ponedeljek, 4. april 2016

Potrgajte sanje, postrelite upe ...

Kenzaburo Oe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke (iz japonščine prevedel Iztok Ilc). Ljubljana: Sanje, 2015. (Zbirka Sanje roman)


Piše: Urška Orešnik




Čudni časi so. Časi, ki od nas zahtevajo, da pokažemo svojo človečnost. Da smo dobri drug do drugega. Žal, za marsikoga, zaslepljenega s strahom, predsodki in nezdravo mero egoizma, nepredstavljivo. In v takih okoliščinah za večurni polet v tropske kraje na Biblosu izberem ne ravno počitniško čtivo, ki pa ga ne morem odložiti. Medtem ko so se drugi potniki raztegnili na proste sedeže in odvečni čas izkoristili za počitek, me je svetloba ekrana osvetljevala dokler nisem prebrala zadnje strani romana z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke. Avtor romana, Kenzaburo Oe, je v letu mojega rojstva prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Delo, o katerem pišem, pa je njegov prvenec, ki je izšel pri njegovih triindvajsetih letih.

Po občutju brezizhodnosti, groze, zadušljivosti sveta me ta roman spominja na vzdušje romana Filio ni doma Berte Bojetu. Kljub temu da je roman verjetno vezan na neke točno določene zgodovinske okoliščine, ki jih je pisatelj izkusil na lastni koži, je dogajanje oz. okolje do te mere neprepoznavno, da bi se lahko roman dogajal na katerem koli vojnem območju. Mogoče je ravno zaredi svoje mladosti pisatelj roman napisal tako prepričljivo, tako presunljivo, kot je lahko le dojemanje vojne skozi oči otroka, ki še toliko bolj poudari njeno nesmiselnost.

Zgodba sledi usodi petnajsterice dečkov, pozabljenih od staršev in sveta, ki se znajdejo prepuščeni sami sebi v vasi, ki jo je domnevno prizadela usodna epidemija in iz katere se je umaknila večina vaščanov, ki so jo odnesli živi. V tem zadušljivem ozračju otroci iščejo pot preživetja. In v vsej brezizhodnosti in temačnosti sveta se vseeno posveti iskra naklonjenosti glavnega junaka do deklice. Glede na atmosfero se bralcu svita, da se zgodba nekako ne more končati pozitivno oz. perspektivno, pa mu vseeno juanki tolikanj prirastejo k srcu, da upa do zadnje strani. 

V času, ko sem brala knjigo, smo preleteli Sirijo in Irak, kolikor točno je pač zarisana pot na ekranih na potniških sedežih. Letela sem na toplo, v trope, se potepat in uživat, medtem ko so se v svetovih, mimo katerih so letela naša življenja, najverjetneje take zgodbe dogajale v resničnosti. Priznam, branje sem zaključila s priokusom grenkobe, slabe vesti ... in nikakor nisem uspela sladko zaspati kot moji sopotniki. Kljub pretresljivi vsebini pa je roman napisan malodane mojstrsko, čeprav ga je avtor napisal dokaj mlad. Vsekakor katarzično branje, ki ga ne smete zamuditi.