Pogovor ... z neznancem

David Brooks: Pogovor. Ljubljana: Sanje, 2014. 

Piše: Urška Orešnik

 

Poletni dnevi bežijo in na računalniških tipkovnicah se nabira prah. Pravi raj za strastne bralce: sonce, senca, hladna pijača, rahel vetrič ... Pa vendar je že skrajni čas za nov zapis - kratek, nenaporen. Za poletni premislek o kupih prebranih knjig. Ali vsaj o eni, posebni. Ker smo v toplejšem delu leta ponavadi tudi bolj vagabundskega razpoloženja, se velikokrat znajdemo npr. v kupeju vlaka, v skupni sobi hostla, na plaži, v prijetnem lokalu ... v klepetu z neznanci ali novimi bežnimi znanci. In ker so poletne temperature v kombinaciji npr. s hladnim pivom ali kozarcem dobrega vina prava priložnost za pogovore o življenju, vesolju in sploh vsem, se hitro zgodi, da popolnim neznancem zaupamo svoje najintimnejše zgodbe. 

Idealna situacija, da pometemo prah najbolj skritih kotičkov svojega spomina, izgovorimo tiste nikoli izgovorjene misli, pomisleke, skrivnosti ... In jih zaupamo nekomu, ki bo odšel v svet z naročjem skrivnosti ter jih najbrž postopoma izgubil, jih pozabil. Kako lepa, odrešujoča misel. Literatura in film rada tematizirata taka naključna srečanja neznancev in njihove pogovore, spomnimo se filma Pred zoro (Before sunrise, 1995), ko se Ethan Hawke in Julie Delpy naključno srečata na vlaku in nato preživita noč na Dunaju ... Hodita in se pogovarjata, spogledujeta ... Slično zgodbo najdemo v kratkem romanu Davida Brooksa z naslovom Pogovor. Naključno srečanje Neznanca in Neznanke v restavraciji v Trstu preraste o zanimiv pogovor - ki se vrti predvsem o ljubezni, razmerjih, zaupanju ... 

"Ljubezen, nežnost /.../ sta najnevarnejši sposobnosti, ki ju imamo, si včasih mislim. Temni kraji, ki jih odpreta in razkrijeta, zalivi, kakor da se ljubezen - celo tipajoči začetki, majhne oblike, vsa ta nepomembnost - nasloni na izumrtje, je samo njegov začetek, kakor da si želimo lastne pogube, mislimo pa, da si želimo drug drugega." (s. 107)

Glavna protagonista v svojem iskrenem pogovoru razkrivata skrivnosti, pomisleke ... In ker se ne poznata, jima mogoče ta pogovor prinese marsikakšno novo perspektivo ... Kljub temu pa me je bolj kot to pritegnilo vprašanje - kaj je tako privlačnega v iskrenem pogovoru z neznacem? Kljub temu da težko razume vse, kar povemo, lahko vidi z drugimi, svežimi očmi, vpraša drugačna vprašanja, hkrati pa (odrešujoče!) tvoje zgodbe ponese neznanokam v svet. Mogoče bi take pogovore morali prakticirati pogosteje ... Kot obliko brezplačne terapije, denimo. V pogovoru o knjigah/prebranem si lahko sicer zaupamo marsikaj - tako zavedno kot nezavedno - kljub temu pa ne čisto vsega ... Torej - kdaj se boste opogumili in ogovorili zanimivega neznanca? Mogoče za začetek preberite knjigo, potem pa le pogumno ...

V puščavo ...

Miguel Sousa Tavares: V tvoji puščavi: skoraj roman. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013. 

Piše: Urška Orešnik

"Morala sva doseči puščavo in se vrniti. Tudi nered potrebuje nekaj reda, da se osmisli, da ne ostane samo lahkotna nepremišljenost."

