Večni krog Življenja ...

Priscilla Cogan: Stara pajkovka. (prevedla Vera Črtalič). Nova Gorica: Eno, 2004.Piše: Urška Orešnik

Pa je leto naokoli. V bralnem krožku Žarek je decembrsko druženje zaznamoval pogovor o krogotoku življenja. Toplina, ki jo je ustvarila živahna izmenjava mnenj in bralnih doživetij ob knjigi Stara pajkovka, nas je že v začetku meseca pogrela v pravo, avtentično praznično vzdušje. Tisto, ki se ustvari v krogu prijetnih, radostnih ljudi. Naj bo tudi prihodnje leto polno takih iskrivih ob-bralnih srečanj! 

"Tudi letni časi se gibljejo v krogih. Ne moreš imeti lepote pomladi brez smrti v jeseni. nisi vedela, da je smrt pred življenjem? Ampak ...," me je pomenljivo pogledala, "List ne pade z drevesa tako lahko. Ne, v življenju je sok, ki se pretaka z vsemi nami. Trdno se oprijemamo, Meggie, ne da bi zares pogledali, kaj nas drži. Dokler ... Ne spoznamo polnosti kroga. Tedaj se lahko zavrtinčimo navzdol v plesu vetra, ki nenehno pripoveduje o sveti krožnosti našega življenja ..." (s. 52)

Če je slučajno še niste prebrali ... pa le vzemite Staro pajkovko v roke, da vas omreži s svojo modrostjo.

 

Vzgoja po kitajsko

Amy Chua: Bojna pesem mame tigrice. (prevedla Mateja Črv Sužnik in Miha Sužnik). Hlebce: Zala, 2012.

Pišeta: Jože Omerzu in Urška Orešnik (uvod)

V oktobru smo na srečanju našega krožka kar vroče debatirali okrog knjige Bojna pesem mame tigrice, ki nam je porodila mnogo vprašanj - kje je meja stroge vzgoje, kdaj z vzgojo posežemo v otrokovo svobodo, zakaj je avtorica čutila potrebo napisati to zgodbo in tako naprej ... Tule objavljam zapis moškega dela naše ekipe, ki ima seveda drugačen pogled kot ženski del - čeprav smo tudi me zgodbo razumele na zelo različne načine. Nekatere izrazito odklonilno, nekatere občudujoče, spet druge zelo zadržano ... Pa predajmo besedo Jožetu ...

Kitajska mati Amy Chua je visoko izobražena, predava na univerzi, prav tako njen mož. Sta druga generacija priseljenih, ona kitajskih, on judovskih staršev. Imata hčerki Sophie in Lulu, ki sta nadarjeni že od rojstva. Kitajska mati si ju po tradicionalnih principih podredi in ju ostro vzgaja na poti do uspeha, odličnosti. Materialni pogoji družine so daleč nadpovprečni, uporabljajo vse možnosti prometa, lastne hiše, tam živečih glasbenikov in maksimalno uporabo časa za vaje instrumenta. Prva igra klavir, druga violino. Osebni karakter prve se podredi materi, druge pa ne, saj »je brcala že v maternici«. Naslednji dokaz: ko jo triletno mati izpostavi mrazu, zmaga hči. Avtorica poseže v davno kitajsko zgodovino, pa v dokaze za uporabo osebne volje in zmagovitih uspehov, ki so prednike pripeljali v obljubljeno deželo Ameriko. Potomci zasedajo vidne položaje v družbi in kulturi. Kitajska kulturna zapoved: »Ubogaj starše, prestajaj fizične napore in ne toži ,ne išči izgovorov.«

Sophie igra klavir, ima najboljše učitelje in uspehe, je talent. Za Lulu Amy izbere violino, zahteven in preverljiv instrument, izbira ji najboljše učitelje, nadzira vaje, katerim je posvečeno vse življenje otroka. Tudi redno šolanje je zahtevno in vsestransko, sorazmerno standardu. Amy uporablja neprestane primerjave, čeprav v javnosti zamolčane. Sledi izrek: »Prepir, obravnave, preprečuje vaje!« Otroško življenje po kitajsko je podrejeno uspehu, odličnosti, ne le biti boljši od drugih. Obe deklici zmagujeta na tekmovalnih odrih. Za nagrado Lulu si omislijo hišnega ljubljenčka, psičko Koko, ki je dodatna časovna obremenitev, a tudi veselje.

Amy Chua z družino

Potujejo v Chautauquo, naporna deveturna vožnja s poškodvano Sophie in učiteljico violine na avdicijo violine za Lulu. Drago v vseh pogledih. Sophie se vpraša zakaj? Amy odgovarja »zato, ker družina drži skupaj.« Za Lulu kupujejo res dobro violino. Jed komentira »več ko zapravimo, več imamo.« Amy in Lulu sta si blizu, vendar nezdružljivi.

Za učenki je planiran nastop v Carnegie hallu. Sophie ima obsežne priprave, vaje, zgoščenka, psihične vaje, prof. Tanaka sodeluje. Pozneje vadijo Lulu za sprejem na Julliard School, ki slovi po napetostih. Jed se spominja, da so ga v študentskih letih tu vrgli ven. Amy se spominja  tudi mnenja staršev o poroki z Jedom »ki ni bil primeren.« Sophie zmaga v Carnegie hallu, Lulu pa je zavrnjena v Julliardu .Prof Tanaka ponudi svoje ure.

Ko je Lulu stara 13 let, se upre materi glede violine, odneha, ni več prva violina v šolskem orkestru. Odtuji se materi, na parkirišču vpije tako divje, da pride policist povprašat. Postriže si lase na kratko, da ji frizer ne more pomagati. Pride do spora zaradi raztresene vreče riža, ki se razvije v nekritičen napad Amy na hčeri. Sopie razmisli in pospravi, toda materi da vedeti. Lulu že pogreša violino, toda je nadomestno zelo  uspešna pri tenisu.

Družina potuje v Moskvo, ogledajo si Rdeči trg, zamudijo na Leninov grob, sedejo za družinsko kosilo, naročijo kaviar, a se Lulu sporeče z Amy ter namerno razbije kozarec,  ta pobegne od mize, a se s spoznanjem vrne.

Amy piše in napiše avtobiografsko knjigo, dekleti jo zafrkavata, zato reducira neka poglavja in jo končno izda ter se zahvali se vsem, ki so sodelovali.

Ta avtobiografski roman je meni zelo vpliven, aktualen, verjeten družbeni scenarij. Literarni zapisi za kratek čas so ničla v primerjavi z njim. Za odgovornega (mlajšega) potreben in koristen tekst za razmišljanje.

Za zaključek pa še v razmislek ... Kaj je dobro in kaj slabo v opisani družini?

