nedelja, 25. maj 2014

Zdravilo za "vseenarsko" otopelost



Piše: Metoda Gradišek

Magda Reja: Ime tvoje zvezde je Bilhadi. Ljubljana: Sanje, 2006.

 


Navidez preprosta zgodba nekega potovanja skozi puščavo ima globoko in pomembno sporočilo za vsakega človeka in morda ponuja odgovor na vprašanje: kaj je v mojem življenju pomembno? Čemu namenjamo prednost na vseh ravneh medsebojnega človekovanja?

Že sama ideja potovanja skozi puščavo je za večino Evropejcev povsem nora ideja. Morda se v trenutku zdolgočasenosti in praznine pojavi preblisk, ki v skritih globinah poraja željo po »norem« koraku, toda bolj ali manj se odločamo za »udobje« domačijskosti, ki ponuja varnost, predvsem pa nam zagotavlja ne-spremembe, zato si tovrstne podvige raje ogledamo prek TV zaslona ali objav na spletnih straneh naše sodobne informacijske tehnologije.

Prva poglavja v knjigi dajejo vtis, da je to opis avanture, za katero se je Magda odločila iz svojega hotenja po spoznavanju novega in nepoznanega in bo med potovanjem za vse poskrbljeno. Toda v nadaljevanju se vse bolj bistri spoznanje, da je za tovrstno avanturo potrebno mnogo več kot le želja. Enoličnost in tišina v vseh segmentih odprave sta tista dva pola, ki odstirata in razkrivata, da mora biti človek za takšen podvig pripravljen predvsem na odrekanje, odpoved. Odkriva se spoznanje, kako globoko smo vpeti v šume, hitenje in površnost vsakodnevnega življenja v sodobnem, »modernem« svetu, ki pa človeški duši ne daje zadovoljive hrane, da bi bivala v človeku kot Eno, v osrečujoči povezanosti. Navdušili so me Magdini opisi puščave kot narave, saj je v svojem zlitju z njo videla in vonjala vse bogastvo, ki ga nudi, ob tem pa je pogoji za življenje ( vročina, žeja, utrudljiva hoja po puščavskem pesku, enolična hrana) niso ovirali – pravzaprav jim ni posvečala nobene pozornosti. Takšno zbranost in zlitje zmore le človek, ki si ne dovoli, da ga okuži civilizacija do stopnje »vseenarske« otopelosti. 

Ob prebiranju knjige sem se večkrat ustavila ob misli – če bi bila mlajša bi … in se zalotila, kako mi nekdo drug šepeta – ja, pa kaj še … Le kako bi zdržala brez svoje obvezne?! jutranje kave, pa kosa kruha z namazom, pa brez zobne ščetke, pa brez dnevnih novic, pa brez … In si hočeš – nočeš priznala, da je to moja in naša realnost. Duša pa hrepeni in čaka na odrešenje, ki ga nudi narava, mir, tišina in tudi ekstremni pogoji za življenje, kjer se ima priložnost izkazati kako trdna in stabilna je v svojem notranjem domovanju. In na koncu se je rodilo eno samo zavidanje Magdi, da je to zmogla in to neverjetno izkušnjo zabeležila v lastnem zorenju in dojemanju sveta kot celote.

Torej – naslednji korak, ki me čaka, je da si pošteno odgovorim – kaj je v mojem življenju pomembno in katere poti je potrebno ubrati, da duša ne pobegne iz površinskega udobja, ki ga nudi svet, prenatrpan z nepotrebnimi predmeti in površnostjo, saj je nenazadnje življenje lahko povsem preprosto in enostavno.


torek, 20. maj 2014

Smeh je ½ zdravja (1)

Piše: Mitja Reichenberg

Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001

 




Smeh je nekaj, česar danes zagotovo primanjkuje. Kamorkoli pogledamo, je vse preveč žalosti in osamljenosti. To je vedel že Fran Milčinski, prav zaradi tega pa nas je opozoril, kako je bilo nekoč v Butalah, torej točno tam, kjer se je vse začelo. Pa bomo še mi malo pogledali in pomislili na zadeve, ki so jih nekoč že prepoznali kot zelo pomembne – predvsem pomembne, kar se tiče duševnega zdravja. In v sami knjigi o Butalcih resnično ne beremo, da bi kdorkoli kadarkoli kakorkoli resno zbolel. Verjetno je nekaj na tem smehu.



Butalci gredo po sol (str. 15), V Butalah sejejo sol (str. 19)

Sol je sol, res pa je, da je brez nje težko. Sol pa pomeni tudi pamet in je zato odlično, da so jo šli nakupit. Med potjo nazaj so si hoteli polento skuhat, pa so spraševali po bližnjih hišah, če imajo kaj soli – in pozabili, da jo tovorijo s seboj. In rečejo: » Iskali smo zrno soli po kajžah, pa imamo s seboj dvanajst tovorov ...« (str. 18) Ko pogledamo okoli sebe, se nam zlahka zazdi, da prosimo soli naokoli, hkrati pa se ne zavedamo, da jo imamo.



