ponedeljek, 23. junij 2014

Smeh je ½ zdravja (3)

Piše: Mitja Reichenberg

Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001







Ponovno smo pri polovici zdravja, katero tako radi pripisujemo smehu. V bistvu bi nas, če je to res, morala resno skrbeti ona druga polovica, ki ni odvisna od smeha. A o tej drugi polovici celo današnja medicina ve bolj malo. Pravzaprav je vedno bilo tako, da se je o drugi polovici zdravja vedelo bolj malo, ampak današnji svet producira strokovnjake, ki se ukvarjajo s tem, da nam razložijo zadeve, ki jih mi ne vemo. Resnici na ljubo – tudi oni ne vedo, vendar so strokovnjaki, pa se pač delajo tako, kakor da vedo. In to je za večino ljudi vsekakor dovolj prepričljivo. Tako nastajajo nove in nove resnice. Tudi takšne, ki jih prej ni bilo. Današnji strokovnjaki so jih izumili, kakor so jih pred časom izumili Butalci, pa so se jim vsi smejali. Pa poglejmo.

Kako je krivi veri v Butalah odklenkalo (str. 38)
            Milčinski zapiše takoj v začetku te pripovedi takole: »V Butalah se je šopirila kriva vera, v farovžu se je šopiril pridigar in njegov mežnar in bi se vsi trije šopirili še dolga leta, da ni bila smetana v Butalah tako lepo mastna in nagnusno dobra.« (str. 38) Tako je postala smetana ta mračni predmet poželenja, enfant terrible v župnišču, resnična femme fatale, ki jo je potrebno obdelati. Pa sta si smetano delila na skrivaj mežnar in nič hudega sluteči star in črviv kipec svetega Antona. Prvi si jo je zbasal v usta, drugemu pa je bila namazana okoli ust, po bradi in po halji vse tja do tal. Pa je pridigar spoznal ukano, hotel prisoliti klofuto pokore mežnarju, mahnil mimo in – razbil ubogega starega in črvivega svetega Antona. In da je težava še večja – naslednji dan bi naj bilo romanje in prišli naj bi romarji iz daljne ogrske dežele. Med stokanjem sta ugotovila, da potrebujeta rešitev. Rešitev za nastalo situacijo je bila ne prav daleč vstran, saj je bil » ... čevljar Gašper, prav tolikšen kakor nesrečni svetnik in enako poraščen po obrazu. Tega čevljarja sta zaprosila in se z njim zmenila, da bo jutri mesto svetnika stal v oltarju.« (str. 41) Torej sta našla pravega strokovnjaka za problem. A tu se premislek o pravem problemu šele začne.

            Ljudje imamo radi, da/če najdemo rešitve za stvari, ki so nam šle po zlu. Še rajši imamo takšne rešitve, kjer zadeve namesto nas rešijo drugi. Tudi mežnar in pridigar, čeprav sta bila iz Butal, sta se spoznala na reševanje problemov preko drugih, kar je izredno značilno za različne strokovnjake. To je dandanes resnično priljubljena disciplina, saj so nas na primer strokovnjaki za medosebne odnose že davno naučili, da težave nikoli ne izvirajo samo iz nas samih, temveč so preplet, nekakšna kombinacija nesrečnih naključij in napačnih trenutkov (sicer naših) neumnih intuicij. Tako gre za mrežno strukturo težav, ki so posledica vzrokov nekje daleč, daleč, daleč izza našega obzorja. Strokovnjaki sicer za takšno spoznanje mastno zaračunajo svetovalno uro, vendar so jo ljudje pripravljeni enako mastno plačati, potem pa se pomirjeni odpravijo naprej, novim pustolovščinam naproti. Ko pride do nove težave pač zavijejo ponovno k strokovnjaku, ki razloži oddaljene vzroke, ki da so botrovali tej tegobi – in masten račun ter plačevanje ponovno uspešno zaključita romanje nesrečnika od strokovnjaka naprej. In tako dalje. Strokovnjaki so dandanes zelo pomembni – res je, da so tudi dragi in posledično bogati, a koga to skrbi. Pomembno je, da so razlogi za težave jasni in strokovno utemeljeni. Toda: ali so s tem težave odstranjene? Seveda ne. A zato niso krivi strokovnjaki. Oni so samo našli razloge in rešitve. Na mesto težave so strokovnjaki postavili pač čevljarja Gašperja.