-  Amy je absolutist in vidi le svoje interese. Pregret lonec na pritisk. Tvegano podjetje. Izkorišča prednost prvega.

- Kako jo občuti samotni mož Jed?

- Veliko (preveč) moči v rokah poedinca je nevaren projekt, manjka morala, etika!

- Če iščemo v zgodbi ideal - za koga? Družbi, načelu Ljubezni, uspešnosti ... Pandorina skrinjica.

Takole je analiziral in razmišljal Jože, vse, ki ste knjigo prebrali in vas je spodbudila h kakršnemu koli razmišljanju, pa vabim h komentiranju!

Povedal ti bom ...

Niet: Lep dan za smrt ali tudi glasbo lahko beremo

Piše: Urška Orešnik

Od nekdaj sem rada brala - ali bolje: prebirala. Prebrano skušala razumeti, interpretirati, v tem nekaj najti itn. Ne le knjige, temveč tudi glasbo. Še vedno hranim a4 zvezek, popisan in polepljen z besedili pesmi in glasbenih skupin, ki so me spremljale - predvsem v najstniškem času, pa tudi pozneje. Tako kot si življenja ne predstavljam brez knjig, si ga ne predstavljam brez glasbe. Potrebujem jo zjutraj, ko se peljem v službo, ko delam - za ozadje, zvečer pred spanjem ... in izbiranje pravega komada za pravo priložnost mi včasih tudi vzame kar nekaj časa. Čeprav mi knjige pomagajo pri marsikakšnem vprašanju, dilemi, situaciji, pa je glasba tista prva, instantna rešitev. Pred 15, 20 leti smo si presnemavali kasete, delali mikstejpe, sedaj si lahko že za vsako razpoloženje ustvarimo seznam predvajanja v kakšnem programu ali na youtubu. V posebno razpoloženje in razmišljanje sem se potopila tudi preteklo soboto v kranjskem Bazenu na koncertu legendarnih skupin Via Ofenziva in Niet. 

In ker imam to prednost, da urejam ta blog, si bom vzela pravico in prekršila pravilo, da pišemo o leposlovju - po drugi strani pa - kaj pa so besedila drugega kot poezija? Glasba sobotnega večera me je kot magdalenice prevzela z nostalgijo in me odpeljala v najstniška leta. Skušala sem se spomniti, kako sem to glasbo, ta besedila dojemala takrat. Zapisovala sem jih, jih prepevala, čečkala po šolskih zvezkih in še kje ... Kaj pa sem ob njih doživljala? Občutek najstniškega upora, to je gotovo. Čeprav sem nekatere od teh pesmi slišala neštetokrat je bilo v bazenu neko vzdušje - ali pa sem bila sama v nekem takem elementu - da sem besede poslušala kot bi jih slišala prvič. In oblila me je kurja polt, ko sem pomislila, kaj vse še sporočajo, kako iskrene so in kako jih sprejemajo mlade poskakujoče glave v prvih vrstah (jaz sem se po upokojensko zadrževala ob robu bazena:)). Aha trenutek, ko sem dobila idejo tudi za zapis na blogu, je bil komad Bil je maj in njegovo preprosto, vendar preprosto genialno, neposredno izpovedno in iskreno boleče besedilo:

"strah me je

nočem umreti sam

pomagaj mi

zbogom vsi

zbogom tudi ti

svet je lep" 

Res, kako bi bil svet lep, ko bi bili vsi sposobni povedati, si priznati, se izpostaviti in reči - da nas je strah samote, smrti, slovesa - povedati, kaj nosimo v sebi - naj bo to dobesedno ali metaforično. Tako preprosto. In ker je preprostost velika umetnost in jo je sposoben uresničiti le redko kdo, nas na vsakem koraku spremlja depresija, se v naših glavah rušijo zidovi, naše apatične oči s pogledom tja, kjer je nekoč sijalo sonce, ne vidijo izhoda. Sranje. Zen trenutek v ba-zenu (dodajam fotografijo za dokaz:)). 

Spoznanja nas čakajo na najbolj nepredvidljivih mestih. Tokrat me je našlo spoznanje, kako pomembno je glasbo tudi brati, doživljati skozi besedilo in kako pomembno je, da so ta besedila kvalitetna - saj so za marsikoga edina ali redka poezija, s katero se srečujejo v vsakdanjem življenju. V soboto sem poslušala dva benda, ki sta s svojimi več desetletji starimi besedili in komadi še vedno aktualna, z njima je odraslo mnogo generacij. In zato sem mnenja, da bi morali biti vsi tekstopisci pesniki, saj je moč besedila podcenjena in z njo je podcenjen tudi sprejemnik, poslušalec. Marsikaj smo sposobni slišati - vsak na svoj način, pa vendar - v tem je čar. 

Izgubljena dekleta

Gillian Flynn: Ni je več. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
A. S. A. Harrison: Tiha žena. Tržič: Učila International, 2014.
Paula Hawkins: Dekle na vlaku. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2015. 

Piše: Urška Orešnik

Odkar delam v knjižnici, kdaj pa kdaj v roke poprimem kakšen primerek žanrske literature. Ker se spodobi, da je knjižničar razgledan, po drugi strani pa tudi bralci s kondicijo nismo vedno v stanju brati zahtevno literaturo. Kot je običajno v zadnjih letih, neka uspešnica ponavadi povzroči izhajanje kupa knjig s podobnim zapletom - le da jih potem oglašujejo kot še bolj - napete, grozljive, romantične, erotične itn. Tako sem tudi sama v preteklem letu prebrala tri trilerje s podobno vsebino - tista prva uspešnica, ki so ji sledile ostale, je bil roman Ni je več - v izvirniku zveni veliko spevnejše - Gone Girl, ki me je od vseh treh najbolj prepričal. Zatem sem prebrala še Tiho ženo, letos poleti pa mi je prijateljica posodila odmevno The Girl on the Train (po kateri bodo menda tako kot po Ni je več posneli film), ki bo vsak čas izšla v prevodu Dekle na vlaku tudi pri nas. Skupni imenovalec - žena. Na nek način prevarana, razočarana. In tri variacije na temo. Preden nadaljujem, naj opomnim, da se lahko zgodi, da bom v nadaljevanju teksta izdala kakšno ključno informacijo, ki bi komu, ki knjige še ni prebral, lahko pokvarila bralni užitek.

