Izgubljena dekleta

Gillian Flynn: Ni je več. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
A. S. A. Harrison: Tiha žena. Tržič: Učila International, 2014.
Paula Hawkins: Dekle na vlaku. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2015. 

Piše: Urška Orešnik

Odkar delam v knjižnici, kdaj pa kdaj v roke poprimem kakšen primerek žanrske literature. Ker se spodobi, da je knjižničar razgledan, po drugi strani pa tudi bralci s kondicijo nismo vedno v stanju brati zahtevno literaturo. Kot je običajno v zadnjih letih, neka uspešnica ponavadi povzroči izhajanje kupa knjig s podobnim zapletom - le da jih potem oglašujejo kot še bolj - napete, grozljive, romantične, erotične itn. Tako sem tudi sama v preteklem letu prebrala tri trilerje s podobno vsebino - tista prva uspešnica, ki so ji sledile ostale, je bil roman Ni je več - v izvirniku zveni veliko spevnejše - Gone Girl, ki me je od vseh treh najbolj prepričal. Zatem sem prebrala še Tiho ženo, letos poleti pa mi je prijateljica posodila odmevno The Girl on the Train (po kateri bodo menda tako kot po Ni je več posneli film), ki bo vsak čas izšla v prevodu Dekle na vlaku tudi pri nas. Skupni imenovalec - žena. Na nek način prevarana, razočarana. In tri variacije na temo. Preden nadaljujem, naj opomnim, da se lahko zgodi, da bom v nadaljevanju teksta izdala kakšno ključno informacijo, ki bi komu, ki knjige še ni prebral, lahko pokvarila bralni užitek.

V Ni je več je na prvi pogled razočaran mož, a se kaj kmalu razkrije drugače. V bistvu ne gre za pogrešano ženo, ampak za njeno maščevanje - razsežnosti katerega so res neverjetne in domiselne in zaradi česar roman res težko odložimo. V nasprotju s Tiho ženo, ki je zelo mlačen odsev prve knjige - zdolgočasen premožen par, kjer mož beži v naročje mlade ljubice, žena pa v zanikanje in pozneje maščevanje. Žal elementov, ki bi opravičevali oznako triler, v romanu ne najdemo veliko. Medtem ko so v prvem primeru glavne osebe v romanu prepričljivo psihološko orisane, je drugi roman tudi na tej ravni manj prepričljiv. Tretji roman, Dekle na vlaku, ki bo v slovenščini izšel te dni, pa se teme loteva z druge strani, z vidika razočarane bivše žene ... Ker pa je premišljeno strukturiran, do konca drži bralčevo pozornost s presenetljivim obratom. 

Vendar, čemu pišem o trilerjih na blogu, ki naj bi pisal o neki posebni literaturi, ki se nas dotakne, spremeni pogled ...? Romane tega žanra ponavadi dojemamo kot tisti del našega branja, ki je namenjen sprostitvi in ne samorefleksiji. Pa vendar sem se po branju teh treh knjig zamislila - kaj zavraga se dogaja z našimi odnosi - s predpostavko da je kulturna produkcija vsaj delen odsev stanja sveta?! Na eni strani imamo odtenke sivine, slabo napisane erotične romane, na drugi kup zgodovinskih romanc (pogojno rečeno - po pripovedovanjih bralk so menda bližje pornografiji kot romantiki), le da se ti dogajajo na gradovih in dvorcih, lateks in usnje pa zamenjajo krinoline. Poleg teh pa lahko beremo tudi psihološke trilerje, ki tematizirajo psihoze odnosov v njihovi skrajni različici ... Ti so nekako logična posledica nerealnih pričakovanj, ki jih spodbujata ostala dva (pod)žanra. In če predpostavljamo, da je vsa ta psihotična mineštra odsev realnosti, se pošteno zamislimo. 