            Ko so prišli romarji, so občudovali svetega Antona v Butalah, se klanjali Gašperju in mu pri nogah prižigali sveče. Spomnimo se pridige pridigarja, strokovnjaka za pridige, ki je ogrske romarje takole zmerjal: »... vsi bi radi vse, zdravje, bogato letino, ženine in debele pujse, dež in dobljene pravde. ... Če se ne boste poboljšali in boste ostali tako nemarno skopi, vse vas bo naveličal še sveti Anton in se lahko zgodi, da vam uide iz cerkve.« (str. 41). Pa se je prav tega nasveta od strokovnjaka za pridige spomnil Gašper, ko so ga pričele sveče že pošteno žgati pri nogah, pa je skočil z oltarja in jo ucvrl iz cerkve. Romarji so to sicer prepoznali za čudež (no, le kako nebi?), stekli za njim, a jim je stari čevljar v bran zalučal svoje sandale, za katere so se stepli – misleč, da so nova relikvija. In tako se jih je otresel. Ubežal je v svojo kočo, se preoblekel in urno sedel nazaj k svojemu delu.

            Marsikdaj je rešitev uteha – vendar se nam nasmehne vedno in le tedaj, ko sprevidimo zmoto. Če so nam strokovnjaki zagotavljali, da je težava drugje, kakor jo pa mi vidimo, potem je prišla rešitev očitno na prav enak način: prikradla se je slučajno v naše življenje in poskrbela, da so se stvari spet postavile na svoja mesta. Toda Butalci so si ob tej rešitvi postavili pomembno vprašanje, katerega pa si današnji človeka ne postavlja več. Vprašali in premišljevali so namreč takole: » ... ta vera ni prava, ko svetniki beže iz cerkve.« (str. 42) A svetnik ni strokovnjak, pa ga niso mogli vprašati, čemu je zbežal iz cerkve. Prav tako niso imeli strokovnjaka za zdravo pamet, pa so zato ostali pri svoji. Beg svetega Antona so spoznali za krivo vero, pa so se obrnili zato raje k stari veri in tako ostali stari dobri Butalci.

            Tudi danes ljudje raje opisujejo dobre stare čase in romantične scene iz svojega ali tujega življenja, saj se teh pripovedi že drži dovolj velika patina zgodovine. Kar je minilo, je vedno dovolj oddaljeno, da se je možno ozreti preko rame in stvar pogledati skozi kopreno zamegljenega spomina, vedno je možno kakšne stvari toliko prilagoditi, da se nam zdijo prijazne, prijetne, vse puhaste in simpatične. Če je bila smetana dejanski krivec za nastalo Butalsko situacijo, se moramo pač jeziti nanjo, na njeno privlačnost in vabljivost. Pa tudi sveti Anton ni kriv, da so ga najedli črvi, še manj pa čevljar Gašper, da mu je bil podoben in da so ga pekle sveče. Toda mežnar – ne, ne. Prav nič ni kriv, da je polizal smetano, saj jo prav tako dobro krade tudi strokovnjak za pridige, le da tega ne prizna. Tako je dober strokovnjak zlahka prepoznal verižno reakcijo nesrečnih naključij, ki operejo vse udeležence krivde in ne nazadnje – Butalska vera sama daje odgovore za vse stvari, samo pravemu strokovnjaku za Butalščino je potrebno postaviti pravo vprašanje.

            In prav v tem je največji paradoks današnjega časa, človeka in človeštva.