V Ni je več je na prvi pogled razočaran mož, a se kaj kmalu razkrije drugače. V bistvu ne gre za pogrešano ženo, ampak za njeno maščevanje - razsežnosti katerega so res neverjetne in domiselne in zaradi česar roman res težko odložimo. V nasprotju s Tiho ženo, ki je zelo mlačen odsev prve knjige - zdolgočasen premožen par, kjer mož beži v naročje mlade ljubice, žena pa v zanikanje in pozneje maščevanje. Žal elementov, ki bi opravičevali oznako triler, v romanu ne najdemo veliko. Medtem ko so v prvem primeru glavne osebe v romanu prepričljivo psihološko orisane, je drugi roman tudi na tej ravni manj prepričljiv. Tretji roman, Dekle na vlaku, ki bo v slovenščini izšel te dni, pa se teme loteva z druge strani, z vidika razočarane bivše žene ... Ker pa je premišljeno strukturiran, do konca drži bralčevo pozornost s presenetljivim obratom. 

Vendar, čemu pišem o trilerjih na blogu, ki naj bi pisal o neki posebni literaturi, ki se nas dotakne, spremeni pogled ...? Romane tega žanra ponavadi dojemamo kot tisti del našega branja, ki je namenjen sprostitvi in ne samorefleksiji. Pa vendar sem se po branju teh treh knjig zamislila - kaj zavraga se dogaja z našimi odnosi - s predpostavko da je kulturna produkcija vsaj delen odsev stanja sveta?! Na eni strani imamo odtenke sivine, slabo napisane erotične romane, na drugi kup zgodovinskih romanc (pogojno rečeno - po pripovedovanjih bralk so menda bližje pornografiji kot romantiki), le da se ti dogajajo na gradovih in dvorcih, lateks in usnje pa zamenjajo krinoline. Poleg teh pa lahko beremo tudi psihološke trilerje, ki tematizirajo psihoze odnosov v njihovi skrajni različici ... Ti so nekako logična posledica nerealnih pričakovanj, ki jih spodbujata ostala dva (pod)žanra. In če predpostavljamo, da je vsa ta psihotična mineštra odsev realnosti, se pošteno zamislimo. 

Kam smo prišli?! In kdaj smo zašli? Založniki si veselo manejo roke, saj za rešitev težav, ki so nastale kot posledica nerealnih predstav in pričakovanj, potrebujemo tone literature s področja poljudne psihologije, psihologije odnosov, priročnike za samopomoč in samouresničevanje ... Le kam je zabredel človek - ko pa ima vse, kar potrebuje, že v sebi. Vse kar potrebuje je mir za samorefleksijo, mir za pogovor, mir za pristno druženje. Zavestno pravim mir in ne čas. Čas imamo, potrebujemo le mir, da ga bolje izkoristimo. Ta pa prihaja od znotraj. Tako kot ljubezen. Kot vse res pomembne stvari v življenju. Nenazadnje tudi za branje potrebujemo mir. In tudi branje nam pomaga, da lažje in bolje razumemo sebe in svet. Branje nam pomaga, da smo boljši ljudje. Sami s sabo in z drugimi. 

Čas čudežev

Anne - Laure Bondoux: Čas čudežev. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014. 

Piše: Metka Rupnik

V septembru 2015 smo se z bralnim krožkom Žarek ponovno srečali in dobili novo knjigo, tokrat mladinsko delo Anne Laure Bondoux Čas čudežev.

To je knjiga, ki jo bereš na en vdih in hvaležna sem Urški, da nam jo je zbrala. Knjigo bi priporočila vsem od trinajst do sto let. Sleherni najde v knjigi nekaj, kar pogreje , predvsem pa spozna brezpogojno ljubezen matere Glorije.

Iz knjige sem si prepisala:  

»Med vsem, kar mi je dala, je zanesljivo učinkovito zdravilo proti obupu – upanje.«

Tako pravi otrok, ki se je skupaj z materjo (ni vedel, da v resnici njegova mati) prebijal kot begunec iz Gruzije proti Franciji. V težkih situacijah mu je Glorija vedno prikazala svetlo točko – izhod. Njej edini cilj je bil, da otroku omogoči prihodnost.

Verjetno si tako želijo tudi begunci, ki se skupaj s svojimi majhnimi otroki prebijajo tja, kjer vidijo prihodnost. Res aktualno in marsikaj v zvezi z begunci bolj razumem. Vsekakor pa priporočam vsem, ne samo tistim, ki v beguncih vidijo grožnjo za obstoj enake Evrope.

Hvala Urška, da si nam izbrala to knjigo.

Onkraj mavrice

Gayle Forman: Če ostanem. (prevedla Teja Mejak) Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Zbirka Odisej)

Piše: Urška Orešnik

Lastna minljivost obseda človeka že od vekomaj in prav toliko časa si jo prizadeva preseči. Bodisi z ustvarjanjem presežnega, izjemnega, bodisi se trudi na tak ali drugačen način ohraniti telo oziroma si osmisliti svojo smrtnost s takimi in drugačnimi filozofskimi in verskimi sistemi. Vse naše življenje je na nek način prepredeno z mislijo na smrt - oziroma s strahom pred njo, z njo se srečujemo na vsakem koraku ... In še vedno ostaja - smrt največja skrivnost življenja. Kako se spopasti z njo pa je drugo vprašanje. Soočanje s smrtjo (bližnje osebe) je ena večjih travmatičnih izkušenj v človeškem življenju. In ena večnih literarnih tem. To poletje je v moje roke priromal roman Če ostanem ameriške pisateljice Gayle Forman. Naslov mi je zvenel znano, saj sem slišala za istoimenski film, posnet po knjigi, in obdajala me je rahla skepsa, da ne gre še za eno preveč razčustvovano in pocukrano uspešnico ...

Pa me je knjiga presenetila. Kljub temu, da ni nikakršen jezikovni presežek (pa vendar kakovostno preveden), gre namreč za mladinski roman, me je pritegnila predvsem zgodba, napisana izjemno rahločutno, ki nežno odkriva dileme, vprašanja človeškega obstoja. 

Glavna protagonistka romana je sedemnajstletna Mia, skoraj čisto običajna najstnica, ki ljubi igranje čela in klasično glasbo. Kljub svoji resni, rahlo zadržani naravi, se zaljubi z zelo kul fantom, Adamom, kitaristom uspešnega emo benda. Avtorica odlično opiše dileme v osebnostni razliki in manjše konflikte v paru, ki zaradi le-te nastanejo - npr. kako se introvertirana Mia spopada s tem, da nikakor ne more uživati na koncertih Adamove skupine, medtem ko jo je on na prvi zmenek peljal na koncert svetovno znanega čelista Yo-Yo Maja, čeprav to najbrž ne bi bila njegova prva izbira ... A se zgodba ne začne tako prijetno - namreč zgodi se grozljiva prometna nesreča, v kateri od štiričlanske družine preživi le Mia. Dogajanje v romanu je postavljeno v čas po nesreči, v bolnišnico na intenzivni negi in v operacijski sobi, ko Mia - kot duh - opazuje, kaj se dogaja z njenim telesom, kako nesrečo doživljajo njeni bližnji in premišljuje o življenju in situaciji, v kateri se je znašla ter se odloča - ali naj ostane. 