Stran. Stran od ponorelega sveta! Od stalnih impulzov okolja, informacij, hrupa, ljudi ... Se odpravljam. Še nekaj dni. Tako nestrpno sem čakala, da končno odpotujem, da sem letos pozimi kar požirala knjige o potovanjih. Vsako branje je hkrati nekakšno (duhovno) potovanje, z branjem knjig o potovanjih pa potujemo dvojno, kakor da se premikamo - od besede do besede in tako naprej, na najbolj oddaljene konce sveta. Roman V tvoji puščavi je poetična pripoved o potovanju in izvrstno nasilka, zakaj potujemo - ne da nekam pridemo, temveč da se umaknemo stran od vsakdana, da se imamo čas čuditi svetu okrog nas, res pogledati, videti s srcem:

"Zemlja je last gospodarja, a pokrajina pripada tistemu, ki jo zna videti."

In tudi pogledati, potovati tudi vase. Naj vas povabim k branju te prečudovite knjige - da odpotujete, tudi če stojite čisto pri miru.

"V resnici puščava ne obstaja: če bi vse okoli nje prenehalo obstajati in imeti smisel, bi ostal samo nič. Kakor koli se vzame, puščava je odsotnost vsega ali pa ravno obratno, absolutnost. Ni mest, ni morja, ni rek, niti dreves in živali. Ni glasbe, ni hrupa, enega samcatega zvoka ni, razen tistega, ki ga povzroči veter, ko dvigne v zrak nekaj peska. In to je srhljivo."

"Zdaj vidiš, zakaj ni nikogar več, ki bi prepotoval puščavo. Nihče ni več sposoben soočanja s tako samoto." 

 

P. s.: Če si želite še več puščave, preberite roman Magde Reja Ime tvoje zvezde je Bilhadi ali pa avtobiografsko pripoved Robyn Davidson Tracks (po njej posnet istoimenski film - Poti).

 

Med sanjami in knjigami

Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig (prevod Stana Anželj). Založba Sanje, Ljubljana 2013.

Piše: Mitja Reichenberg

V življenju srečamo različne knjige. Nekatere so dobre, spet druge niso. Nekatere nam nudijo zabavo, nekatere ne. Ob tem moramo razumeti, da to 'dobro' in 'zabava' ne gre razumeti kot nekaj, kaj je samo po sebi umevno, temveč kot nekaj, kar je knjiga sama. Knjiga kot entiteta, kot nekaj, kar obstaja v svojih različicah ... kot nekaj, kar vas lahko poboža, ugrizne, preseneti, skuštra, ujezi, spotakne, udari, požre. Recimo. Morate priznati, da o teh dimenzijah knjig še nikoli niste premišljevali. Seveda ne – saj niste naleteli na knjigo, ki je lahko nevarna. Pisatelj Walter Moers očitno je. Še bolje: njegov junak pripovedi, ki se imenuje Blagorad Basnodolski prav tako. In zagotovo še ne poznate mesta, ki se imenuje Bukvana – kajti gre za mesto sanjajočih knjig. No, če bi to mesto poznali, mislimo resnično poznali, ne samo slišali zanj, potem bi vedeli natančno, o čem sedaj teče besede. Tako pa temu ni tako. Ampak že takoj na začetku vam pa le lahko zagotovimo, da knjige pomagajo. Sicer na svoj neverjeten način, a vendar.

            'Kaj pa vsebina? Besedilo, toliko lahko izdam, je govorilo o razmišljanju pisatelja, ki ima horror vacui, strah prej praznim listom Ki ga ohromi popona pisalna blokada in ki obupano premleva o stavku, s katerim bi začel svojo zgodbo.' (str. 28). V kolikor nam pomaga doumeti, kaj je ta strah, potem se lahko približamo praznim listom tako, kakor se lahko približamo svojemu življenju. Tudi to je dejansko prazni list, ki ga mi – in samo mi – vztrajno in natančno popisujemo, barvamo, prepogibamo, ceframo, skratka z njim počnemo pač vse, kar hočemo. Tale strah je torej popolnoma upravičen, čeprav se že takoj v začetku lahko vprašamo, ali ni celo zelo pomemben. Strah pred praznim listom je za pisatelja lahko sicer velika motnja, toda strah pred življenjem je lahko za človeka še večja. Kaj nas je pravzaprav najbolj strah? Različne raziskave nam kažejo, da je ljudi najbolj strah tega, kako jih bodo drugi ljudje videli, ocenjevali, dojemali ali sprejemali. To je eden največjih strahov današnjega človeka. Zakaj je temu tako?

