Med sanjami in knjigami

Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig (prevod Stana Anželj). Založba Sanje, Ljubljana 2013.

Piše: Mitja Reichenberg

V življenju srečamo različne knjige. Nekatere so dobre, spet druge niso. Nekatere nam nudijo zabavo, nekatere ne. Ob tem moramo razumeti, da to 'dobro' in 'zabava' ne gre razumeti kot nekaj, kaj je samo po sebi umevno, temveč kot nekaj, kar je knjiga sama. Knjiga kot entiteta, kot nekaj, kar obstaja v svojih različicah ... kot nekaj, kar vas lahko poboža, ugrizne, preseneti, skuštra, ujezi, spotakne, udari, požre. Recimo. Morate priznati, da o teh dimenzijah knjig še nikoli niste premišljevali. Seveda ne – saj niste naleteli na knjigo, ki je lahko nevarna. Pisatelj Walter Moers očitno je. Še bolje: njegov junak pripovedi, ki se imenuje Blagorad Basnodolski prav tako. In zagotovo še ne poznate mesta, ki se imenuje Bukvana – kajti gre za mesto sanjajočih knjig. No, če bi to mesto poznali, mislimo resnično poznali, ne samo slišali zanj, potem bi vedeli natančno, o čem sedaj teče besede. Tako pa temu ni tako. Ampak že takoj na začetku vam pa le lahko zagotovimo, da knjige pomagajo. Sicer na svoj neverjeten način, a vendar.

            'Kaj pa vsebina? Besedilo, toliko lahko izdam, je govorilo o razmišljanju pisatelja, ki ima horror vacui, strah prej praznim listom Ki ga ohromi popona pisalna blokada in ki obupano premleva o stavku, s katerim bi začel svojo zgodbo.' (str. 28). V kolikor nam pomaga doumeti, kaj je ta strah, potem se lahko približamo praznim listom tako, kakor se lahko približamo svojemu življenju. Tudi to je dejansko prazni list, ki ga mi – in samo mi – vztrajno in natančno popisujemo, barvamo, prepogibamo, ceframo, skratka z njim počnemo pač vse, kar hočemo. Tale strah je torej popolnoma upravičen, čeprav se že takoj v začetku lahko vprašamo, ali ni celo zelo pomemben. Strah pred praznim listom je za pisatelja lahko sicer velika motnja, toda strah pred življenjem je lahko za človeka še večja. Kaj nas je pravzaprav najbolj strah? Različne raziskave nam kažejo, da je ljudi najbolj strah tega, kako jih bodo drugi ljudje videli, ocenjevali, dojemali ali sprejemali. To je eden največjih strahov današnjega človeka. Zakaj je temu tako?

            Mnogo ljudi meni, da je za srečo potrebno imeti to in ono. Vendar za srečo ni potrebno imeti tega ali onega – pravzaprav je že dovolj, če imamo srečo. Strah, ki je sestavni del našega preživetvenega nagona, je tudi del tega, kar imenujemo stres. O stresu se je že prelilo toliko črnila, da bi napolnili vsa morja sveta, pa še bi ga ostalo. Predvsem nas hočejo naučiti, da je stres nekaj izredno škodljivega – toda, če bi ne bilo vseh reakcij, tako telesnih kakor duševnih, ki jih stres povzroči, bi človek najverjetneje že davno izumrl: ker je stres naš pravi odgovor na situacijo, v kateri nam pričnejo delovati naši čuti bistveno močneje, kakor pa v vsakdanjem miru. In to nas naredi hitre, močne, pogumne. Kar pa dejansko škodi je učinek, ki ga stres pusti v nas, ko ga ne izživimo, ko napetosti, strahu, groze in kar je še tega, ne pustimo oditi drugam. Ko vse to zadržimo nekje v sebi in sami sebe razjedamo. Torej – prazen list ni težava, težava je v strahu, kaj bomo nanj zapisali.

            V mestu Bukvana obstajajo knjižni lovci. Lovci na knjige, torej. Knjige lovijo po rovih in zapuščenih rudnikih, po podzemnih labirintih in sploh po čudnih krajih. 'Knjižni lovci so sčasoma razvili vrsto načinov, kako najti pot nazaj na površje. Knjižne regale so zaznamovali s kredo, za seboj so razvijali dolgo vrvico ali trosili papirnate odrezke, riževa zrna, steklene bisere ali kamenčke. Risali so skrajno preproste zemljevide in v mnogih predelih labirintov poskrbeli za osvetljavo z namestitvijo meduznih svetilk, v katerih s v hranilni tekočini životarile konzervirane meduze mesečinke. Zakoličili so teren, iz kamna izklesali vire pitne vode in si pripravili zaloge živeža – na svoj skromni način so bukvanske katakombe tako rekoč nekoliko približali civilizaciji.' (str. 59). Knjige so torej nekaj živega in kot takšne imajo seveda svoje življenje. Le-to pa se lahko kaj hitro križa z življenjem vsakega, ki knjigo posvoji, jo vzame v roke, ali kar je že hujše – jo nese domov, v svojo sobo ... Knjige razvijejo popolnoma svoje življenje in se v nekem trenutku povežejo med seboj. Ko nismo pozorni, ko nas ni doma ali ko jim ne namenjamo prav velike pozornosti, se z njimi in v njih dogaja marsikaj. Res pa je, da nekatere tudi niso zlobne. Nekatere človeku resnično želijo pomagati.