Vsakdo ima pravzaprav vse, kar potrebuje – pri sebi in v sebi. Res je, da se tega ne zavedamo vedno, toda v tem poanta. Svoje misli usmerjamo večkrat navzven, namesto navznoter. Iščemo razloge in opravičila daleč naokoli, namesto pri sebi. Tako, kakor so Butalci ne-vedeli, da tovorijo sol in tako opustili neslano polento, tako mnogokrat sami pozabljamo, da imamo odgovore pri sebi, jih pa iščemo po tujih kajžah. Pa celo posejali so jo, »... da jo bo gospodinja imela kar pri roki, kakor peteršiljček in drobnjak.« (str. 19). To, da so zrasle koprive, jih sploh ni motilo. Pomembno je bilo, da so pekle in tako pokazale, kako je posejana mlada sol lahko ostra!



 Ali vemo, da ni vedno res to, da kar sejemo tudi žanjemo? Kako rešiti to zagato?


Fran Milčinski nam sicer ne daje odgovora, a daje nam vednost o tem. Sol je kakor modrost, kakor nekaj, kar imamo vedno s seboj in kar ne moremo posejati, da bi raslo. Razumeti svojo modrost pomeni vedno razumeti in poslušati sebe, hkrati pa dovoliti, da ta modrost v nas raste. Vendar ne raste sama od sebe – potrebno jo je negovati, hraniti in zanjo skrbeti. Prav to pa je težava, saj današnji svet ne vidi modrosti, temveč izdelke. Toda nekoga naučiti uporabljati svojo pamet je več, kakor mu prodati sol. Kdor uporablja svojo pamet, svojo modrost, mu je ni potrebno kupovati na tujem. Sejanje modrosti je zagotovo težko opravilo, vendar njihovo seme ne raste v zemlji. Raste v nas in nas bogati. Tako se lahko iz dneva v dan prepričamo, da smo s skrbjo za našo lastno pamet naredili več, kakor bi lahko nakupili v kateremkoli nakupovalnem centru, pa naj bo odprt dan in noč.


Butalci so iz soli dobili koprive. Tudi prav. Vendar – so se iz tega kaj naučili? Verjetno ne prav mnogo, saj prav zaradi tega pa so Butalci, a ne? Ko spoznamo, da nismo kakor Butalci in da je sol-modrost v nas, je možno stopiti v življenje s popolnoma drugačnim pogledom. Lahko vidimo, da znamo sami začinjati polento in da ni potrebno prositi soli naokoli. Le paziti moramo, da nam polente ne zmanjka. Kako pa pridemo do polente, pa je že druga zgodba.




(se nadaljuje)

nedelja, 11. maj 2014

"Proti vodi in času se ne moreš ubraniti"*

Demenca je eden najpogostejših vzrokov smrtnosti v razvitem svetu, ki se pojavlja z višanjem starosti ljudi. Kot posamezniki o tej bolezni slišimo vse več in več - prizadane znance, sosede - in tudi izkusi nas jo vedno več - zbolijo stari starši in starši, vedno več mlajših ljudi ji podlega. Velikokrat slišimo ali rečemo floskule - dokler glava dela, tako kot je treba, je še vse v redu, tudi če fizično nismo popolnoma zdravi ... Razsežnosti tega pa se zavemo šele, ko bolezen doživimo pri bližnjemu. Kakor je srhljiva za posameznika, ki ga doleti, je srhljiva tudi za njegove svojce. Osebe, ki si jo poznal vse svoje življenje, nenadoma ne prepoznaš več. Njen pogled je odsoten, izgubljen, slabo se znajde v času in prostoru, nisi gotov, ali te prepozna ali ne ... 

Podobna situacija je odlično opisana v romanu avstrijskega pisatelja Arna Geigerja Stari kralj v izgnanstvu: življenje z alzheimerjevo boleznijo* (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012; Zbirka Upanje). V njem avtor opiše svojo oz. izkušnjo s svojim očetom na izredno realen, prizemljen način, brez nepotrebne patetike, ki jo pogosto zasledimo v zgodbah "iz resničnega življenja". Knjiga je polna razmišljanj o človekovi eksistenci, ne le o izkušnji z boleznijo:

"Za vse nas je svet ena velika zmešnjava, in če trezno premislimo, je razlika med zdravim in bolnim človekom predvsem v izrazitosti njegove zmožnosti, kako dobro prekrije zmedo na površju; medtem ko spodaj vlada čisti kaos.
Tudi za kolikor toliko zdravega človeka je nekakšen red v glavi zgolj fikcija razuma." (str. 53) 