(se nadaljuje)

ponedeljek, 16. junij 2014

Jaz - ti - midva

Piše: Urška Orešnik

Milan Kundera: Istovetnost. Ljubljana: Nova revija, 2002 (Zbirka Samorog)

 


Ljubezen. Partnerstvo. Dvojina. Večna tema, ki nas obseda, kar lepo kaže tudi zastopanost teh tem v beletristiki. Žal pa velikokrat naletimo na njihovo klišejsko obravnavo, ki nam ne ponuja nikakršnih konkretnejših razmislekov, temveč predstavlja le tako zelo priljubljen bralni eskapizem. Eno težjih vprašanj, ki mi ga je zastavila bralka v knjižnici, je bilo tisto o dobrem ljubezenskem romanu. Kaj sploh je dober ljubezenski roman? Bralka si je želela nečesa med plažnim ljubičem in Ano Karenino. Ne spomnim se, katero knjigo si je nazadnje izposodila. Me je pa dogodek napeljal k razmišljanju o tem, kakšen oz. kateri pa je dober ljubezenski roman? 

Eden boljših, ki sem jih prebrala, je Istovetnost Milana Kundere. Ta zastavlja vprašanje - v kolikšni meri lahko (s)poznamo ljubljeno bitje? V kolikšni meri sva lahko jaz in ti midva? Jean-Marc in Chantal sta bolj ali manj srečen par. Jean-Marc na plaži išče Chantal. Ko jo zagleda, ji pomaha, a ona ga ne opazi. Je bila to res ona? Bolj se ji je približeval, manj je bil v to prepričan. "Zamenjava zunanjega videza ljubljene ženske s telesno podobo neznanke. Kolikokrat se mu je to že zgodilo! In vsakič znova ga je osupnilo: je torej razlika med njo in drugimi res tako neznatna? Kako je mogoče, da ne zna prepoznati obrisa ljubljenega bitja na svetu, bitja, ki ga ima vendar za neprimerljivo?" (str. 20)

Koliko se pravzaprav poznamo? Ko se v nekoga zaljubimo, si želimo malo manj kot obleči njegovo kožo, želimo si njegove telesne in čustvene bližine. Kako blizu smo si sploh lahko? Sodobni potrošniški oz. marketinški aparat ustvarja marsikatero iluzijo o ljubezni in partnerstvu. Veliko škode pri nezdravem dojemanju le-teh napravijo tudi slabi ljubezenski romani, zgrajeni na klišejih in posladkani s srečnimi konci. Istovetnost pa ravno nasprotno - ne ponuja klišejskih odgovorov, temveč v bralcu sproža razmišljanje o lastnem/lastnih razmerjih. Chantal in Jean-Marc se znajdeta na točki, ko v njunem razmerju nekaj ... manjka. Mogoče jima postane malce dolgčas. "/.../ dvoje bitij, ki se ljubita, sama samcata, ločena od sveta. A s čim napolnita svoja srečanja v dvoje? Naj je svet še tako zavržen, potrebujeta ga za pogovor." (str. 61) Le dvojina ni dovolj. Treba jo je z nečim zapolniti. Z naslovnic ženskih revij v kričečih črkah mnogokrat preberemo navdihujoče naslove (gotovo visoko kakovostnih člankov, podprtih z empiričnimi raziskavami) npr. 101 način, kako popestrita vajino zvezo. Jean-Marc alias Cyrano ubere bolj prefinjene metode. S Chantal praznino v njunem razmerju zapolnita z ... igro. "Razplet" zgodbe nekoliko spominja na Schnitzlerjevo Sanjsko novelo oz. na njeno filmsko različico - Kubrickov film Široko zaprte oči

Tako kot nobeno razmerje, tudi ta roman ne ponuja odogovorov, temveč zastavlja vprašanja: "Sprašujem se: kateri je sanjal? Kateri od njiju je sanjal to zgodbo? V katerem trenutku se je njuno resnično življenje sprevrglo v prevejano izmišljijo? /.../ Kdaj natanko se je resničnost sprevrgla v neresničnost, stvarnost v sanjarijo? Kje je potekala meja? Kje teče meja?" (str. 117/118)

V nenehnem pehanju za odgovori ljudje mnogokrat pozabljamo na odrešujočo moč vprašanj. Če si ne znamo postaviti le-teh, tudi odgovorov nikoli ne bomo dobili. Oziroma - ko si znamo postaviti prava vprašanja, mogoče odgovorov niti ne potrebujemo več. Po branju Istovetnosti se mi je tako zapisalo - le kaj ostane od razmerja, če mu odvzamemo igro?