            Mnogo ljudi meni, da je za srečo potrebno imeti to in ono. Vendar za srečo ni potrebno imeti tega ali onega – pravzaprav je že dovolj, če imamo srečo. Strah, ki je sestavni del našega preživetvenega nagona, je tudi del tega, kar imenujemo stres. O stresu se je že prelilo toliko črnila, da bi napolnili vsa morja sveta, pa še bi ga ostalo. Predvsem nas hočejo naučiti, da je stres nekaj izredno škodljivega – toda, če bi ne bilo vseh reakcij, tako telesnih kakor duševnih, ki jih stres povzroči, bi človek najverjetneje že davno izumrl: ker je stres naš pravi odgovor na situacijo, v kateri nam pričnejo delovati naši čuti bistveno močneje, kakor pa v vsakdanjem miru. In to nas naredi hitre, močne, pogumne. Kar pa dejansko škodi je učinek, ki ga stres pusti v nas, ko ga ne izživimo, ko napetosti, strahu, groze in kar je še tega, ne pustimo oditi drugam. Ko vse to zadržimo nekje v sebi in sami sebe razjedamo. Torej – prazen list ni težava, težava je v strahu, kaj bomo nanj zapisali.

            V mestu Bukvana obstajajo knjižni lovci. Lovci na knjige, torej. Knjige lovijo po rovih in zapuščenih rudnikih, po podzemnih labirintih in sploh po čudnih krajih. 'Knjižni lovci so sčasoma razvili vrsto načinov, kako najti pot nazaj na površje. Knjižne regale so zaznamovali s kredo, za seboj so razvijali dolgo vrvico ali trosili papirnate odrezke, riževa zrna, steklene bisere ali kamenčke. Risali so skrajno preproste zemljevide in v mnogih predelih labirintov poskrbeli za osvetljavo z namestitvijo meduznih svetilk, v katerih s v hranilni tekočini životarile konzervirane meduze mesečinke. Zakoličili so teren, iz kamna izklesali vire pitne vode in si pripravili zaloge živeža – na svoj skromni način so bukvanske katakombe tako rekoč nekoliko približali civilizaciji.' (str. 59). Knjige so torej nekaj živega in kot takšne imajo seveda svoje življenje. Le-to pa se lahko kaj hitro križa z življenjem vsakega, ki knjigo posvoji, jo vzame v roke, ali kar je že hujše – jo nese domov, v svojo sobo ... Knjige razvijejo popolnoma svoje življenje in se v nekem trenutku povežejo med seboj. Ko nismo pozorni, ko nas ni doma ali ko jim ne namenjamo prav velike pozornosti, se z njimi in v njih dogaja marsikaj. Res pa je, da nekatere tudi niso zlobne. Nekatere človeku resnično želijo pomagati.