Včasih rečemo, da si bil tako blizu smrti, da se ti je življenje odvrtelo pred očmi. In prav to je ta knjiga - počasen posnetek, kot bi previjali kaseto nazaj (no, nekateri se tega še spomnimo) in analizirali posamezne delce posnetka, se tu in tam ustavili in podoživeli ... Čeprav je junakinja stara le sedemnajst let, ima na zalogi kar nekaj takih prizorov, prek spominjanj in vzporednega dogajanja v bolnišnici spoznamo njeno posebno, simpatično, rokersko družino in se s strahom prebijamo do konca - do njene odločitve. Eden lepših odlomkov je tisti, ko ob njeni postelji na intenzivni negi sedi dedek in ji pravi, da jo razume, če se odloči, da ne bo ostala, da se ne bo več borila ... Kajti za tem bojem bi jo čakal še en - boj s telesom, temveč mogoče mnogo težji boj - z izgubo dragih. Kot bralec razumemo tako bolečino družine, svojcev, prijateljev, kot Miine pomisleke o tem, kaj je manj boleče - umreti ali živeti naprej. Še en mladinski roman, za katerega je vredno, da ga preberemo tudi odrasli. Še ena tistih knjig, ki v nas sprožijo razmislek, empatijo in ki nenazadnje - pomagajo. 

Pogovor ... z neznancem

David Brooks: Pogovor. Ljubljana: Sanje, 2014. 

Piše: Urška Orešnik

 

Poletni dnevi bežijo in na računalniških tipkovnicah se nabira prah. Pravi raj za strastne bralce: sonce, senca, hladna pijača, rahel vetrič ... Pa vendar je že skrajni čas za nov zapis - kratek, nenaporen. Za poletni premislek o kupih prebranih knjig. Ali vsaj o eni, posebni. Ker smo v toplejšem delu leta ponavadi tudi bolj vagabundskega razpoloženja, se velikokrat znajdemo npr. v kupeju vlaka, v skupni sobi hostla, na plaži, v prijetnem lokalu ... v klepetu z neznanci ali novimi bežnimi znanci. In ker so poletne temperature v kombinaciji npr. s hladnim pivom ali kozarcem dobrega vina prava priložnost za pogovore o življenju, vesolju in sploh vsem, se hitro zgodi, da popolnim neznancem zaupamo svoje najintimnejše zgodbe. 

Idealna situacija, da pometemo prah najbolj skritih kotičkov svojega spomina, izgovorimo tiste nikoli izgovorjene misli, pomisleke, skrivnosti ... In jih zaupamo nekomu, ki bo odšel v svet z naročjem skrivnosti ter jih najbrž postopoma izgubil, jih pozabil. Kako lepa, odrešujoča misel. Literatura in film rada tematizirata taka naključna srečanja neznancev in njihove pogovore, spomnimo se filma Pred zoro (Before sunrise, 1995), ko se Ethan Hawke in Julie Delpy naključno srečata na vlaku in nato preživita noč na Dunaju ... Hodita in se pogovarjata, spogledujeta ... Slično zgodbo najdemo v kratkem romanu Davida Brooksa z naslovom Pogovor. Naključno srečanje Neznanca in Neznanke v restavraciji v Trstu preraste o zanimiv pogovor - ki se vrti predvsem o ljubezni, razmerjih, zaupanju ... 

"Ljubezen, nežnost /.../ sta najnevarnejši sposobnosti, ki ju imamo, si včasih mislim. Temni kraji, ki jih odpreta in razkrijeta, zalivi, kakor da se ljubezen - celo tipajoči začetki, majhne oblike, vsa ta nepomembnost - nasloni na izumrtje, je samo njegov začetek, kakor da si želimo lastne pogube, mislimo pa, da si želimo drug drugega." (s. 107)

Glavna protagonista v svojem iskrenem pogovoru razkrivata skrivnosti, pomisleke ... In ker se ne poznata, jima mogoče ta pogovor prinese marsikakšno novo perspektivo ... Kljub temu pa me je bolj kot to pritegnilo vprašanje - kaj je tako privlačnega v iskrenem pogovoru z neznacem? Kljub temu da težko razume vse, kar povemo, lahko vidi z drugimi, svežimi očmi, vpraša drugačna vprašanja, hkrati pa (odrešujoče!) tvoje zgodbe ponese neznanokam v svet. Mogoče bi take pogovore morali prakticirati pogosteje ... Kot obliko brezplačne terapije, denimo. V pogovoru o knjigah/prebranem si lahko sicer zaupamo marsikaj - tako zavedno kot nezavedno - kljub temu pa ne čisto vsega ... Torej - kdaj se boste opogumili in ogovorili zanimivega neznanca? Mogoče za začetek preberite knjigo, potem pa le pogumno ...

Kaj ima razglašeno razmerje skupnega s popolno akustiko

Daria Bignardi: Popolna akustika. Prevedla Anita Jadrič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Zbirka Roman)

Piše: Urška Orešnik

Ste si že kdaj potihem rekli, da vas je neka knjiga našla ravno v pravem trenutku? Vam sporočila nekaj, kar ste v danem momentu potrebovali slišati? Ne bi rekla, da verjamem v takšno "knjižno mistiko", se pa zgodi, pa naj gre samo za poved ali pa morda za celoten roman, da včasih v pravem času v roke primemo pravo knjigo s sporočilom, ki ga potrebujemo. In kako zanimivo je šele, koliko različnih sporočil lahko ena sama knjiga posreduje različnim bralcem. Variant ene knjige je namreč toliko kot njenih bralcev, ali še bolje, branj. Ko knjigo beremo ponovno, nismo isti, kot smo bili pri prvem branju, zato tudi knjiga ne more biti enaka. 

Kakorkoli, diši po poletju, sonce vabi na ležalnike, na dišeče travnike, v sence dreves, s knjigo (ali bralnikom) v naročju. Svojevrsten luksuz se je usesti in prebrati knjigo v enem zamahu. In preklemanski užitek, sem znova spoznala po dolgem času ... Tokrat me je v muhavem nedeljskem vremenu na sedež prikoval roman Darie Bignardi Popolna akustika. Izredno berljiv in hkrati tolikanj zanimiv, da ga je težko izpustiti iz rok. Govori o tisti večni temi, brez katere literature ne bi bilo - ljubezni. Razmerjih. O tem, koliko se zares poznamo - sami sebe in drug drugega. 