Kam smo prišli?! In kdaj smo zašli? Založniki si veselo manejo roke, saj za rešitev težav, ki so nastale kot posledica nerealnih predstav in pričakovanj, potrebujemo tone literature s področja poljudne psihologije, psihologije odnosov, priročnike za samopomoč in samouresničevanje ... Le kam je zabredel človek - ko pa ima vse, kar potrebuje, že v sebi. Vse kar potrebuje je mir za samorefleksijo, mir za pogovor, mir za pristno druženje. Zavestno pravim mir in ne čas. Čas imamo, potrebujemo le mir, da ga bolje izkoristimo. Ta pa prihaja od znotraj. Tako kot ljubezen. Kot vse res pomembne stvari v življenju. Nenazadnje tudi za branje potrebujemo mir. In tudi branje nam pomaga, da lažje in bolje razumemo sebe in svet. Branje nam pomaga, da smo boljši ljudje. Sami s sabo in z drugimi. 

Pogovor ... z neznancem

David Brooks: Pogovor. Ljubljana: Sanje, 2014. 

Piše: Urška Orešnik

 

Poletni dnevi bežijo in na računalniških tipkovnicah se nabira prah. Pravi raj za strastne bralce: sonce, senca, hladna pijača, rahel vetrič ... Pa vendar je že skrajni čas za nov zapis - kratek, nenaporen. Za poletni premislek o kupih prebranih knjig. Ali vsaj o eni, posebni. Ker smo v toplejšem delu leta ponavadi tudi bolj vagabundskega razpoloženja, se velikokrat znajdemo npr. v kupeju vlaka, v skupni sobi hostla, na plaži, v prijetnem lokalu ... v klepetu z neznanci ali novimi bežnimi znanci. In ker so poletne temperature v kombinaciji npr. s hladnim pivom ali kozarcem dobrega vina prava priložnost za pogovore o življenju, vesolju in sploh vsem, se hitro zgodi, da popolnim neznancem zaupamo svoje najintimnejše zgodbe. 

Idealna situacija, da pometemo prah najbolj skritih kotičkov svojega spomina, izgovorimo tiste nikoli izgovorjene misli, pomisleke, skrivnosti ... In jih zaupamo nekomu, ki bo odšel v svet z naročjem skrivnosti ter jih najbrž postopoma izgubil, jih pozabil. Kako lepa, odrešujoča misel. Literatura in film rada tematizirata taka naključna srečanja neznancev in njihove pogovore, spomnimo se filma Pred zoro (Before sunrise, 1995), ko se Ethan Hawke in Julie Delpy naključno srečata na vlaku in nato preživita noč na Dunaju ... Hodita in se pogovarjata, spogledujeta ... Slično zgodbo najdemo v kratkem romanu Davida Brooksa z naslovom Pogovor. Naključno srečanje Neznanca in Neznanke v restavraciji v Trstu preraste o zanimiv pogovor - ki se vrti predvsem o ljubezni, razmerjih, zaupanju ... 

"Ljubezen, nežnost /.../ sta najnevarnejši sposobnosti, ki ju imamo, si včasih mislim. Temni kraji, ki jih odpreta in razkrijeta, zalivi, kakor da se ljubezen - celo tipajoči začetki, majhne oblike, vsa ta nepomembnost - nasloni na izumrtje, je samo njegov začetek, kakor da si želimo lastne pogube, mislimo pa, da si želimo drug drugega." (s. 107)

Glavna protagonista v svojem iskrenem pogovoru razkrivata skrivnosti, pomisleke ... In ker se ne poznata, jima mogoče ta pogovor prinese marsikakšno novo perspektivo ... Kljub temu pa me je bolj kot to pritegnilo vprašanje - kaj je tako privlačnega v iskrenem pogovoru z neznacem? Kljub temu da težko razume vse, kar povemo, lahko vidi z drugimi, svežimi očmi, vpraša drugačna vprašanja, hkrati pa (odrešujoče!) tvoje zgodbe ponese neznanokam v svet. Mogoče bi take pogovore morali prakticirati pogosteje ... Kot obliko brezplačne terapije, denimo. V pogovoru o knjigah/prebranem si lahko sicer zaupamo marsikaj - tako zavedno kot nezavedno - kljub temu pa ne čisto vsega ... Torej - kdaj se boste opogumili in ogovorili zanimivega neznanca? Mogoče za začetek preberite knjigo, potem pa le pogumno ...