ponedeljek, 09. junij 2014

Smeh je ½ zdravja (2)

Piše: Mitja Reichenberg

Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001





Če je smeh res nekaj, kar zdravi, potem bi moral biti na recept. Nekoč se rekli, da za vsako bolezen ena rož'ca raste – in morda so imeli celo prav. Danes se ugotavlja, da je medicina mnogokrat ujeta v več vprašanj o boleznih, kakor pa bi lahko ponudila odgovorov – sploh, kar se tiče mentalnega zdravja ljudi. Dosežek na področju smeha je zagotovo že ta, da obstaja smejalna joga, s katero si ljudje napenjajo mračne in mrke obraze, pri tem pa še nekoliko potelovadijo s trebušnimi mišicami in razgibajo prepono. To je veselje! In za takšna veselja ne obstajajo tablete, ki bi nadomestile radost. Ne obstajajo napitki, toniki, sirupi in podobni zvarki, ki bi nadomestili človeka. Še dobro, da je tako.



Kobilja jajca (str. 23)

            Človek se kar ne more odločiti, ali gre pri tem pripovedovanju Milčinskega za anekdoto, ali pa za pripoved kar tako. Čeprav je govora o navadnih bučah, se je vrli Butalec pripravljen spraševati o tem, kako šele izgleda drevo, na katerem rastejo – saj meni, da so le-te velika jabolka. Vendar se kmet ponorčuje in mu pove, da gre pravzaprav za kobilja jajca. Še boljša je receptura, kako jih naj Butalec spravi: ... »Jajci je treba doma zakopati v gnoj, v gnoju ostaneta štiri tedne, ne ure več, ne ure manj. Pa ko preteče rok, boste zijali, kaj so kobilja jajca!« (str. 23) Butalec seveda to postori, eno se mi sicer odkotali v drevo, iz bližnjega grma pa ob tem zbeži zajec, pa je mislil, da se je mlado žrebe že izleglo in mu uteklo. No, drugo 'jajce' varno spravi v gnoj – in vsi vemo, kaj je bilo z njim po štirih debelih tednih. Vendar.



            Ljudje so pripravljeni verjeti stvarem in rečem, ki jim jih drugi natvezijo. Vedno je bilo tako, vedno bo tako. Premišljevanje o tem, kaj je pravzaprav bilo povedano, je stranskega pomena. Na škatlici z zdravili piše, da pomagajo pri prehladu, če jih vzamemo trikrat dnevno. Na drugih spet piše, da odganjajo depresijo, če jih jemljemo redno. Na nobenih pa ne piše, da je potrebno uporabiti zdravo pamet, da bomo razumeli vzrok. No, in prav tukaj je današnji veliki trik. Vzroki in posledice le-teh so postali tako pomešani, da ni več možno ločiti buče od jabolka, še posebej, če nas o tem nekdo poduči. In tako je na koncu ... bila v gnoju pač buča, vsa gnila in razpadla, o konjiču pa ne sledu. (str. 26) Razlika med obljubljenim in pričakovanim je vsekakor jasna – toda marsikomu danes ne.



            Obstajajo tablete, ki naredijo idealno postavo. Kar je še posebej primerno, tako pravijo, sedaj – pred poletjem. Saj se boste pokazali v kopalkah drugim, ki se bodo pokazali vam, kateri vsi skupaj se bomo pokazali pač vsem tistim, ki se bodo pokazali ostalim in s tem vsekakor tudi nam. In tako se bomo pokazali vsi vsem, vsakomur in komurkoli. To bi ne bilo niti tako slabo, vendar je pomembno vedeti, kakšni se bomo pokazali: pokazati se moramo točno takšni, kakršne nas hočejo videti drugi. A kdo so ti drugi? To so tisti, ki so skriti globoko v nas. Tako daleč v nas, da niti ne vemo, da so tam. Kot mlada žrebeta v kobiljih jajcih.