            Ko se potapljamo dalje v to veličastno dogodivščino knjig, lahko opazimo, da nas tudi ta knjiga vedno bolj objema in srka vase. Kar pa je še posebej zabavno pri njej je to, da je potrebno poznati nekaj literature, da lahko resnično pademo v vse njene globine in se tam prepustimo temi in strahu, grozotam in humorju. Tako, recimo, srečamo knjige, ki so jih napisali Ojahnn Golgo van Fontheweg (aka Johann Wolfgang von Goethe), pa slavni Eror Banco (Roger Bacon), ne smemo prezreti, kdo sta Selwi Rollcar in Arlis Worcell (Lewis Caroll), pa Doylan Cone (Conan Doyle) in Ugor Vochti (Victor Hugo), pa še in še. Tudi glasba ni izvzeta: Odion la Vivanti (Antonio Vivaldi) in Crederif Pincho (Frédéric Chopin), recimo. V kolikor želimo postati lovec na knjige, moramo upoštevati, da v osnovi sicer mi lovimo knjige, toda prav hitro se lahko zgodi, da se iz lovca prelevimo v plen. In knjige pričnejo loviti nas. In če niste previdni, potem naletite na knjigo, ki vas že na daleč privlači. Odprete jo in po njej zalistate – pa z začudenjem ugotovite, da na vseh njenih straneh piše samo en stavek. Ta stavek vam pove, da ste naredili hudo napako. Stavek se glasi takole: Pravkar ste se zastrupili. (str. 148-149). Nato pa se je mraz ' ... s prstov razlezel po rokah in mi zajel telo. Zavrtelo se mi je, pogled se mi je zameglil. Smeika sem še slišal reči: Vi ste dejansko eden od teh sanjačev, ki verjamejo, da so vsi odgovori zapisani v knjigah, kanje? Toda knjige niso po naravi koristne in dobre. Celo izjemno hudobe so lahko. Ste že slišali za nevarne knjige? Nekatere od njih ubijejo že z najmanjšim dotikom. Potem se mi je stemnilo pred očmi. (str. 150).

            Ko pomislimo, da knjige pomagajo, potem moramo razumeti, da nekatere pa to res počno. Pomagajo nam namreč ubežati pred onimi, ki so bolj nevarne. Vsekakor pa moramo naglasiti, da je knjiga Mesto sanjajočih knjig odličen primer srečevanja s knjigo (in knjigami) na popolnoma drugačen način. Pogled v zapisano besedo, ki postane lahko resnična, ki nosi v sebi bistvo življenje tega, ki je besede zapisoval, nam da misliti, da pa le vse, kar zapišemo, ne more ne-imeti kakršnega koli smisla, kaj šele globokega in dalekosežnega pomena in posledice.

            Vse je med seboj povezano, vsaka beseda, vsaka misel, vsaka črka, pika, klicaj in podpičje. Ko to premišljujemo, se lahko zavemo svoje vloge v velikem mozaiku, ki mu tako radi rečemo življenje. In tedaj, a mora le tedaj, nam lahko vsaka stvar na svoj poseben način pomaga. Tudi roža, ki jo negujemo, tudi človek, ki nas opazi. A moramo tudi mi opaziti njega, vsekakor.

Ko pomaga ... samo bližina. In dotik hladnega smrčka.

Piše: Urška Orešnik

O knjigah:
James Bowen: Potepuški maček Bob. Ljubljana: MK, 2014.
John Grogan: Marley in jaz. Ljubljana: Tuma, 2008.
Vicki Myron: Dewey: maček iz mestne knjižnice. Ljubljana: Modrijan, 2010.

Pridejo časi, ko ne potrebujemo visoke literature. Velikih metafor, jezikovnih akrobacij in podobnih literarnih užitkov. Včasih potrebujemo le drobno, preprosto knjigo. In skodelico toplega čaja ali kave. Ter veliko tišine. Pridejo tudi časi, ko ne zmoremo prijeti knjige v roko. Ko je pomebno le, da preživimo. Da še vedno dihamo. In v takih trenutkih ni lepšega od toplega kožuščka, ki se prisloni ob tvojo nogo in mrzlega smrčka, ki te podreza - češ, kaj je narobe s tabo ... Vsi pasje- in mačjeljubci gotovo veste, o čem govorim. Ni lepšega od te pasje/mačje bližine, ki ne zahteva nič v zameno (no ja, če odštejemo božanje in kakšen priboljšek). Zato sem se odločila, da vam v branje priporočim tri berljive knjižice, če nanje slučajno še niste naleteli.

Naj kot pasjeljub najprej omenim knjigo, ki me je našla ravno, ko sem jo najbolj potrebovala - roman Marley in jaz, po katerem je bil posnet tudi istoimenski film. Enkratna knjiga za vse lastnike hiperaktivnih psov. Pripoved, ki lepo pokaže, kako psi postanejo enakovredni člani družine in kako boleče je spoznanje, da jih bomo gotovo preživeli. Več o knjigi si lahko preberete tule. 