Če v nekaj besedah strnem štorijo - govori o paru, Arnu in Sari, ki sta skupaj že 30 let, imata tri otroke in nekako živita ... drug mimo drugega. Nekega dne, par dni pred božičem, pa Sara zapusti moža in otroke. Arno šele tedaj začne spoznavati, da svoje žene pravzaprav ne pozna. Ni mu jasno, kako se je lahko nekaj tako lepega, kot je nekoč bila njuna ljubezenska zgodba tako izmaliči:

"Izčrpavajoče je ljubiti žensko, ki ti ne zaupa, ki te graja pred otroki. Kdaj si postala taka, Sara?

Ko sem jo spoznal, je bila drugačna. Spominjala je na mačko, vseskozi je bila sproščena, zvesta sama sebi. Naredila in rekla je, kar se ji je zahotelo, bila je mirna in zadovoljna. Njena bližina te je pomirjala, kot bi gledal ogenj.

Zdaj je kakor kormoran: z živčnim dolgim vratom se premetava med valovi, iznenada se, pljusk, potopi, in ne veš, kje bo spet priplavala na površje. To se nikoli ne zgodi tam, kjer pričakuješ, in če jo srečaš, ko plava pod vodo, se je ustrašiš. /.../ 

Bojim se soočiti s Sarinim podvodnim življenjem." (str. 19)

Nekoč strastno zaljubljen par se odtuji. Sara obupano kliče na pomoč, a Arno je ne sliši. Boji se njenih globin. Svojo ženo začne spoznavati šele po tridesetih letih, kot detektiv odkrivati stvari, ki mu jih ni nikoli zaupala ... Zakaj se tako bojimo globin drug drugega? Zakaj raje plovemo na površju, v globinah pa smo tako grozno osamljeni? Je res tako težko komunicirati? Povedati tisto, kar nas zares muči? So take situacije v razmerjih res neobhodljive? Se sprašujem. Bignardijeva z monologi obeh zakoncev lepo ponazori dialog, ki se med njima nikoli zares ne zgodi:

"Menda mi nisi spet napisala kakega dolgoveznega, grenkobnega pisma? Že dolgo nisem prejel nobenega. Ne umiram od radovednosti, da bi ga prebral: že leta vlečeš na dan ene in iste stvari, ki sploh niso resnične, opisuješ me z besedami, v katerih se ne prepoznam, domišljaš si, da veš, kaj mislim in čutim, vendar se največkrat motiš. Kar daj si duška, tako ali tako se pogovarjaš sama s sabo." (s. 64, Arno)

"Tako pa še zdaj sumim, da obstaja razsežnost ljubezni, ki mi ni bila dana, ki sem se ji odrekla. Vem, da je nizkotno, ampak vsakokrat, ko se prepirava, ko me ne raumeš, me grajaš ali storiš kaj, kar mi ni všeč, me prešine misel, da bi bila ljubezen mogoče manj zapletena, če ne bi bila s tabo. Če bi bila z Massimom ali kakim drugim moškim, ljubezen morda ne bi poznala kompromisov, razočaranj in naporov kot pri nama, tekla bi nebrzdano kot reka. Pomagala bi mi živeti in me ne bi zadrževala na mestu. Vem, da so to otroške, romantične sanje, da preprosta in razposajena ljubezen ne obstaja, da pravo, stvarno ljubezen sestavljajo obveznosti, tako kot najino, in da je njen čar prav v tem, saj jo je treba graditi vsak dan in je, kot praviš ti, pridobitev. A včasih si ne morem kaj, da ne bi sanjala o tem, da obstaja tudi neko bolj neomajno čustvo. (s. 107, Sara)

 

 Popolna akustika je ena tistih zgodb, v kateri se najde vsakdo, ki je kdajkoli bil v razmerju in v kateri gotovo najde vsaj eno podrobnost, en moment, ki ga je že doživel. Je ena tistih knjig, ki vsaj z nekim malim delčkom najde vsakogar. Ga od plehkega romnatiziranega razumevnja razmerij in ljubezni potegne v globino in postavi tista vprašanja, ki si jih pogosto, tako kot Arno in Sara, zastavljamo, ko je že zdavnaj prepozno. Koliko se v resnici poznamo in koliko živimo z nerealnimi predstavami o drug drugem? Nešteto je priročnikov, nešteto knjig, nešteto besed ... Pa se vedno znova znajdemo tu. Morda res ne gre drugače. Morda že mora priti do tega, da nas življenje prisili do tega, da se kot kormorani potopimo pod površje drug drugega in sebe. In morda nas včasih potolaži in poboža kakšna zgodba, da le nismo edini, ki to počnemo. In nas spomni in opomni, da znova ne naredimo istih napak. Da le najdemo pot do tiste popolne akustike ... Naj bo še taka iluzija. Mogoče nam jo le uspe ujeti v kak trenutek.

O žalosti in fiziki nekoliko drugače

 

Georgi Gospodinov: Fizika žalosti. Beletrina, Ljubljana 2015

Piše: Mitja Reichenberg

Naslov te knjige je nekoliko zavajajoč. Z gotovostjo lahko trdimo, da je zavajajoč z nekim določenim namenom. Avtor se po eni strani sicer ukvarja z žalostjo, lahko bi mu celo pritaknili idejo fizike, toda njuna simbioza ne predstavlja tega, o čemer Gospodinov premišljuje. Tisti, ki bodo v naslovu iskali metaforičnost, bodo prav tako razočarani – saj ne gre za metafore, ki bi nas lahko mehko prepeljale preko idej, ki nam jih avtor ponuja. Pravzaprav težko rečemo, kaj je točka, okoli katere se vrtimo na vseh 313 straneh, kot nam jih ta prevod ponuja. Morda bi bilo še najbližje, če bi rekli, da gre za Minotavra. Za osnovo moramo vedeti vsaj to (in avtor to tudi od nas pričakuje), kdo ali kaj je bil Minotaver, kdo je bil kralj Minos, kdo njegova žena, okianida Pasifaja, pa njuna hči Ariadna, nato pa še Dedal, Tezej in Egej. Te osebe, ki so del veličastne grške mitologije, so kakor figure na šahovnici, po kateri nas Gospodinov počasi in premišljeno prestavlja preko videnja in doživljanja svoje mladosti, svojega časa in ljudi v njem. Res je, da gre za ganljivo pripoved, toda prav ta prenos, figurativni transferji v mitološke vode, nam nudijo večdimenzionalno doživljanje idej, s katerimi potujemo po pisateljevih spominih. To, da je vmes fizika, je morda le namig, da gre v ozadju za popolno naravoslovno vedo, ki v svojo naravo razlaganja in opazovanja vključuje snovi in njihova gibanja v prostoru in času – pri tem pa uporablja dva pomembna elementa: silo in energijo. Sicer pa se fizika v najširšem pomenu ukvarja z razumevanjem zakonitosti narave, ki ga omogoča razumevanje obnašanja celotnega kozmosa in je prav zato ena najstarejših akademskih disciplin. Tako se tudi najnovejša teorija vsega (kvantna teorija gravitacije) ukvarja v bistvu z enakimi nerešljivimi mislimi, kakor se je ukvarjalo človeštvo že od samega začetka – kako dojeti prostor in čas. V tem smislu je pripoved te knjige pravilno postavljena v prostor in čas fizike žalosti. Vendar skozi oči v labirint ujetega Minotavra.