            Razmišljamo o kobiljih jajcih – v glavi imamo idejo, da postane iz grdega račka v nekem času prelep labod. To nam je v uteho. Ampak kaj je pravzaprav tisto, v kar verjamemo? Verjamemo v iluzijo, da je možno iz velikega jajca pričakovati konja, pač. Ker nam je bilo to povedano. Ker grdi rački postanejo labodi, saj je čudoviti labod nekako v njih, ker tablete pomagajo, saj imajo v sebi točno to, kar bo pregnalo naše težave. A po dobrem premisleku lahko ugotovimo, da temu ni tako. Ne gre zato, da smo bili naplahtani, temveč gre za preprosto dejstvo, da moramo verjeti, saj je samo verjetje del našega učenja, življenja in razvoja. Naš Butalec pravzaprav ni bil nič bolj butalast od tistih, ki zaupajo kremi, da jih pomladi, tabletam, da jih naredi srečne in izdelkom iz reklam, da jih osvobodijo odvečnih kilogramov v najkrajšem času. Naš Butalec je, preprosto povedano, verjel. Toda čému? Verjel je besedam.



            Besede so v današnjem času najcenejše blago. To vemo iz vseh političnih fraz, nastopaštva in govorov. Besede so le besede – ne da se jih prijeti, nimajo barve, oblike in ne okusa. Pač so. So del nevidnega sveta, del velike magije, predstave, del trikov. Večina besede je brez pomena, samo so.



            Vendar pa obstajajo tudi besede, ki imajo pomen. To so besede, ki nas zavezujejo, to so besede, ki nas opominjajo, da obstaja svet onkraj besede – svet absolutnega. V tistem svetu ni besed, saj je to svet idej. Tako imamo tam absolut, nekaj, kar je neodvisno od vsega drugega, kar je do popolnosti popolno, nespremenljivo, nezamenljivo. In je temelj vseh stvari in načel, predvsem etičnih – tam imamo idejo dobrega. Res je, da je morda spoznavnost tega več, kakor lahko človek prenese, je več, kot je možno empirično spoznati. Toda naš Butalec je prav to naredil, saj pravi: »Škoda nad škodo! Tisti, ki se je zvalil, mi je ušel, ta pa, ki sem ga prinesel domov, je bil klopotec!« (str. 26) Torej je spoznal, kaj se mi je bilo pripetilo. Pa bi lahko pomislili, kako nespameten da je.



            A obrnimo njegovo nespamet in jo poglejmo drugače: naš Butalec je našel pravi odgovor, da si je razložil težavo, ki se mu je pripetila. Prav tako tudi premnogi ljudje sami sebi razložimo vse vzroke za vse posledice, ki se nam dozdevajo, da so šle drugam, kakor bi si bili želeli. Predvsem – kakor bi želeli drugi. Toda besede s pomenom, z močjo simbolne resnice, ki je onkraj besedičenja, nam zagotavlja, da obstaja svet končnih pravil, svet končnosti, svet brez vzrokov.



            Prav prevečkrat hočemo revidirati vzroke in kakor obsedeni lovimo nianse, v katere so zaviti delčki vzrokov, ki so naredili in povzročili neljube posledice. Tako končno najdemo (no, vsaj mislimo, da je tako) pravi razlog za različne spodrsljaje, laži in izmišljije ter se ga oklenemo na vse pretege, saj nam predstavlja pogled drugega, ki rešuje zagato. V grdem račku je skrit prelep labod, samo počakati moramo, da pride njegov čas. V veliki buči je majhen konjiček, samo počakati moramo, da se izleže. V tableti je naše zdravje, samo še raztopiti se mora v vodi. Vse to, kar smo našteli, je pomembno za naše duševno zdravje. Vsi ti mali triki, ki jih naredimo, nam dajejo občutek (in ta je pomemben), da obstaja nekaj onkraj naše spoznave, nekaj zunaj našega obzorja. Da je tam zagotovo tisto nekaj, česar ne vemo, ne razumemo in ne poznamo. Vendar iz nekdanje filmske serije, ki ima naslov Dosjeji X vemo, kaj je tisto, kar je tam zunaj. Tam zunaj je resnica, ki na koncu pomaga našemu Butalcu razumeti, kaj se je pripetilo s kobiljim jajcem.



            Še dobro, da je tako.



(se nadaljuje)