            Ko se potapljamo dalje v to veličastno dogodivščino knjig, lahko opazimo, da nas tudi ta knjiga vedno bolj objema in srka vase. Kar pa je še posebej zabavno pri njej je to, da je potrebno poznati nekaj literature, da lahko resnično pademo v vse njene globine in se tam prepustimo temi in strahu, grozotam in humorju. Tako, recimo, srečamo knjige, ki so jih napisali Ojahnn Golgo van Fontheweg (aka Johann Wolfgang von Goethe), pa slavni Eror Banco (Roger Bacon), ne smemo prezreti, kdo sta Selwi Rollcar in Arlis Worcell (Lewis Caroll), pa Doylan Cone (Conan Doyle) in Ugor Vochti (Victor Hugo), pa še in še. Tudi glasba ni izvzeta: Odion la Vivanti (Antonio Vivaldi) in Crederif Pincho (Frédéric Chopin), recimo. V kolikor želimo postati lovec na knjige, moramo upoštevati, da v osnovi sicer mi lovimo knjige, toda prav hitro se lahko zgodi, da se iz lovca prelevimo v plen. In knjige pričnejo loviti nas. In če niste previdni, potem naletite na knjigo, ki vas že na daleč privlači. Odprete jo in po njej zalistate – pa z začudenjem ugotovite, da na vseh njenih straneh piše samo en stavek. Ta stavek vam pove, da ste naredili hudo napako. Stavek se glasi takole: Pravkar ste se zastrupili. (str. 148-149). Nato pa se je mraz ' ... s prstov razlezel po rokah in mi zajel telo. Zavrtelo se mi je, pogled se mi je zameglil. Smeika sem še slišal reči: Vi ste dejansko eden od teh sanjačev, ki verjamejo, da so vsi odgovori zapisani v knjigah, kanje? Toda knjige niso po naravi koristne in dobre. Celo izjemno hudobe so lahko. Ste že slišali za nevarne knjige? Nekatere od njih ubijejo že z najmanjšim dotikom. Potem se mi je stemnilo pred očmi. (str. 150).

            Ko pomislimo, da knjige pomagajo, potem moramo razumeti, da nekatere pa to res počno. Pomagajo nam namreč ubežati pred onimi, ki so bolj nevarne. Vsekakor pa moramo naglasiti, da je knjiga Mesto sanjajočih knjig odličen primer srečevanja s knjigo (in knjigami) na popolnoma drugačen način. Pogled v zapisano besedo, ki postane lahko resnična, ki nosi v sebi bistvo življenje tega, ki je besede zapisoval, nam da misliti, da pa le vse, kar zapišemo, ne more ne-imeti kakršnega koli smisla, kaj šele globokega in dalekosežnega pomena in posledice.

            Vse je med seboj povezano, vsaka beseda, vsaka misel, vsaka črka, pika, klicaj in podpičje. Ko to premišljujemo, se lahko zavemo svoje vloge v velikem mozaiku, ki mu tako radi rečemo življenje. In tedaj, a mora le tedaj, nam lahko vsaka stvar na svoj poseben način pomaga. Tudi roža, ki jo negujemo, tudi človek, ki nas opazi. A moramo tudi mi opaziti njega, vsekakor.

Neulovljivost moškega-tigra ali o Usodi in Odgovornosti

Sarita Mandanna: Tigrov grič. (prevod: Lili Potpara) Ljubljana: Modrijan, 2011.

Piše: Urška Orešnik

"Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna na svoj način," je gotovo eden najpogostejših (Tolstojevih) citatov. Tudi meni se mnogokrat poraja, ko razmišljam o družini kot eni od osnovnih celic človekovega socialnega delovanja. Ravno v teh dneh se o družini veliko govori, le redkokdo pa izpostavlja, za koliko gorja, travm, neizbrisljivih temnih spominov ... so vzrok in izvor ravno družine. Dužina je (načeloma) naš prvi socialni stik s svetom, kar nas zaznamuje bolj, kot si upamo priznati in spoznati. Mogoče so ravno zaradi tega takšne in drugačne družinske sage zelo priljubljeno branje - saj bi vsak izmed nas lahko napisal bolj ali manj razburljivo različico le-te. S takim pisanjem se lahko zlahka poistovetimo, hkrati pa gre ponavadi za branje, ki te "potegne" in knjigo le stežka spustiš iz rok, tudi če šteje nekaj sto strani.

Že dolgo časa sem ogledovala to živopisno knjigo na policah naše knjižnice in jo končno le vzela v roke. Zaželela sem si iz mrzle in predolgo trajajoče zime - vsaj z domišljijo - pobegniti v tople kraje. Zgodba se (pretežni del) odvija na jugu Indije, v pokrajini Kodagu, v vasici sredi neokrnjenega pragozda; časovno pa je postavljena med leto 1878 in začetek druge svetovne vojne, kar zajame tri generacije dveh družin, ki ju preplete nenavadna, predvsem pa dokaj nesrečna usoda. 

