V divjino!

Jon Krakauer: V divjini. Ljubljana: V. B. Z., 2008. (Zbirka Tridvaena, knj. 2)

Piše: Urška Orešnik

 

 

Kako bi šla. V divjino. Sama. Se natišinila. Nakričala. Nabežala. Umirila. Naužila. In se najbrž z veseljem vrnila v zavetje štirih sten. Zaenkrat mi še zadostujejo kratki pobegi v zavetje gozda in v vetru šepetajočih krošenj. Sicer dvomim, da bi zmogla. Odrezati vse vezi, svoje življenje stlačiti v nahrbtnik in brez kakršnega koli oziranja oditi. Kot je to storil mladenič Chris McCandless ali Aleksander Vagabund. Njegovo - resnično - zgodbo je Jon Krakauer spretno spletel, da se bere skoraj kot detektivka, spremlja pa jo kup literarnih citatov, da bralca "prime", na primer, da bi se znova lotil prebiranj Jacka Londona. Ali Tolstoja. 

Knjigo smo pred kratkim brali pri enem od bralnih krožkov. Brez izjeme nas je knjiga premaknila, nas zamislila, da smo se spraševale ... Kaj za vraga ga je gnalo? Zakaj je bil tako radikalen v odnosu do svojih staršev, družine? In ga občudovale ... Njegovo drznost, zaužiti svobodo, Svobodo. Kot lahko stori le mlad človek, ki še ni tako prikovan na tire vsakdanjosti.

Srž zgodbe je dobro povzeta v citatu iu knjige Everetta Ruessa: A vagabond for Beauty:

"Vedno pogosteje premišljujem o tem, da bom za vedno osamljen popotnik. Bog, kako me vabijo poti. Ne znam opisati, kako neskončno so me prevzele. Samotne poti so nekaj najboljšega ... Nikoli se ne bom nehal potepati. In ko pride moja zadnja ura, si bom poiskal najbolj neobljuden, najbolj samoten in zapuščen kraj, kar jih je.

Lepota te pokrajine je postala del mene. Počutim se bolj odrezanega od življenja in nekoliko bolj nežen sem. Tu imam nekaj dobrih prijateljev, vendar nikogar, ki bi resnično razumel, zakaj sem tu in kaj počnem. Nikogar ne poznam, ki bi stvari v celoti razumel; sem že predolgo sam.

Vedno sem bil nezadovoljen z življenjem, ki ga živi večina. Vedno sem si želel bolj napeto in bogato življenje."

V zadnjem času priljubljena tema - s knjigo Cheryl Strayed: Divja (in filmom) ter knjigo Robyn Davidson: Poti/Tracks (in filmom) - zakaj? Zakaj nas tako privlači divjina? Pustolovščine? V dnevnem vrvežu in pod represijo informacij in nezdravega in stresnega tempa smo podhranjeni bližine. Mogoče niti ne človeške. Bližine s samim seboj. Bližine Narave, katere del smo (sploh še?). Miru. Uglašenosti z okoljem. Tako odrešujoče je imeti pozornost usmerjeno le na golo preživetje - in ne simultano na 20 različnih stvari, dogodkov itn. Sami smo si jo zagodli. Tako, da že ne vemo, kako bi se vrnili nazaj. Čeprav po tem hrepenimo. Po preprostosti osnovnega bivanja. Bivanja. Ali če citiram enega izmed zadnjih Vagabundovih dnevniških zapisov:

"Svetost HRANE, osnovna življenjska toplota.

Pozitivizem, neizmerna radost do življenja. 

Absolutna Resnica in Poštenost.

Stvarnost.

Neodvisnost.

Dokončnost - Trdnost - Doslednost" (str. 141)

Ko isto ni nikoli enako

Vikram Seth: Enaka glasba. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013

Piše: Mitja Reichenberg 

 

 

Latinska misel pravi, da 'si duo faciunt idem, non est idem'. Torej – če dva delata enako, to ni enako. Vedno obstaja, kar je jasno, neka razlika. In prav v tej razliki tiči morda najpomembnejša misel, ki jo pred nas postavlja Seth. Glasba je tukaj nekaj takšnega, kakor odvečni podatek – a vendar povezuje med seboj usode, misli in dogodke. Glasba – edina nevidna umetnina, edina, ki jo je potrebno dojemati v najbolj tankočutni sredini svojega in njenega bistva. Umetnina globokih brazd, oddaljenih misli in spečih strasti.

            Na kratko o romanu – preko zgodbe o igranju in poslušanju glasbe se srečamo s peščico likov, godalnim kvartetom in ljubezensko zgodbo med glavnim pripovedovalcem – violinistom ter njegovo nikoli preživeto ljubeznijo – pianistko. Njuno razmerje, ki ga poskušata obuditi, je po mnogih letih intonirano popolnoma drugače, saj ima ona otroka in težave s sluhom, on pa iluzijo nepotešene preteklosti, polne lastnih zapletov, samokritike, nestabilnosti in nesigurnosti. Morda je sam roman le v drugačno luč postavljena večna mogoča-nemogoča kombinacija vzrokov in posledic, vendar se na njegovem ozadju zarisuje nekaj idej in misli, ki jih je vredno misliti prav zato, da nam lahko knjige pomagajo videti in razumeti svet okoli nas. In nas v njem.