Neulovljivost moškega-tigra ali o Usodi in Odgovornosti

Sarita Mandanna: Tigrov grič. (prevod: Lili Potpara) Ljubljana: Modrijan, 2011.

Piše: Urška Orešnik

"Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna na svoj način," je gotovo eden najpogostejših (Tolstojevih) citatov. Tudi meni se mnogokrat poraja, ko razmišljam o družini kot eni od osnovnih celic človekovega socialnega delovanja. Ravno v teh dneh se o družini veliko govori, le redkokdo pa izpostavlja, za koliko gorja, travm, neizbrisljivih temnih spominov ... so vzrok in izvor ravno družine. Dužina je (načeloma) naš prvi socialni stik s svetom, kar nas zaznamuje bolj, kot si upamo priznati in spoznati. Mogoče so ravno zaradi tega takšne in drugačne družinske sage zelo priljubljeno branje - saj bi vsak izmed nas lahko napisal bolj ali manj razburljivo različico le-te. S takim pisanjem se lahko zlahka poistovetimo, hkrati pa gre ponavadi za branje, ki te "potegne" in knjigo le stežka spustiš iz rok, tudi če šteje nekaj sto strani.

Že dolgo časa sem ogledovala to živopisno knjigo na policah naše knjižnice in jo končno le vzela v roke. Zaželela sem si iz mrzle in predolgo trajajoče zime - vsaj z domišljijo - pobegniti v tople kraje. Zgodba se (pretežni del) odvija na jugu Indije, v pokrajini Kodagu, v vasici sredi neokrnjenega pragozda; časovno pa je postavljena med leto 1878 in začetek druge svetovne vojne, kar zajame tri generacije dveh družin, ki ju preplete nenavadna, predvsem pa dokaj nesrečna usoda. 

Usoda. Tako ljudje včasih poimenujemo plaz, ki se usuje zaradi naših zapletenih razmerij, naših odločitev, dejanj, laži, prikrivanja resnice ... Usoda je snežna kepa, ki se vali po pobočju naših odnosov in jo kot tako poimenujemo, ko ni več obvladljiva ter jo le še resigniramo izpustimo iz naših rok. Prav ta prispodoba lepo oriše zaplet  romana Tigrov grič. 

Zgodba se začne z rojstvom dolgo pričakovanega otroka, Devi, senco nad njeno prihodnost pa vrže temna slutnja, prerokba iz leta čapelj, ki pa ostane skrivnost, ki ji skuša bralec kljubovati vse do zadnje strani romana z upanjem, da se bo na koncu vseeno "vse lepo izšlo".

 "Ena sama čaplja se je dvignila v nebo in v najčistejši belini samotno lebdela nad polji. Devi je opazovala njen let, nenadoma vsa otožna. 
   Če ljubiš s tako silo, da se popolnoma potopiš v nekoga ali nekaj, če ljubezen seže tako globoko, je res tako naravna kot dihanje. /.../
  'Ljubezen je dih, to je res, pa tudi tisto, kar sledi, ko zmanjka dihov, ko ostane samo še tišina. Ljubezen je voda, ki hrepeni po morju. Je drevo, ki potrebuje korenine, dokler sega proti nebu. Je senca, napolnjena z odsotnostjo, tisti kotiček, kjer radost ne more več cveteti. Ljubezen je tisto, kar ostane tudi po mnogih letih, kot nekakšen pankrt izgube, za katero še žalovati ne morem kot za svojo.'" (str. 476)

