega življenja.« (str. 53) Ali smo se že kdaj bili pripravljeni vprašati, če je prav, da v svoje življenje postavimo še nekoga, s katerim bomo delili svojo življenjsko pot? Izhajajoč iz ljubezni, ki zabriše mnogokrat vse ostre robove vsakdana, je to vsekakor nesmiselno vprašanje, toda življenje ni sprehod po parku, ni pomladni vonj cvetočih dreves in ni topla mesečina. Tega se najverjetneje zavedajo ljudje šele mnogo kasneje, zato pa je toliko nesrečnih otrok, razdrtih zakonov, alkoholizma, družinskega nasilja, bulimije, anoreksije, umorov in samomorov. Obstaja sicer vrsta družbenih mehanizmov, ki poskušajo preprečiti najhujše tragedije, a moramo priznati, da so večinoma manj uspešni. Kafka opozarja na svoj strah pred mislijo, ki jo sicer v svoji bolestni melanholični preganjavici imenuje nesreča, da bi se nekoč podrla iluzija prijetnega sobivanja. Ali lahko sploh rečemo, da se ljudje, ki stopajo v korak z drugim človekom, partnerjem, zavedajo obrnjenih trenutkov, ko bo potrebno potegniti voz za dva, ko bo eden od njiju nemočen? Zagotovo ne. Franz Kafka se to nenehno sprašuje. Felice Bauer se ni več hotela spraševati o možnostih njune skupne nesreče, pa je stopila drugemu življenju naproti. Še dobro, da je storila takó.

            V življenju Kafke je za tem nastopila Julie Wohryzek, mlada in krhka deklica, ki je končala na psihiatričnem oddelku. Od njegovih pisem, ki jih je namenil Julie, ni ostalo nič. Kar vemo, je zavito v pisma in pričevanja, ki jih je Franz (skozi pisma) pripovedoval drugim. Njegovi zapisi so njegov alter ego, njegov očiščevalni moment pred in po vsakem razmerju. Tako izvemo, da sta se z Julie mnogo pogovarjala, delila skupne ideje in ideale, misli in spoznanja. To pa je, moramo priznati, zagotovo temelj vsakega pristnega odnosa. S človekom, s katerim se ne moremo pogovarjati, ne moremo živeti. Prav tako ne moremo živeti s človekom, ob katerem bi ne mogli biti ure in ure popolnoma tiho, pa bi med nami ne nastala zadrega. Te dve skrajnosti sta pomembni za pristen odnos. Tišina med dvema je pomembna – vendar tista mirna, spokojna, mehka in prosojna tišina, ki plete nevidno vez pripadanja, sobivanja, skupnega minevanja časa in življenja. Kako kafkovsko tragično, kako usodno lepo!

            Tretji sklop premišljevanja je morda najbolj zapleten – njegova pisma Mileni. Septembra leta 1920 ji napiše: »Odposlan sem bil kot svetopisemska golobica. Ničesar zelenega nisem našel, zato se vračam na temačno Arko.« (str. 111) Njegovo mišljenje temačnosti je vedno mišljenje njega samega in videnje svojega življenja. Vendar sta ljubezen in hrepenenje po njej vsakokrat tako močna, da sprejme izzive. Ljudje počno v imenu ljubezni marsikaj – včasih kaj resnično dobrega, včasih pa tudi kaj izredno slabega. Ko premišljujemo Kafkove ljubezni ne moremo mimo tega, da bi ne občutili strahu pred tem, kar nam in našim najbližjim prav ta ljubezen lahko povzroči. Franz napiše Mileni, ko jo je poprosil, naj mu nekaj časa ne piše, tudi tole: »Vseeno mi piši vsak dan, samo dve vrstici ali eno samo, samo besedico, kajti brez te besedice se ne morem izogniti strahotnemu trpljenju.« (str. 129) Pa se lahko vprašamo: zakaj bi si priklicali trpljenje, če ni potrebno? Ni tako preprosto. Trpljenje je del našega razumevanja premagovanja, del doseganja in preseganja naših pričakovanj – in ne nazadnje: del globoke strasti življenja, ki nam daje možnost spoznanja. Kako dobro, da je takó.

            Zadnje in poslednje oziranje v intimno življenje Franza Kafke vidimo v odnosu, ki ga je vzpostavil z Doro Dymant. Morda bi nekateri skeptiki trdili, da gre bolj za odnos bolnika in bolniške sestre, kar bi lahko na prvi pogled tudi bilo, saj je bilo njuno življenje na koncu tudi vezano na bivanje v sanatoriju, kjer so bili Franzu šteti dnevi. Vendar ne gre le za to. »Prvič v življenju je dan za dnem živel z žensko. Ko je odprl oči, je bila Dora ob njem. Ko je zaprl oči, je bila Dora ob njem. Živela sta v skupnem domu, drug ob drugem, jedla za isto mizo, spala v isti postelji, stisnjena drug ob drugega. Še nikdar prej ni spoznal takšne radosti. Na uho ji je šepetal: 'znašel sem se v naročju angela'.« (str. 185) Kaj pravzaprav to pomeni? Preprosto povedano: gre za spoznanje sreče.

