sobota, 24. januar 2015

Bela dama

Jasmina Kozina Praprotnik: Bela dama : življenje tekačice Helene Žigon : roman v 42 tisoč korakih.Ljubljana : UMco, 2014

Piše: I. Š.





Za branje knjige Bela dama sem se odločila predvsem zaradi velike radovednosti. Želela sem namreč spoznati življenje slovenske »matere ženskega maratonskega teka«, ki sodi v generacijo, v kateri so očitno tudi posamezniki, ki jih povsem neupravičeno imenujemo starostniki. 

Sama sem se malo pred dopolnjenim petdesetim letom pričela pripravljati na svoj prvi, sicer res le polovični, maratonski tek. Helena je bila tudi meni, tako kot še marsikateremu tekaču, kot zvezda severnica na področju vztrajnosti in vzdržljivosti. To sta lastnosti, s katerima edino lahko v enem kosu s tekaškim korakom premagaš tako dolgo razdaljo. Zdaj, ko sem knjigo prebrala, imam občutek, da Heleno osebno poznam, kot da sva postali prijateljici. Njej in sodelujočim pri nastajanju knjige je uspelo Helenino pripoved tako živo predstaviti, da sem skozi branje občutila njeno prisotnost, eleganco, sprejemanje življenja v vsej njegovi spremenljivosti in žilavosti, s katero je obdarjena. Hvaležna sem ustvarjalcem, da sem lahko ob branju Helenine zgodovine »popila z njo kavico«.

Del radovednosti je bil sestavljen tudi iz interesa, da bi (domišljavo) poskusila odkriti, ali sva s Heleno vsaj v nekaterih življenjskih dogodkih in v osebnostnih lastnosti morda slični. Odkriti sem želela tudi, v čem se razlikujeva, da bi se od svoje vzornice česa naučila.

Tretji kos radovednosti se je izoblikoval iz želje, da bi tudi sama širnemu svetu oziroma zainteresiranim predstavila kose svojega življenja v knjižni obliki. Seveda ob predpogoju, da ob podpori strokovnjakov, ki niso le iz zdravniških vrst, do te mere ublažimo simptome fibromialgije, ki me sedaj pestijo, da ne bodo ovira za moje kvalitetno, dejavno in ustvarjalno življenje. Ker je Helena lik, ki mi je toliko domač, da se zmorem z njo poistovetiti, in je tudi avtorica knjige s tem delom zaorala ledino na osebnem področju pisateljevanja, je povsem razumljivo, da sem knjigo tudi s tega vidika s strastjo proučevala.

Del življenja naju obeh, Heleninega in mojega, je precej enak – otroštvo in zgodnja mladost. Obe sva izkusili veliko grobosti, tako psihične zlorabe kot tudi tepeža in stradanja. Vendar se je po mojem mnenju Helenina osebnost povsem drugače odzvala na trpinčenje, kot se je moja. 

Helena se je razvila v vedro, družabno, zelo samozavestno žensko, ki se na poti proti ciljem, ki si ih je zastavila, ni zaustavljala zaradi preprek. Prav malo mar ji je bilo, kaj si o njej mislijo ljudje iz okolice. Šminkala si je ustnice, čeprav so to v manjših krajih smatrali kot početje dam dvomljivega slovesa. Ona se je šminkala, ker je bilo to njej pač všeč. Požvižgala se je na to, ali njen fant trpi ali pa ne, zaradi kočljivega prizora, v katerem jo je nenapovedan zalotil. Vedela je, da ni ničesar slabega naredila, četudi je na prvi pogled situacija zgledala moralno sporno. Ni se opravičevala, ni moledovala, ni se hotela odkupovati za nekaj, česar ni zagrešila. Tudi za ceno tega, da bi se lahko njuno ljubezensko razmerje končalo. Ni se bala, kako se bo na katero od njenih zahtev odzval delodajalec. Ni bila puklasto ponižna, četudi je tvegala odpoved delovnega razmerja.Ko se je odločila, da bo imela kolo, je to takoj uresničila. Tudi nakup motorja in avta je bil zanjo tako samoumeven, da je, po mojem občutku, njen mož to sprejel tako, kot da je to on sam predlagal. 
 