Doživljanje te bolezni pri bližnjem nas gotovo prisili v razmišljanje o tem, kako tanka je meja med zdravjem in boleznijo. Saj se demenca priplazi postopoma, po korakih, in jo pogosto opazimo šele, ko že res napreduje. Kljub temu, da je v romanu bolezen prikazana zelo realno in brez nepotrebnih olepšavanj, še ne pomeni, da mu manjka optimizma:

"Nekaj je med nama, kar me je pripeljalo do tega, da sem se še bolj odprl svetu. Gre tako rekoč za nasprotje tega, kar se običajno govori o alzheimerjevi bolezni - da prekinja povezave. Včasih povezave tudi vzpostavlja.
Šele potem, ko spodleti tisto, kar smo pričakovali, zares živimo. 
Sreča, ki z bližino smrti zadobi posebno gostoto. In to tam, kjer je nismo pričakovali." (str. 162)

Do mojega srečanja s tem romanom sem demenco (povod katere je lahko več različnih bolezni, med njimi alzheimerjeva) srečala bolj ali manj le posredno, pred kratkim pa sem jo doživela v ožjem družinskem krogu. Doživljanje te bolezni "od blizu" in razmišljanje o počasnemu izgubljanju identitete, ki je njena posledica, me je spomnilo na ta roman, ki ga vedno toplo priporočam bralcem, ko iščejo literaturo na to temo. Če parodiram priporočila s knjižnih zavihkov, je to knjiga, ob kateri se nasmejimo in zjočemo. In ki nam je lahko v pomoč, uteho ali pa le v razmislek ne glede na to, kakšna je naša izkušnja z demenco, saj gre navsezadnje le še za eno človeško, življenjsko izkušnjo:

"A kaj se hoče. Človek nenehno tlači svoje življenje v nekakšno obliko, življenje pa to obliko nenehno razbija." (str. 61)

 


nedelja, 04. maj 2014

Popotnica

Da, knjige pomagajo. Na bralce delujejo na subtilni ravni, nas o marsičem poučijo. Marsikdaj so naša ogledala, naša vrata v svet nezavednega. Iz nas povlečejo potlačene strahove, bolečino, pa tudi želje in ljubezen. Ne le, da s prebranim odkrivamo nove svetove, odkrivamo predvsem sebe. To pride toliko bolj do izraza, ko se o prebranem pogovarjamo in nemalokrat opazimo, kako različne poglede smo odkrili v eni in isti knjigi. 



Pri svojem delu se nenehno srečujem s takimi situacijami. Ravnokar zaključujem svojo četrto sezono srečevanj z bralnim krožkom Žarek (v Knjižnici Logatec). Sčasoma se je pokazalo, da obstaja kar veliko zanimanje za naša srečanja, ki potekajo enkrat mesečno. Zaradi neusmiljenega tempa življenja pa se ga marsikdo ne more udeležiti, kar je eden od razlogov, da sem se odločila ustvariti ta blog - kot način spremljanja dela v našem krožku, kot prostor za posredovanje knjižnih priporočil, mnenj o prebranem itn. 

Moje zanimanje pa velja tudi procesu, ki ga branje in pogovor ob njem samodejno sprožata - tj. trapevtskemu potencialu beletristike. Kot sem uvodoma namignila, skozi knjige spoznavamo tudi sebe in včasih (nehote) preko našega videnja, razumevanja prebranega, sporočamo tudi kaj drugega o sebi. Ni naključje, da se nas je neko sporočilo v knjigi še posebej dotaknilo, nas premaknilo ali pretreslo. Pogovor o prebranih knjigah nas lahko zelo hitro zbliža in poveže s soljudmi. Bralni krožki tako kmalu postanejo bralne družine, ne le srečanja bralcev, temveč srečanja prijateljev. Poudarek tega bloga bo, kot pove že sam naslov, na knjigah, ki imajo svojevrstno moč, da v nas nekaj premaknejo, sprožijo, so, kot je dejal mojster Franz Kafka - sekire za zaledenelo morje v nas. Zapise bom kovala sama, predvsem pa k besedi povabila tudi svoje krožkarje, prijatelje, znance, obiskovalce Knjižnice Logatec in ostale bralce bloga. Namen ni kritično ocenjevanje knjig ali priporočanje svetovnih uspešnic, temveč podajanje osebnih bralnih doživetij - ali preprosto povedano - poročanje o tem, zakaj je za bralce osebno neka knjiga pomembna, kaj je ob njej doživel, kaj mu je sporočila

Naj za zaključek te kratke predstavitve navedem misel iz knjige Dolgo dolgo pismo avtorice Mariame Ba:

"Moč knjige, čudovita iznajdba človekovega uma. Znaki, povezani v glasove; različni glasovi, ki oblikujejo besedo. Sestavljanje besed, iz katerih vrejo Ideja, Misel, Zgodovina, Znanost, Življenje. Enkratno sredstvo povezovanja in kulture, sredstvo dajanja in sprejemanja, ki mu ni enakega. Knjige povezujejo rodove v eno in isto nepretrgano prizadevanje, ki je gibalo napredka."