Piše: Urška Orešnik
O: Dnevih poezije in vina in drugih poetičnih doživljajih
Poletje je čas za branje. Recimo. Z nadpovprečno mero dežja to leto mariskomu ni preostalo drugega, kot da si skuha čaj, zavije v mehko oddejo in se pocrklja s knjigo v naročju. Kljub idealnim vremenskim pogojem za branje (no, idealnejše bi bilo le sonce in knjiga v sneci) pa to poletje očitno ni bilo plodno za pisanje bralnih vtisov, zato sem se odločila za krajši blogerski oddih. Vendar se z začetkom šolskega leta in z dežjem in mrazom najavljajočo se jesenjo vračam v zavetje virtualnih dnevniških zapisov.
Kot vsako, je bilo tudi to poletje polno zanimivih festivalskih ponudb - najslajše se seveda zgodijo prav ob njegovem koncu - kot sta npr. Festival Sanje v Medani in Dnevi poezije in vina na Ptuju. Ker sem bila sama zadržana s festivalom Logaško poletje, sem se na Ptuj odpravila užiti živo poezijo le na zadnji dan fetivala. Moj "zadržek" pa je bil zelo prijetne narave - med drugim smo v Knjižnici Logatec pripravili tudi literarno-glasbeni večer s karizmatično pesnico, glasbenico in prevajalko Klariso Jovanović (ki se ji je na glasbenem delu večera na kitari pridružil Luka Ropret), kar me je že deloma napeljalo na misel, ki jo kanim razviti v tem zapisu. Ob poslušanju prečudovitega Klarisinega vokala, ki je pel enkrat malce otožno, hrepeneče, spet drugič razigrano in navihano in pripovedoval zgodbe s področja Mediterana, se mi je porodila misel - kaj ni glasba ena sama zgodba?
Dan pozneje, na Ptuju, poslušajoč žebranje pesmi v različnih svetovnih jezikih, pa sem se vprašala še obratno - mar ni poezija v bistvu neke vrste glasba? Ko smo se v prijetnem atriju Muzikafeja s (so)ustvarjalci festivala pogovarjali o branju poezije, je kar nekaj sogovornikov (mogoče s kančkom slabe vesti - ali pa tudi ne) priznalo, da se branja poezije le stežka lotijo in le nekaj trenutkov zatem dodalo, da jo raje poslušajo. Seveda - pomislimo malo o izvoru poezije - ki gotovo sega v ljudsko pesništvo, to pa se je večinoma ohranjalo tako, da se pripovedovalo, ohranjalo z ustnim izročilom, ter seveda - s petjem (pomislimo samo na trubadurje oz. trouverje!). Pesem o lepi Vidi, denimo, ki smo jo med drugimi slišali tudi na večeru Logaškega poletja (glej video spodaj).
Tiho branje poezije je potemtakem nekaj popolnoma nenaravnega - naši je možgani namreč niso sposobni prebrati v vsej njeni zvočni razsežnosti. Brati jo je treba naglas. Jo začutiti, da zavibrira skozi naše glasilke, skozi celo telo. Ali pa jo poslušati. S kozarcem dobrega vina v roki. In najbolje v izvirniku, brez izdajalskega in originalne zvočnosti oropanega prevoda. Tudi če ne razumemo besed, lahko pesem doživimo. Da uživamo v glasbi, nam ni treba znati brati not.
Pa vseeno - tudi ko poezijo poslušamo, nam nekatera zveni bliže, spet druga le kot bled odzven. V sobotnem večeru na Vrazovem trgu so v meni najlepše in najslajše odzvanjale pesmi slovaške pesnice Jane Bodnárove.
Hja, sedaj mi je toliko bolj jasno, zakaj si življenja brez ene in druge - torej poezije in glasbe - enostavno ne morem predstavljati.
Prisluhnite tudi vi!
(moj izbor je vsebinsko prilagojen vremenskim razmeram:))