Ali nam lahko takšna knjiga pomaga? Zagotovo – kot roman se sicer sprehaja po različnih zgodbah, v katerih se lahko najdemo, si prisluhnemo in priznamo, da smo tudi mi del tega popotovanja. To je morda njena prva pomoč k temu, da si ponudimo roko sprave, da prepoznamo neke naše vzgibe, ki so bili morda v preteklosti potlačeni tja nekam daleč v naše pozabljanje. Kakor hitro naredimo ta korak h knjigi, pa se nam le-ta odpre kakor spominska knjiga, za katero smo vedeli, da obstaja, a je nismo nikoli našli. Avtor nas popelje sicer v svoje svetove in v svoje pripovedi, vendar nam hkrati kaže čas in prostor svojega spomina, v katerem je možno prepoznavati mnoge skupne prostore in spomine, ki jih imamo ljudje tedanjega časa. Labirint, v katerega nas vsake toliko potegne, je dejansko labirint uma, ki s spreminjanjem perspektiv pripovedi samo pridobiva na svoji večdimenzionalnosti. Pomoč temu premišljevanju je prav gotovo pomoč blodnjav vsakršnega uma, ki se želi in se mora soočati s svojimi lastnimi strahovi in hkrati zanikanji, rešitvami, bežanji in skrivalnicami. Toda to niso skrivalnice, pri katerih bi nas želel nekdo najti, temveč skrivalnice pred samim seboj, pred našimi mislimi, ki se kakor Minotaver sprehajajo po labirintih uma. Preskakovanje od ene prigode do druge, od enega spomina do drugega, ni linearno. Ni pa tudi mozaično ali naključno. To fragmentirano doživljanje spominov je kakor razlomljeno zrcalo, ki pa v vsakem koščki zrcali del tega, kar je bilo nekoč v njem zrcaljeno. Tako se nam iz ene strani knjige v naslednjo stran drobci spajajo v nove in večje podobe, v daljše in kompleksnejše časovne periode, v katerih lahko prepoznavamo zgodbo kot ozadje doživljanja, kot njeno tapeto, na kateri pa je vzorec možno razbrati šele tedaj, ko se od nje dovolj (časovno in prostorsko) oddaljimo.

Razumevanje svoje adolescence je Gospodinov razložil pravzaprav izredno politično introvertirano. Počuti se namreč celo krivega za tok zgodovine, kar pa, če smo iskreni, ne moremo ne popolnoma zanikati ne potrditi. 'Pravzaprav je vso mojo puberteto mogoče na kratko opisati skozi zapleteno politično situacijo osemdesetih. Prvi poljub dekleta. Umre Brežnjev. Drugi poljub (drugega dekleta). Umre Černenko. Tretji poljub ... umre Andropov. A jih jaz ubijam? Prvi nespretni seks v parku. Černobil.' (str. 115). Priznati moramo, da tako izredno natančne razčlenitve osebnih travm odraščanja in njenih političnih posledic še nismo nikjer zasledili. Sploh ne v tako čistem zavedanju vzrokov in posledic – to pa je polje znanosti, moramo priznati. Taji vidi tudi Minotavra – ne onega strašnega, ki se prehranjuje z mladeniči in mladenkami, temveč onega, ki je vse plašen v maminem naročju. Pisatelj noče razumeti (in pri tem ga velja podpirati), kaj je hudega naredilo dete, plod nebrzdane ljubezni njegove mame in belega bika. Tako je poglavje naslovil kar Madona z Minotavrom – ob gledanju slike iz časov antične Grčije; torej Madona, čeprav vemo, da je bilo mami ime Pasifaja. Gospodinov pravi takole: /.../ 'otrok sedi v materinem naročju. Ona ga podpira z levo roko, najbrž ga je pred kratkim podojila in zdaj čaka, da bo podrl kupček. Otrok je gol. Prizor je ikonski, tako zelo znan in ponovljen v vseh upodobitvah po rojstvu malega Jezusa. Vendar pa obstaja neka razlika, ki dela risbo unikatno. Mladič ima bikovo glavo. Majhne rogove, štrleča dolga ušesa, razmaknjene oči, gobec. Telečjo glavo. Pasifaja z dojenčkom Minotavrom. Stoletja pred Devico Marijo.' (str. 72).

Iz same knjige je čutiti, da so pisatelja stvari, ki jih opazuje in ki jih je preživel, prizadele. Čutiti je nenehno osebno vpletenost v različne dogodke in spoznanja, čutiti je njegovo trpkost nad razumevanjem (ali še bolje: nerazumevanjem) ljudi, ki se ne ozirajo na drobne, nepomembne dogodke, ki pa v njegovih očeh predstavljajo celotna vesolja. Tako deluje prav srhljivo na primer citiran odlok št. 20/2002 o zakolu živine (str. 174). Pred tem nam je namreč povedal, da je njegov oče veterinar in vegetarijanec. V odgovor, zakaj ne uživa mesa, odgovarja izredno pragmatično: ker pač ne jé svojih pacientov. Samo to.