Tudi mačji smrčki rešujejo življenja. Pred leti mi je tako pod roke prišla knjiga, ki me je zanimala tudi kot knjižničarko, in sicer o Deweyu, resničnem mačku, ki je živel v spencerski mestni knjižnici v Iowi. Potem ko je Dewey (maček, ne gospod Melvile Dewey, ki je l. 1876 objavil knjižnični decimalni klasifikacijski sistem) postal svetovno znan, si knjižnice širom sveta želijo imeti takega mačka - učinkovita bralna vzgoja, ni kaj. 

Nedavno pa je bila v slovenščino prevedena tudi knjiga Potepuški maček Bob, seveda prav tako napisana po resnični zgodbi, ki lepo pokaže, kako lahko prikupne mačje tačke dvignejo človeka iz popolnega propada in bezupa v življenje, ki ga je vredno živeti. 

Naj vam tile trije smrčki skrajšajo turobne zimske dni!

+Namig: še posebno prijetno postane branje s skodelico toplega kakava, začinjeno s kančkom cimeta. 

Ljubezni(vo) v 2015 ...

Piše: Urška Orešnik

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni. Ljubljana: Sanje, 2014. (Sanje Roman)

Naj kot uvod v novo leto ponudim (le) citat iz knjige, ki sem jo pred kratkim prebrala in s katero sem lepo zaokrožila staro leto ...

"Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno ..., razlike peljejo zgolj k še več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in preprosta.

Ljubezen je voda življenja. In ljubimec je ogenj duše. Vesolje se vrti drugače, ko ogenj ljubi vodo." 

(str. 375)

P.s.: obvezno branje za vse ljubitelje Rumija in sufijske poezije in modrosti!

Vsak je (bil) kdaj ... gospodična Nihče

Tomek Tyrzna: Gospodična Nihče. (prevedel Klemen Pisk) Ljubljana: Sodobnost International, 2013. (Zbirka Zvezdogled)

Piše: Urška Orešnik

 

 

Zelo rada prebiram mladinsko literaturo - da sem na tekočem pri svojem delu, hkrati pa tudi zaradi tega, ker me to veseli. Velikokrat si kakšno knjigo naročim po spletu in jo preberem v angleščini, zadnja je bila npr. uspešnica Eleanor & Park pisateljice Rainbow Rowell, ki govori o dokaj priljubljeni temi - ljubezenski zgodbi med dvema "čudakoma" (če popreprostim). Moji najljubši knjižni junaki so vedno čudaki, posebneži. Tako me je presenetila knjiga, ki me malce spominja na Lipuševega dijaka Tjaža in Boštjanov let - Gospodična Nihče pojskega pisatelja, scenarista in režiserja Tomka Tryzne. Pripoved mlade, navine Mariše, ki se z družino preseli iz revnega podežlja, kjer so živeli v preprosti koči, v blokovsko naselje v mesto, je namreč prepletena s fantastičnimi, "sanjskimi" vložki, ki se proti koncu knjige vse pogostejši. 

Kar zajeten roman nam predstavi, kako se junakinja težko vklopi v mestno okolje, kmalu pa spozna malce odštekano glasbeno nadarjeno, a dokaj shizofreno Katko, ki jo malodane obožuje in naivno sledi vsem njenim muham. V drugi polovici pa se po Katkinem izginotju spoprijatelji z razvajeno in razuzdano Evico, njuno prijateljstvo pa se razvije tudi v nekaj dokaj eksplicitnih homoerotičnih prizorov. Zgodba načenja kar nekaj različnih tem - prijateljstvo, idilično revno podeželje vs. moralno izprijeno mesto, družinske odnose, pa tudi dokaj filozofska življenjska vprašanja, na katera mestoma hudomušno odgovarja: "No, Matej je torej menil, da normalnih ljudi sploh ni, da so normalni ljudje norci, ki se znajo dobro pretvarjati, da so normalni. Norci pa ljudje imenujejo tiste, ki se ne znajo pretvarjati ali pa nimajo moči, da bi se pretvarjali ali pa tudi tiste, ki se nočejo pretvarjarti." (s. 186)

Mene je knjiga najbolj pritegnila s to zadnjo temo - prevpraševanjem, kaj je normalno in kaj ni ter kje se konča realnost in kdaj se začne fantazija? Dobro pokaže tudi kako hitro se ljudje sprevržemo v amoralna, sprijena, kruta bitja, demone, kako smo v bistvu vsi po malem shizofreni.