            Ljudje radi razmišljamo o nesrečnih trenutkih. V tem ni nekakšen pesimistični, mazohističnih odnos do nas samih ali do sveta – gre le za preprosto zrcaljenje ideje, da lahko uzremo srečo življenja samo tedaj, ko od njega odštejemo nesrečo, ko jo osvetlimo, spoznamo in umaknemo. Preko tega romana lahko prepoznamo, da Franz Kafka poskuša nenehno storiti točno to! Njegovo nekajkratno približevanje poroki in razdiranju zarok ni samo ohlapen dokaz, da bi hotel čutiti živost strasti, temveč gre brez dvoma za nekaj več: hotel je čuditi nedosegljivost in neskončnost hrepenenja, saj je edino v hrepenenju slast, je užitek pričakovanja in veselja. Sredi meseca aprila 1921 v svojem pismu Maxu Brodu zapiše: »Ljubim lahko samo tisto, kar lahko postavim tako visoko nadse, da mi postane nedostopno ... Nedosegljiva mi je. Moram se sprijazniti s tem in v takšnem zanosu sem, da to počnem kriče od radosti.« (str. 5)

            In to je prav gotovo dokaz, da ljudje hrepenimo močneje po vsem, kar ne moremo doseči, saj je le-to tisto, kar na koncu koncev pomaga razumeti smisel življenja.

            Še sreča, da je takó.

Jaz - ti - midva

Piše: Urška Orešnik

Milan Kundera: Istovetnost. Ljubljana: Nova revija, 2002 (Zbirka Samorog)

 

Ljubezen. Partnerstvo. Dvojina. Večna tema, ki nas obseda, kar lepo kaže tudi zastopanost teh tem v beletristiki. Žal pa velikokrat naletimo na njihovo klišejsko obravnavo, ki nam ne ponuja nikakršnih konkretnejših razmislekov, temveč predstavlja le tako zelo priljubljen bralni eskapizem. Eno težjih vprašanj, ki mi ga je zastavila bralka v knjižnici, je bilo tisto o dobrem ljubezenskem romanu. Kaj sploh je dober ljubezenski roman? Bralka si je želela nečesa med plažnim ljubičem in Ano Karenino. Ne spomnim se, katero knjigo si je nazadnje izposodila. Me je pa dogodek napeljal k razmišljanju o tem, kakšen oz. kateri pa je dober ljubezenski roman? 

Eden boljših, ki sem jih prebrala, je Istovetnost Milana Kundere. Ta zastavlja vprašanje - v kolikšni meri lahko (s)poznamo ljubljeno bitje? V kolikšni meri sva lahko jaz in ti midva? Jean-Marc in Chantal sta bolj ali manj srečen par. Jean-Marc na plaži išče Chantal. Ko jo zagleda, ji pomaha, a ona ga ne opazi. Je bila to res ona? Bolj se ji je približeval, manj je bil v to prepričan. "Zamenjava zunanjega videza ljubljene ženske s telesno podobo neznanke. Kolikokrat se mu je to že zgodilo! In vsakič znova ga je osupnilo: je torej razlika med njo in drugimi res tako neznatna? Kako je mogoče, da ne zna prepoznati obrisa ljubljenega bitja na svetu, bitja, ki ga ima vendar za neprimerljivo?" (str. 20)

Koliko se pravzaprav poznamo? Ko se v nekoga zaljubimo, si želimo malo manj kot obleči njegovo kožo, želimo si njegove telesne in čustvene bližine. Kako blizu smo si sploh lahko? Sodobni potrošniški oz. marketinški aparat ustvarja marsikatero iluzijo o ljubezni in partnerstvu. Veliko škode pri nezdravem dojemanju le-teh napravijo tudi slabi ljubezenski romani, zgrajeni na klišejih in posladkani s srečnimi konci. Istovetnost pa ravno nasprotno - ne ponuja klišejskih odgovorov, temveč v bralcu sproža razmišljanje o lastnem/lastnih razmerjih. Chantal in Jean-Marc se znajdeta na točki, ko v njunem razmerju nekaj ... manjka. Mogoče jima postane malce dolgčas. "/.../ dvoje bitij, ki se ljubita, sama samcata, ločena od sveta. A s čim napolnita svoja srečanja v dvoje? Naj je svet še tako zavržen, potrebujeta ga za pogovor." (str. 61) Le dvojina ni dovolj. Treba jo je z nečim zapolniti. Z naslovnic ženskih revij v kričečih črkah mnogokrat preberemo navdihujoče naslove (gotovo visoko kakovostnih člankov, podprtih z empiričnimi raziskavami) npr. 101 način, kako popestrita vajino zvezo. Jean-Marc alias Cyrano ubere bolj prefinjene metode. S Chantal praznino v njunem razmerju zapolnita z ... igro. "Razplet" zgodbe nekoliko spominja na Schnitzlerjevo Sanjsko novelo oz. na njeno filmsko različico - Kubrickov film Široko zaprte oči. 

Tako kot nobeno razmerje, tudi ta roman ne ponuja odogovorov, temveč zastavlja vprašanja: "Sprašujem se: kateri je sanjal? Kateri od njiju je sanjal to zgodbo? V katerem trenutku se je njuno resnično življenje sprevrglo v prevejano izmišljijo? /.../ Kdaj natanko se je resničnost sprevrgla v neresničnost, stvarnost v sanjarijo? Kje je potekala meja? Kje teče meja?" (str. 117/118)

V nenehnem pehanju za odgovori ljudje mnogokrat pozabljamo na odrešujočo moč vprašanj. Če si ne znamo postaviti le-teh, tudi odgovorov nikoli ne bomo dobili. Oziroma - ko si znamo postaviti prava vprašanja, mogoče odgovorov niti ne potrebujemo več. Po branju Istovetnosti se mi je tako zapisalo - le kaj ostane od razmerja, če mu odvzamemo igro?