Usoda. Tako ljudje včasih poimenujemo plaz, ki se usuje zaradi naših zapletenih razmerij, naših odločitev, dejanj, laži, prikrivanja resnice ... Usoda je snežna kepa, ki se vali po pobočju naših odnosov in jo kot tako poimenujemo, ko ni več obvladljiva ter jo le še resigniramo izpustimo iz naših rok. Prav ta prispodoba lepo oriše zaplet  romana Tigrov grič. 

Zgodba se začne z rojstvom dolgo pričakovanega otroka, Devi, senco nad njeno prihodnost pa vrže temna slutnja, prerokba iz leta čapelj, ki pa ostane skrivnost, ki ji skuša bralec kljubovati vse do zadnje strani romana z upanjem, da se bo na koncu vseeno "vse lepo izšlo".

 "Ena sama čaplja se je dvignila v nebo in v najčistejši belini samotno lebdela nad polji. Devi je opazovala njen let, nenadoma vsa otožna. 
   Če ljubiš s tako silo, da se popolnoma potopiš v nekoga ali nekaj, če ljubezen seže tako globoko, je res tako naravna kot dihanje. /.../
  'Ljubezen je dih, to je res, pa tudi tisto, kar sledi, ko zmanjka dihov, ko ostane samo še tišina. Ljubezen je voda, ki hrepeni po morju. Je drevo, ki potrebuje korenine, dokler sega proti nebu. Je senca, napolnjena z odsotnostjo, tisti kotiček, kjer radost ne more več cveteti. Ljubezen je tisto, kar ostane tudi po mnogih letih, kot nekakšen pankrt izgube, za katero še žalovati ne morem kot za svojo.'" (str. 476)

 Kot otrok se spoprijatelji z Devano, fantičem, siroto, ki nato postane njen najboljši prijatelj. Devi se že kot dekletce zagleda v Mačuja, Devanovega bratranca, moža, ki je z lastnimi rokami ubil tigra, in si priseže, da bo nekoč postala njegova žena. Devanna se kot mladenič izkaže v šoli in vzbudi pozornost pri nemškem misijonarju, ki se zavzame zanj in ga pošlje študirat medicino. Na fakulteti pa Devana postane žrtev ne le nadlegovanja, temveč nečloveškega izživljanja, kar ga močno potre in na koncu pahne v obupano dejanje, ki zapečati ljubezenski trikotnik med njim, Devi in Mačujem. 

Da ne bom izdala preveč vsebine, naj podam nekaj glavnih idej, razmislekov, h katerim je prignalo branje tega romana ... Zelo lepo je opisano življenje v neokrnjeni naravi, ki pa poteka v zelo tradcionalnih okvirih, zaradi česar je že v kali zatrt možen izhod iz marsikatere človeške stiske. Zaradi takšnih in drugačnih družbenih norm ostanejo nekateri dogodki oz. dejstva zamolčana vse do konca, ko njihovo razkritje niti ne deluje več katarzično, saj ničesar več ni mogoče spremeniti in popraviti ... 

 "Bolečina se kopiči. Če je zavestno ne odložiš, se kopiči, nalaga sama nase. Otrdi, se zadebeli in razkolje srce. Sprva poskušamo luščiti kraste, da bi bili spet tako čisti in nedolžni kot nekoč. A sčasoma postane pretežko. Preboleče je brskati po ranah, obiskovati boleče spomine. Raje jih skrijemo, da jih ne vidimo, o njih ne govorimo. Vlačimo jih naokrog kot neviden kamen za vratom. Ran se ne dotikamo več. Plast za plastjo se brazgotine debelijo, dokler se nekega dne ne prebudimo in ugotovimo, da smo nepovratno otrdeli, ujeti v brazgotinasto preteklost, medtem ko je svet živel naprej." (str. 562)

V znamenju teme letošnje Fabule, ki je problematizirala razmerje med lažjo in resnico, sem se zamislila, kakšno moč imata ne toliko laž kot zamolčana resnica v tem romanu in na sploh v naših življenjih ... V bistvu celoten zaplet, celotna nesreča, bolečina, ki pa od ene življenjske situacije do druge postaja vse večja, temelji na prikrivanju resnice. Deloma je tu pogojena z nekaterimi družbenimi normami, po drugi strani pa je le (napačna) človeška odločitev. Usoda, nesrečna usoda, temna prerokba, so le izgovori za preusmeritev odgovornosti posameznikov za svoja življenja in življenja bližnjih, žilvjenja svojih družin ... 

In če to projiciram na vsakodnevna in lastna razmerja - kako malo, pa včasih vendarle več kot zmoremo, je potrebno za urejene odnose - prava mera iskrenosti in komunikacija. Tako preprosto, da. Da še vedno nastajajo zajetne družinske sage. Da jih še vedno prebiramo in se čudimo ... Kako je kljub stoletju razlike (v primeru tega konkertnega romana) še vedno (skoraj) enako. 

                                                       Smo sposobni koraka naprej?