V knjigi je mnogo zgodb, za katere avtor trdi, da so tudi avtobiografske. Zapisane so s tako prepričljivim jezikom, da bi lahko rekli, da so predvsem avtobiografske. Morda bi se motili, vendar se moramo vprašati po njihovem učinku. Zgodbe namreč izredno močno učinkujejo zaradi svoje neposrednosti, zaradi nenehnega srečevanja s krivicami, ideologijami, majhnimi ljudmi in končno – s smrtjo. Poglavje, v katerem dva stavita, čigava žena je zvestejša ima presenetljiv konec. Na koncu, kakor spoznamo, sploh ni pomembno, kdo je zvest, kdo pa nezvest, temveč je najpomembneje, kdo to izjavi in kdo to sploh ve. Zato je strel iz pištole učinkovit, kakor sam zaključek tega ljubezenskega trikotnika in predstavlja tudi njegovo razrešitev. Pomembno je, kdo drži pištolo – v tem primeru jo drži prevarani soprog, ob njem stoji prijatelj, s katerim sta stavila, v postelji pa je soprogova žena in njen ljubimec. '/.../ zdaj pogleda nad njiju in zdi se, kakor bi nad zakonsko posteljo prvič videl njuno družinsko fotografijo. Kako je mogoče, da to počneta prav pod njo. Domisli se, da bo zelo učinkovito, če bo streljal v družinsko fotografijo, predstavlja si, kako se bo steklo sesulo nad njunima glavama. Kakšna metafora. Ti, žena, si ustrelila najino skupno družinsko življenje, najina preteklost si zasluži luknjo v glavo. Kam pa naj meri, vase ali vanjo, gre za fotografijo, a vendarle. Če strelja v svojo lastno podobo, je to ena oblika samomora. V naslednjem trenutku se obrne in naredi nekaj povsem pričakovanega pred osuplimi pogledi vseh /.../' (str. 221).

Ali je to torej knjiga o žalosti? Morda pa sploh ne. Pripoveduje brez patosa, brez žalostnih tonov, pripoveduje izredno iskreno in premočrtno. Življenje je takšno, gladko in ravno. Življenje potuje naravnost in ne ovinkari. Ovinkarijo dušebrižniki, ki poskušajo ljudi zmesti in iz njih pokrasti vse delčke zdravega razuma, narave in čiste ljubezni do moči, ki jo v sebi nosi življenje. Pisatelj se tega popolnoma zaveda, zato pa je njegova knjiga prav gotovo tista, ki nas povabi v razumevanje Minotavra, ki živi v vsakem od nas – saj smo ujetniki lastnih labirintov, tiho čakajoč na Tezeja. Toda on je izgubil Ariadnino nit in prav tako tava v temi. Strah ga je. In strah je tudi Minotavra – a oba strahova sta različna.

Gospodinov zapiše na koncu knjige pričakovan epilog. Zapiše različne oblike smrti, ki jih je skozi knjižno pripoved doživel. Nobena od njih ni patetična, kar je pomembno. Tudi smrt Minotavra ni bila patetična, saj bi lahko zapisali, da je bila prav takšna, kakor ena teh, ki jih je doživel avtor; saj se spomni, da je ' /.../ umrl kot lazar, šipkov grm, jerebica, ginko biloba, junijski oblak (spomin je tako kratek), vijolični jesenski žafran ob Halenseeju, zgodnja češnja, ki jo je okoval pozni aprilski sneg, kot sneg, ki je okoval pretentano češnjevo drevo ...' (str. 311).

V puščavo ...

Miguel Sousa Tavares: V tvoji puščavi: skoraj roman. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013. 

Piše: Urška Orešnik

"Morala sva doseči puščavo in se vrniti. Tudi nered potrebuje nekaj reda, da se osmisli, da ne ostane samo lahkotna nepremišljenost."

Stran. Stran od ponorelega sveta! Od stalnih impulzov okolja, informacij, hrupa, ljudi ... Se odpravljam. Še nekaj dni. Tako nestrpno sem čakala, da končno odpotujem, da sem letos pozimi kar požirala knjige o potovanjih. Vsako branje je hkrati nekakšno (duhovno) potovanje, z branjem knjig o potovanjih pa potujemo dvojno, kakor da se premikamo - od besede do besede in tako naprej, na najbolj oddaljene konce sveta. Roman V tvoji puščavi je poetična pripoved o potovanju in izvrstno nasilka, zakaj potujemo - ne da nekam pridemo, temveč da se umaknemo stran od vsakdana, da se imamo čas čuditi svetu okrog nas, res pogledati, videti s srcem:

"Zemlja je last gospodarja, a pokrajina pripada tistemu, ki jo zna videti."

In tudi pogledati, potovati tudi vase. Naj vas povabim k branju te prečudovite knjige - da odpotujete, tudi če stojite čisto pri miru.

"V resnici puščava ne obstaja: če bi vse okoli nje prenehalo obstajati in imeti smisel, bi ostal samo nič. Kakor koli se vzame, puščava je odsotnost vsega ali pa ravno obratno, absolutnost. Ni mest, ni morja, ni rek, niti dreves in živali. Ni glasbe, ni hrupa, enega samcatega zvoka ni, razen tistega, ki ga povzroči veter, ko dvigne v zrak nekaj peska. In to je srhljivo."

"Zdaj vidiš, zakaj ni nikogar več, ki bi prepotoval puščavo. Nihče ni več sposoben soočanja s tako samoto." 

 

P. s.: Če si želite še več puščave, preberite roman Magde Reja Ime tvoje zvezde je Bilhadi ali pa avtobiografsko pripoved Robyn Davidson Tracks (po njej posnet istoimenski film - Poti).

 

Med sanjami in knjigami

Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig (prevod Stana Anželj). Založba Sanje, Ljubljana 2013.

Piše: Mitja Reichenberg

V življenju srečamo različne knjige. Nekatere so dobre, spet druge niso. Nekatere nam nudijo zabavo, nekatere ne. Ob tem moramo razumeti, da to 'dobro' in 'zabava' ne gre razumeti kot nekaj, kaj je samo po sebi umevno, temveč kot nekaj, kar je knjiga sama. Knjiga kot entiteta, kot nekaj, kar obstaja v svojih različicah ... kot nekaj, kar vas lahko poboža, ugrizne, preseneti, skuštra, ujezi, spotakne, udari, požre. Recimo. Morate priznati, da o teh dimenzijah knjig še nikoli niste premišljevali. Seveda ne – saj niste naleteli na knjigo, ki je lahko nevarna. Pisatelj Walter Moers očitno je. Še bolje: njegov junak pripovedi, ki se imenuje Blagorad Basnodolski prav tako. In zagotovo še ne poznate mesta, ki se imenuje Bukvana – kajti gre za mesto sanjajočih knjig. No, če bi to mesto poznali, mislimo resnično poznali, ne samo slišali zanj, potem bi vedeli natančno, o čem sedaj teče besede. Tako pa temu ni tako. Ampak že takoj na začetku vam pa le lahko zagotovimo, da knjige pomagajo. Sicer na svoj neverjeten način, a vendar.