Tekla je, kadarkoli in kjerkoli se ji je zazdelo in če ji je bilo nekje všeč, je ostala tam še dan ali dva dlje in ni bila zato pripravljena nikomur polagati računov. Uživala je v druženju z drugimi ljudmi, tudi v najtežjih preizkušnjah se je oprla na svoje priljubljeno orodje – tek.
Helena ima mnogo lastnosti, ki si jih sama ne morem pripisati. Jaz v ospredje vedno postavim Drugega. Sama nisem pomembna, da bi le bili drugi zadovoljni, da ne bi s čim povzročala jeze, ogorčenja ali užaljenosti. Sem pa zato jezna sama nase, ogorčena sem nad svojim početjem in užaljena, ker ne morem ravnati bolj v skladu sama s seboj. Ker imam tudi jaz želje in potrebe, ki pa jim tisti trenutek, ko niso povsem identični tistim, ki jih imajo Drugi, odvzamem pravico bivanja.Tudi ko se znajdem v situaciji, kjer imam možnost, da bi izrekla svoje mnenje, tega nisem sposobna. Doživljam se kot skrajno tepko, ki o ničemer nič ne ve, zagotovo pa ne ve toliko, da bi o tem imela pravico spregovoriti. Kako bo porabljen moj čas, o tem odločajo pričakovanja drugih. Za kaj bom namenila denar, je odvisno od potreb drugih. Da ne govorim o druženju, ki je zame gorje samo po sebi. Druženje mi predstavlja muko, ne pa užitka ali sprostitve. Tudi v službi sem se držala maksime, ki mi jo celo življenje vcepljala mama: »Delaj in tiho bodi, pa te bodo vsi radi imeli,« ali pa »Pridna bodi in poslušaj,« ali pa »Z delom se dokaži,« kar se je vse izkazalo kot skrajno neprimerna drža, zagotovo zato, ker ni izhajala iz Jaza, ki je prepričan vase, ki zna določiti meje, do kamor drugi lahko vstopajo, kje pa se prične strogo varovano področje dostojanstva, ki pritiče vsakemu človeku.
 

Z veseljem pa prepoznavam, da bi morala besedilo prejšnjega odstavka pisati v pretekliku. Čutim, da se z vsako uro, z vsakim dnem približujem Helenini naravnanosti. Tudi jaz postajam pogumna in samozavestna, malo se že znam postaviti zase in si izboriti prostor ali čas, ki mi, glede na moje potrebe, pripada.

Helena je ogromno časa in energije vložila v športne aktivnosti, v napredek predvsem na tem področju. Jaz pa ogromno časa in energije vlagam za dvigovanje iz svojih travm, zagrenjenosti, ustrahovanosti in občutka nemoči. Naj si mislijo o besedah, ki sledijo, kar se komu pač zdi; ampak v tem trenutku se tudi jaz doživljam kot Veliko žensko, ki je iz tistega manj kot nič, ustvarila veliko dodano vrednost.

nedelja, 04. januar 2015

Ljubezni(vo) v 2015 ...

Piše: Urška Orešnik

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni. Ljubljana: Sanje, 2014. (Sanje Roman)

Naj kot uvod v novo leto ponudim (le) citat iz knjige, ki sem jo pred kratkim prebrala in s katero sem lepo zaokrožila staro leto ...



"Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno ..., razlike peljejo zgolj k še več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in preprosta.

Ljubezen je voda življenja. In ljubimec je ogenj duše. Vesolje se vrti drugače, ko ogenj ljubi vodo." 

(str. 375)

P.s.: obvezno branje za vse ljubitelje Rumija in sufijske poezije in modrosti!