Urban Vovk: Garaže.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.
Spomnim se deloma kontroverznega citata, ki so jo pred
nekaj leti izbrali za motto literarnega natečaja Flash Europa 28: »Doba v
kateri živimo, je doba kratke zgodbe.« Dvomim, da je bil namen organizatorja
demantirati pisce daljše proze, poezije, dramatike oz. paraliterarnih in
hibridnih žanrov, prej spodbuda mladim avtorjem, da so njihova besedila vredna
branja, je pa težko zanikati, da izjava na svoj način sploh ni napačna kljub
temu, da skoraj apokaliptično napove zaton romana, ki je pred tem podobno
zagodel epom (ki se uradno zaključijo z Miltonovim Izgubljenim rajem –
kako simbolno točen naslov).
Seveda ne dvomim, da bodo romani še naprej uživali v
povišanih nakladah (nenazadnje sam tehnološki napredek omogoča tržne poteze, ki
so bile še pred kratkim nezamisljive in dandanašnji lahko svojo
pol-avtobiografsko zgodbo v javnost sprosti še tako neznano in neizkušeno ime z
za tisk in vezavo nezadostnim začetnim kapitalom) – detektivske, fantazijske in
ljubezenske izvedbe tega žanra ostajajo recept za uspeh – bi si pa upal trditi,
da bo stroka vse bolj ob bok daljšim postavljala tudi kratko prozo, ki ne more
biti zgolj produkt za dobo, prenatrpano z informacijami in
nepotrpežljivostjo, temveč tudi produkt takšne dobe, njen odraz v svetu besed.
Bralci kratkih zgodb – namesto trditve, da trpimo za
ADHD-jem – v svojem čtivu tako iščemo drugačne kakovosti. Ne zanimajo nas
toliko izgradnja likov in dogodki ter spoznanja, ki jih na življenjski poti
oblikujejo, temveč bolj majhni trenutki, ki na določenih točkah življenja neodločilno
vplivajo na naše odločitve ali superego. Morda je tudi to povezano z literarnimi
premiki prejšnjega stoletja, ko se je književnost začela drastično odmikati od
velikih zgodb in se osredotočati na majhnost, na majhnega človeka in majhne
pripetljaje, ki ne privedejo do nikakršnih ključnih sprememb zgodovine – tako
ali tako se je izkazalo, da so ta nemogoča (tega sicer ne verjamem, verjamem,
da so mogoča, a v tako odmaknjeni povezavi s posameznikovim časom, da kot
nemogoča zgolj izpadejo).
Prav zato sem pričujoči blog do sedaj bolj spremljal kot
bralec in manj kot pisec, saj so me bolj kot omenjeni romani zanimale njih
osebne interpretacije. O zbirkah kratkih zgodb, ki jih ne preberem ravno malo,
je bilo težje pisati, saj gre pri teh knjigah povečini za best-off nekega
obdobja (ali enega ali večih piscev), redkeje za organsko celoto z eno glavo in
prav toliko repi. Na vsake toliko pa naletim tudi na primere kot so Garaže,
ki je ne le skupek zgodb, ki presežejo časovno odmaknjenost med seboj z eno
samo rdečo nitjo, temveč me nagovorijo na popolnoma intimni ravni, ker
spregovorijo o občutkih, mislih, dogodkih, o katerih premišljujem na dnevni
ravni ali pa sem z njimi moral nekje v preteklosti resneje obračunati, da sem
se rešil nekakšnih (meta-)kognitivnih blokad.
Zbirka preko osmih zgodb razišče majhnost posameznikovega
življenja, predvsem tisto, kar bi si sam upal opisati kot majhne zmage, majhne
dosežke, stori pa to na način, ki dovoljuje razumeti pripetljaje tudi kot
majhne poraze individua, ki sčasoma postaja vse bolj oblikovan po občih
vrednotah družbe. Nekakšno prozno Slovo od mladosti, slovo od idealov in
strastnih želja in harmonična pomiritev z odklonskim slogom življenja, ki ga
lahko provokativno označimo z družbeno-sprejemljivim. Nekoč veliki upi, ki so
propadli z majhnimi zmagami.
Všeč mi je, kako je z bistrim in spravnim humorjem (ki je
ravno zaradi teh dveh lastnosti navidez tako ciničen) dodatno poudarjena
posameznikova majhnost v primerjavi z neumornim aparatom družbenega pritiska.
Formalno gledano se to dogaja skozi lucidna opažanja detajlov in njihovimi
povezavami z veliko sliko. Tak oddaljen pogled deluje skrajno potujitveno in
razozebljeno, je pa hkrati še en odraz sprave s tem, da tako pač je in da je
posameznik le še pozabljena in izpraznjena puhlica v slovarju, ker je svet
postal docela političen (oz. podružbljen). Morda pa je prav to dodaten dokaz,
zakaj žanrske zvrsti romana prekosijo tisto osnovno Lukácsevo definicijo romana
kot zgodbe o posamezniku (v svetu brez boga) – ker že lep čas živimo v svetu,
kjer je boga zamenjala drugačna grozljiva transcendenca-družba. In ta svet za
svoje ubesedenje potrebuje kratke zgodbe ter se manifestira skozi oddaje a la
Big Brother.
Zaključim s ponovitvijo, da zgornje besede niso nikakršen
razlog za obup, prej izziv, da v danem prostoru in času iščemo sebe in sebi
ustrezna načela ter ideale, s katerimi lahko presežemo občutke poraženosti, ker
smo v preteklosti prodali svoje sanje, da smo se vključili v sistem. Intimna
žalost (opisana z zavidanja vredno spretnostjo), ki mi jo kolegi omenjajo, da
so jo začutili ob branju te knjige, mi daje več navdiha za življenje, kot
marsikateri spektakularen roman o izjemnih posameznikih in velikih dejanjih, ki
se zgolj skrivajo za površinsko majhnostjo. Posameznik namreč nikoli ni majhen,
posameznik je največje bitje tega sveta.