            'Kaj pa vsebina? Besedilo, toliko lahko izdam, je govorilo o razmišljanju pisatelja, ki ima horror vacui, strah prej praznim listom Ki ga ohromi popona pisalna blokada in ki obupano premleva o stavku, s katerim bi začel svojo zgodbo.' (str. 28). V kolikor nam pomaga doumeti, kaj je ta strah, potem se lahko približamo praznim listom tako, kakor se lahko približamo svojemu življenju. Tudi to je dejansko prazni list, ki ga mi – in samo mi – vztrajno in natančno popisujemo, barvamo, prepogibamo, ceframo, skratka z njim počnemo pač vse, kar hočemo. Tale strah je torej popolnoma upravičen, čeprav se že takoj v začetku lahko vprašamo, ali ni celo zelo pomemben. Strah pred praznim listom je za pisatelja lahko sicer velika motnja, toda strah pred življenjem je lahko za človeka še večja. Kaj nas je pravzaprav najbolj strah? Različne raziskave nam kažejo, da je ljudi najbolj strah tega, kako jih bodo drugi ljudje videli, ocenjevali, dojemali ali sprejemali. To je eden največjih strahov današnjega človeka. Zakaj je temu tako?

            Mnogo ljudi meni, da je za srečo potrebno imeti to in ono. Vendar za srečo ni potrebno imeti tega ali onega – pravzaprav je že dovolj, če imamo srečo. Strah, ki je sestavni del našega preživetvenega nagona, je tudi del tega, kar imenujemo stres. O stresu se je že prelilo toliko črnila, da bi napolnili vsa morja sveta, pa še bi ga ostalo. Predvsem nas hočejo naučiti, da je stres nekaj izredno škodljivega – toda, če bi ne bilo vseh reakcij, tako telesnih kakor duševnih, ki jih stres povzroči, bi človek najverjetneje že davno izumrl: ker je stres naš pravi odgovor na situacijo, v kateri nam pričnejo delovati naši čuti bistveno močneje, kakor pa v vsakdanjem miru. In to nas naredi hitre, močne, pogumne. Kar pa dejansko škodi je učinek, ki ga stres pusti v nas, ko ga ne izživimo, ko napetosti, strahu, groze in kar je še tega, ne pustimo oditi drugam. Ko vse to zadržimo nekje v sebi in sami sebe razjedamo. Torej – prazen list ni težava, težava je v strahu, kaj bomo nanj zapisali.

            V mestu Bukvana obstajajo knjižni lovci. Lovci na knjige, torej. Knjige lovijo po rovih in zapuščenih rudnikih, po podzemnih labirintih in sploh po čudnih krajih. 'Knjižni lovci so sčasoma razvili vrsto načinov, kako najti pot nazaj na površje. Knjižne regale so zaznamovali s kredo, za seboj so razvijali dolgo vrvico ali trosili papirnate odrezke, riževa zrna, steklene bisere ali kamenčke. Risali so skrajno preproste zemljevide in v mnogih predelih labirintov poskrbeli za osvetljavo z namestitvijo meduznih svetilk, v katerih s v hranilni tekočini životarile konzervirane meduze mesečinke. Zakoličili so teren, iz kamna izklesali vire pitne vode in si pripravili zaloge živeža – na svoj skromni način so bukvanske katakombe tako rekoč nekoliko približali civilizaciji.' (str. 59). Knjige so torej nekaj živega in kot takšne imajo seveda svoje življenje. Le-to pa se lahko kaj hitro križa z življenjem vsakega, ki knjigo posvoji, jo vzame v roke, ali kar je že hujše – jo nese domov, v svojo sobo ... Knjige razvijejo popolnoma svoje življenje in se v nekem trenutku povežejo med seboj. Ko nismo pozorni, ko nas ni doma ali ko jim ne namenjamo prav velike pozornosti, se z njimi in v njih dogaja marsikaj. Res pa je, da nekatere tudi niso zlobne. Nekatere človeku resnično želijo pomagati.

            Ko se potapljamo dalje v to veličastno dogodivščino knjig, lahko opazimo, da nas tudi ta knjiga vedno bolj objema in srka vase. Kar pa je še posebej zabavno pri njej je to, da je potrebno poznati nekaj literature, da lahko resnično pademo v vse njene globine in se tam prepustimo temi in strahu, grozotam in humorju. Tako, recimo, srečamo knjige, ki so jih napisali Ojahnn Golgo van Fontheweg (aka Johann Wolfgang von Goethe), pa slavni Eror Banco (Roger Bacon), ne smemo prezreti, kdo sta Selwi Rollcar in Arlis Worcell (Lewis Caroll), pa Doylan Cone (Conan Doyle) in Ugor Vochti (Victor Hugo), pa še in še. Tudi glasba ni izvzeta: Odion la Vivanti (Antonio Vivaldi) in Crederif Pincho (Frédéric Chopin), recimo. V kolikor želimo postati lovec na knjige, moramo upoštevati, da v osnovi sicer mi lovimo knjige, toda prav hitro se lahko zgodi, da se iz lovca prelevimo v plen. In knjige pričnejo loviti nas. In če niste previdni, potem naletite na knjigo, ki vas že na daleč privlači. Odprete jo in po njej zalistate – pa z začudenjem ugotovite, da na vseh njenih straneh piše samo en stavek. Ta stavek vam pove, da ste naredili hudo napako. Stavek se glasi takole: Pravkar ste se zastrupili. (str. 148-149). Nato pa se je mraz ' ... s prstov razlezel po rokah in mi zajel telo. Zavrtelo se mi je, pogled se mi je zameglil. Smeika sem še slišal reči: Vi ste dejansko eden od teh sanjačev, ki verjamejo, da so vsi odgovori zapisani v knjigah, kanje? Toda knjige niso po naravi koristne in dobre. Celo izjemno hudobe so lahko. Ste že slišali za nevarne knjige? Nekatere od njih ubijejo že z najmanjšim dotikom. Potem se mi je stemnilo pred očmi. (str. 150).

            Ko pomislimo, da knjige pomagajo, potem moramo razumeti, da nekatere pa to res počno. Pomagajo nam namreč ubežati pred onimi, ki so bolj nevarne. Vsekakor pa moramo naglasiti, da je knjiga Mesto sanjajočih knjig odličen primer srečevanja s knjigo (in knjigami) na popolnoma drugačen način. Pogled v zapisano besedo, ki postane lahko resnična, ki nosi v sebi bistvo življenje tega, ki je besede zapisoval, nam da misliti, da pa le vse, kar zapišemo, ne more ne-imeti kakršnega koli smisla, kaj šele globokega in dalekosežnega pomena in posledice.

            Vse je med seboj povezano, vsaka beseda, vsaka misel, vsaka črka, pika, klicaj in podpičje. Ko to premišljujemo, se lahko zavemo svoje vloge v velikem mozaiku, ki mu tako radi rečemo življenje. In tedaj, a mora le tedaj, nam lahko vsaka stvar na svoj poseben način pomaga. Tudi roža, ki jo negujemo, tudi človek, ki nas opazi. A moramo tudi mi opaziti njega, vsekakor.