 Kot otrok se spoprijatelji z Devano, fantičem, siroto, ki nato postane njen najboljši prijatelj. Devi se že kot dekletce zagleda v Mačuja, Devanovega bratranca, moža, ki je z lastnimi rokami ubil tigra, in si priseže, da bo nekoč postala njegova žena. Devanna se kot mladenič izkaže v šoli in vzbudi pozornost pri nemškem misijonarju, ki se zavzame zanj in ga pošlje študirat medicino. Na fakulteti pa Devana postane žrtev ne le nadlegovanja, temveč nečloveškega izživljanja, kar ga močno potre in na koncu pahne v obupano dejanje, ki zapečati ljubezenski trikotnik med njim, Devi in Mačujem. 

Da ne bom izdala preveč vsebine, naj podam nekaj glavnih idej, razmislekov, h katerim je prignalo branje tega romana ... Zelo lepo je opisano življenje v neokrnjeni naravi, ki pa poteka v zelo tradcionalnih okvirih, zaradi česar je že v kali zatrt možen izhod iz marsikatere človeške stiske. Zaradi takšnih in drugačnih družbenih norm ostanejo nekateri dogodki oz. dejstva zamolčana vse do konca, ko njihovo razkritje niti ne deluje več katarzično, saj ničesar več ni mogoče spremeniti in popraviti ... 

 "Bolečina se kopiči. Če je zavestno ne odložiš, se kopiči, nalaga sama nase. Otrdi, se zadebeli in razkolje srce. Sprva poskušamo luščiti kraste, da bi bili spet tako čisti in nedolžni kot nekoč. A sčasoma postane pretežko. Preboleče je brskati po ranah, obiskovati boleče spomine. Raje jih skrijemo, da jih ne vidimo, o njih ne govorimo. Vlačimo jih naokrog kot neviden kamen za vratom. Ran se ne dotikamo več. Plast za plastjo se brazgotine debelijo, dokler se nekega dne ne prebudimo in ugotovimo, da smo nepovratno otrdeli, ujeti v brazgotinasto preteklost, medtem ko je svet živel naprej." (str. 562)

V znamenju teme letošnje Fabule, ki je problematizirala razmerje med lažjo in resnico, sem se zamislila, kakšno moč imata ne toliko laž kot zamolčana resnica v tem romanu in na sploh v naših življenjih ... V bistvu celoten zaplet, celotna nesreča, bolečina, ki pa od ene življenjske situacije do druge postaja vse večja, temelji na prikrivanju resnice. Deloma je tu pogojena z nekaterimi družbenimi normami, po drugi strani pa je le (napačna) človeška odločitev. Usoda, nesrečna usoda, temna prerokba, so le izgovori za preusmeritev odgovornosti posameznikov za svoja življenja in življenja bližnjih, žilvjenja svojih družin ... 

In če to projiciram na vsakodnevna in lastna razmerja - kako malo, pa včasih vendarle več kot zmoremo, je potrebno za urejene odnose - prava mera iskrenosti in komunikacija. Tako preprosto, da. Da še vedno nastajajo zajetne družinske sage. Da jih še vedno prebiramo in se čudimo ... Kako je kljub stoletju razlike (v primeru tega konkertnega romana) še vedno (skoraj) enako. 

                                                       Smo sposobni koraka naprej? 

Jaz - ti - midva

Piše: Urška Orešnik

Milan Kundera: Istovetnost. Ljubljana: Nova revija, 2002 (Zbirka Samorog)

 

Ljubezen. Partnerstvo. Dvojina. Večna tema, ki nas obseda, kar lepo kaže tudi zastopanost teh tem v beletristiki. Žal pa velikokrat naletimo na njihovo klišejsko obravnavo, ki nam ne ponuja nikakršnih konkretnejših razmislekov, temveč predstavlja le tako zelo priljubljen bralni eskapizem. Eno težjih vprašanj, ki mi ga je zastavila bralka v knjižnici, je bilo tisto o dobrem ljubezenskem romanu. Kaj sploh je dober ljubezenski roman? Bralka si je želela nečesa med plažnim ljubičem in Ano Karenino. Ne spomnim se, katero knjigo si je nazadnje izposodila. Me je pa dogodek napeljal k razmišljanju o tem, kakšen oz. kateri pa je dober ljubezenski roman? 