Kljub temu da je bil roman napisan leta 1988 (objavljen pa šele leta 1994), se lahko bere tudi kot čisto aktualen v sodobnem shizofrenem, podivjanem svetu. Le en "hakelc" je - čeprav je bil na Poljskem takoj po izidu roman nagrajen s častno nagrado sekcije IBBY, nenazadnje le ne gre za čisto pravi mladinski roman - ker s svojo kompleksnostjo prekaša mladinske romane, pa še marsikaterega "odraslega". Poleg tega se dogaja konec osemdesetih (med vrsticami je zaznati kritiko sprijenega kapitalizma), kar mladim brlacem ni posebej blizu. 

Zato roman priporočam v branje odraslim bralcem, ki bodo lahko v Gospodični Nihče gotovo prepoznali tudi malo sebe in svojega odraščanja. Da, zgleda, da obstajajo tudi posebni mladinski romani - za odrasle bralce :).

Naj zaključim s citatom:

"Od kod veš, kakšno življenje imajo črne ovce, če nisi ena od njih?" vpraša Katka. "In kaj to pomeni lahko življenje? Ali veš, kaj je sreča? Sreča je ravnovesje s samim seboj, to je harmonija notranjih demonov." (s. 118)

Da bi vam/nam jih le uspelo ukrotiti - notranje demone, namreč. Jaz poznam odličen recept - branje. :)

Poj mi pesem o prijateljstvu

 

Ruth Dupré: Vlado Kreslin, Slovenija in jaz. Ljubljana: Modrijan: Kreslin, 2014.

Piše: Metoda Gradišek

Da neka Američanka piše knjigo o Vladu Kreslinu in Sloveniji sem zasledila na FB straneh v oglasu, ki je vabil na Kreslinov koncert v Križankah. Všečkala sem tisti oglas, ker je ponujal možnost, da dobim vstopnico ali knjigo. 

V teh dneh sem ob obisku knjižnice na »aktualni polici« uzrla omenjeno knjigo. Seveda sem si jo izposodila in jo »na dušek« prebrala. Ob zadnjem stavku se je pojavilo vprašanje – kaj ta knjiga ponuja oz. sporoča. Ne morem reči, da sem kakšna fanatična Kreslinova »fenica«, tudi vsega, kar nam ponudi, »ne kupim«, sem pa ponosna, da imamo kot narod takšne ustvarjalce, kot je on. Cenim njegovo domoljubje, njegovo sproščenost, njegovo ne-odvisnost od sistemov, ki mnoge posrkajo vase in jih speljejo v vode povprečnosti. Od nekdaj nam sporoča, da je zvest samemu sebi in to me pri njem najbolj navdušuje.

Gospa iz Teksasa, ki je po priporočilu prijatelja začela poslušati njegovo pesem Rulet, ki jo izvajata skupaj hrvaškim pevcem Šajeto, je po nekajkratnem poslušanju postala povsem »zadeta« od muzike in odločila se je, da stopi v stik z njim. To je dandanes, lahko tako rečemo, mala malica, saj je svet povezan v globalnem smislu. Imela je srečo, ker se je Kreslin odzval, kar še bolj potrjuje, da je presegel človeško majhnost samovšečnosti, in začelo se je rojevati medsebojno prijateljstvo.

Kdo je prišel na idejo, da začne pisati knjigo, ni razvidno. Tudi »stric Google« mi ni pojasnil, kdo je gospa Ruth Dupré, ki se predstavlja kot pisateljica. Morda sem tudi oz. prav zaradi tega knjigo brala z bolj kritičnim pogledom, saj je bilo iz strani v stran bolj jasno, da je piska ob pisanju čustveno povsem razrvana bodisi ker nanjo tako deluje določena glasba ali pa se je nehote povsem »zatreskala« v Kreslina. 

Ne glede na slog pisanja, ki večkrat deluje kot terapevtsko pisanje za samoozdravljanje, je v knjigi mnogo podatkov o Vladu, ki so me močno nagovorili. Tako izvem o njegovem prijatelju Pištiju – (Štefan Smej), ki je bil njegova druga polovica, da se je z njim počutil celega. Čeprav je Pišti že pokojni, je še vedno zvest temu obdobju življenja, tako kot je zvest svojemu Prekmurju, kljub temu da živi v glavnem mestu domovine in ima mnoge stike širom sveta. Kreslin je umetnik na sceni, ki je pregovorno zasičena z »rumeno« vsebino, on pa je v svoji široki svobodi, v tem cirkusu ostal človek, ki gleda na življenje s ptičje in ne z žabje perspektive. Ne taji svojih korenin, nanje je neizmerno ponosen in s posnetkom pesmi Beli cvet, ki jo pojeta skupaj z očetom, to tudi dokaže. Neizmerno ima rad svojo ženo in družino. Zaveda se moči, ki jo družina daje in si upa to tudi na njemu lasten način vedno znova predstaviti drugim. Kreslin živi tako kot govori. 

Knjigo je ne glede na slog pisanja vredno prebrati. Ob tem mi je nekako žal, da so knjigo napisali tujci. Kreslinu najbrž ni, saj je to zanj močno priporočilo in bržkone ga bo tudi dobro vnovčil doma in čez mejo. Ja, zakaj pa ne. On si to lahko privošči, ker ni obstal na točki samozadostnosti. Zaveda se svoje vrednosti in majhnosti obenem, predvsem pa temeljne poštenosti, ki je edina karta, na katero se splača staviti. In nenazadnje mu je najbrž čisto vseeno, kdo to delo opravi, pomembno je le, da je opravljeno »saj že mama govorila je, da z višine se ne vidi vse …«.

Všečkala sem tisto stran v upanju, da dobim bodisi vstopnico ali knjigo. Nič od tega se ni zgodilo. Življenje pa vsak dan preseneča. Knjigo sem si sposodila v knjižnici, na tradicionalni Kreslinov koncert v decembru so me pa povabili prijatelji (ne iz FB).

Glasbena pravljica

Nicola Lecca:  Hotel Borg

Piše: Metka Rupnik 

Ko sem prebrala to knjigo, sem si v bralni zvezek napisala:  knjigo priporočaj. Imam zelo malo znanja na področju glasbe in po kakšnem koncertu si ne znam odgovoriti na vprašanje, če sem uživala in če se me je glasba dotaknila. Na koncu knjige pa se mi je zdelo, da bi bila zelo počaščena, če bi bila izbrana in dobila vstopnico za zadnji koncertni nastop pravih umetnikov.

Uživala sem, ko sem brala, kako si je dirigent zamislil svoj zadnji koncert in  priprave nanj. Umetniki so res lahko posebni, a imeti tako jasen cilj in ga izpeljati za vsako ceno (beri zastonj), je za današnji čas res noro dejanje.

Zgodbice, ki so se dogajale ob pripravah dirigenta Alexandra Norberga na izvajanje svojega zadnjega koncerta Pergolesijeve  Stabat Mater, so nenavadne, situacije pa za ta čas prav pravljične.

Primer: vsi poznamo kako se pri preprodaji vstopnic nekateri znajdejo. To pa se v tem romanu dogaja povsem drugače:

 

»Ponos islandskega ljudstva je bil prevelik, da bi ga kdo načel, in vstopnice so ostale pri zakonitih lastnikih.«

 In nenazadnje: ali poznate, kakšno delo opravlja doberdančnik; in Oskar, ki je opravljal to delo, je imel jasen cilj. Konec zanj ni bil srečen, borba za dosego cilja pa je najzanimivejši del romana.

Skratka - vredno branja.