Eden boljših, ki sem jih prebrala, je Istovetnost Milana Kundere. Ta zastavlja vprašanje - v kolikšni meri lahko (s)poznamo ljubljeno bitje? V kolikšni meri sva lahko jaz in ti midva? Jean-Marc in Chantal sta bolj ali manj srečen par. Jean-Marc na plaži išče Chantal. Ko jo zagleda, ji pomaha, a ona ga ne opazi. Je bila to res ona? Bolj se ji je približeval, manj je bil v to prepričan. "Zamenjava zunanjega videza ljubljene ženske s telesno podobo neznanke. Kolikokrat se mu je to že zgodilo! In vsakič znova ga je osupnilo: je torej razlika med njo in drugimi res tako neznatna? Kako je mogoče, da ne zna prepoznati obrisa ljubljenega bitja na svetu, bitja, ki ga ima vendar za neprimerljivo?" (str. 20)

Koliko se pravzaprav poznamo? Ko se v nekoga zaljubimo, si želimo malo manj kot obleči njegovo kožo, želimo si njegove telesne in čustvene bližine. Kako blizu smo si sploh lahko? Sodobni potrošniški oz. marketinški aparat ustvarja marsikatero iluzijo o ljubezni in partnerstvu. Veliko škode pri nezdravem dojemanju le-teh napravijo tudi slabi ljubezenski romani, zgrajeni na klišejih in posladkani s srečnimi konci. Istovetnost pa ravno nasprotno - ne ponuja klišejskih odgovorov, temveč v bralcu sproža razmišljanje o lastnem/lastnih razmerjih. Chantal in Jean-Marc se znajdeta na točki, ko v njunem razmerju nekaj ... manjka. Mogoče jima postane malce dolgčas. "/.../ dvoje bitij, ki se ljubita, sama samcata, ločena od sveta. A s čim napolnita svoja srečanja v dvoje? Naj je svet še tako zavržen, potrebujeta ga za pogovor." (str. 61) Le dvojina ni dovolj. Treba jo je z nečim zapolniti. Z naslovnic ženskih revij v kričečih črkah mnogokrat preberemo navdihujoče naslove (gotovo visoko kakovostnih člankov, podprtih z empiričnimi raziskavami) npr. 101 način, kako popestrita vajino zvezo. Jean-Marc alias Cyrano ubere bolj prefinjene metode. S Chantal praznino v njunem razmerju zapolnita z ... igro. "Razplet" zgodbe nekoliko spominja na Schnitzlerjevo Sanjsko novelo oz. na njeno filmsko različico - Kubrickov film Široko zaprte oči. 

Tako kot nobeno razmerje, tudi ta roman ne ponuja odogovorov, temveč zastavlja vprašanja: "Sprašujem se: kateri je sanjal? Kateri od njiju je sanjal to zgodbo? V katerem trenutku se je njuno resnično življenje sprevrglo v prevejano izmišljijo? /.../ Kdaj natanko se je resničnost sprevrgla v neresničnost, stvarnost v sanjarijo? Kje je potekala meja? Kje teče meja?" (str. 117/118)

V nenehnem pehanju za odgovori ljudje mnogokrat pozabljamo na odrešujočo moč vprašanj. Če si ne znamo postaviti le-teh, tudi odgovorov nikoli ne bomo dobili. Oziroma - ko si znamo postaviti prava vprašanja, mogoče odgovorov niti ne potrebujemo več. Po branju Istovetnosti se mi je tako zapisalo - le kaj ostane od razmerja, če mu odvzamemo igro?