            Seth piše: »Ko sem imel komaj devet let, so naš kričavi, klepetavi razred otrok, ki so mečkali papirčke z bombonov in metali papirnate aviončke, peljali na šolski koncert. Takrat sem se prvič v živo srečal z glasbo.« (str. 80) Res je, da je prvo srečanje z glasbo morda najpomembnejše, prav zaradi tega, ker tedaj zgradimo nekakšen odnos do nje. Žal se v šolah današnjega časa vse premalo zavedajo, da je glasbe svet, v katerega je potrebno otroka vpeljati in nikakor ga prepustiti radijskemu sprejemniku, televiziji ali internetu, da 'raziskuje', kakor to dušebrižniki radi rečejo. Vpeljevanje v glasbo ne pomeni prisile in terorja, temveč ob pravem času na pravi način izbrati nekaj, kar otroku odpre pogled in sluh v svet nevidne umetnosti. Zagotovo bo pritegnilo pozornost in zagotovo bo spodbudilo radovednost. Vendar moramo o glasbi tudi sami vsaj nekaj vedeti, da jo lahko približamo mladim ušesom. Očitno je, da so se v šolah nekoč tega zelo dobro zavedali. Starši pa tudi. In dalje: »Igramo kot v globokem transu. Štiri minute in pol bi lahko bilo prav toliko ur ali sekund. V mislih vidim malo rabljene tonovske načine izvirne partiture, padanje in dviganje, hitro in počasno, vzporedno in nasprotno, vseh naših glasov, in v mislih slišim, kako je zvenelo, zveni in bo šele zvenelo. Na strunah moram odigrati tisto, kar je zame že resnično; prav tako Billy, Helen in Piers. Naše hkratne vizije se spojijo in postanemo eno: drug z drugim, s svetom in s tistim dolgo razpršenim bitjem, čigar moč sprejemamo v obliki te zapisane vizije in enega samega hitro izgovorjenega zloga njegovega imena.« (str. 100) V mislih imajo seveda Johanna Sebastiana Bacha in njegovo delo Umetnost fuge. Takšno dojemanje glasbe in pripovedovanje o njej je možno le, če se glasbo ponotranji in iz te ponotranjenosti spregovori. Lahko bi tudi rekli, da je to knjiga o glasbi, kakor so celo v neki predstavitvi zapisali, toda – če bi hoteli biti natančni – bi morali zapisati, da je to knjiga o dojemanju in sprejemanju glasbe. In preko glasbe razumevanje medosebnih odnosov. Morda je slučaj, morda premišljena poteza, vendar je pisatelj za premišljevanje odnosov med glavnima junakoma romana vzel prav Umetnost fuge, veličastno delo velikana baročne glasbe. Zagotovo je pomembno to, da gre za fuge.

            Fuga (ime prihaja iz italijanske oz. latinske besede fugere, kar pomeni bežati, uiti) je glasbena oblika, enostavčna kompozicija z načelno eno samo glasbeno temo, ki je kratka, ritmično in melodično izredno karakteristična ter se ko takšna pojavlja v vseh glasovih. Res je, da je fuga najpogosteje triglasna, redkeje dvoglasna, večglasne fuga pa so tem bolj kompozicijsko zahtevne. Gre za obliko s strogo predpisanimi imitacijskimi načeli, saj glasovi 'bežijo' drug pred drugim, drug za drugim – vsekakor pa gre za vrh znanja strogega kontrapunktičnega glasbenega stavka. Vedno se prične z ekspozicijo, enoglasno uvedeno temo. Nato glavno temo, idejo fuge po posebnih načelih povzemajo ostali glasovi. Sledi izpeljava, kjer se osnovno temo uporablja v različnih kontrapunktičnih načinih, od variacij do vratolomnih modulacij, mojstrstvo pa se izkazuje tudi z uporabo delcev teme ali njenimi reminiscencami, obrati in spreminjanji. Temu sledi stretta ali stesnitev glasov, kjer imamo tudi reprizo, torej ponovitev osnovne glasbene misli. Celotna skladba je, strogo vzeto, polifona (večglasna) kompozicija, v kateri vsi glasovi, ki so sicer samostojni in neodvisni, stopijo v soigro in tako soustvarijo sozvočje veličastnega prepleta in sodelovanja. Toda Bachovo delo Umetnost fuge je nekaj posebnega: zbirka kontrapunktov, ki niso napisani za nobeno glasbilo, so kompozicije od enoglasnih do večglasnih fug, od enojnih do dvojnih in trojnih fug. Na koncu je celo četverna fuga, ki je pa ni dokončal, ustavil se je prav pri temi, ki oblikuje črke njegovega priimka, torej b-a-c-h.

            Brez obotavljanja lahko ugotovimo, da je pisatelj imel na umu prav fugo, to kraljico baročne kompozicijske umetnosti, in jo je prepisal v odnose med ljudmi. S tem pogledom lahko beremo zapleten odnos znotraj kvarteta, ki izvaja glasbo, odnos vsakega izmed članov z okolico, s svojimi partnerji in epizodnimi osebami, še bolj pa odnos obeh glavnih oseb, violinista in pianistke. Njuno življenje je dejansko fuga, najprej mladostna ekspozicija, ujetost in bežanje dveh tem, nato razhod, razpad in bežanje drug od drugega, usodna izpeljava njunega življenja v desetih letih odtujitve in viharnega zanosa, nato pa stretta in repriza, vendar s priznanjem, da je čas pustil svoja znamenja tako na enem  kakor tudi na drugem. In na koncu vsekakor razumevanje kode, v kateri se glasova harmonsko in melodično pomirita, spojita v homofono kadenco in pripeljeta celotno avanturo glavne teme svojega življenja varno v pristan.

            Pianistka-Julija piše: »... Od vseh, ki so kdaj doživljali tisto prej in potem, bi ravno jaz morala vedeti, da je življenje neponovljivo. Tistega večera sploh ne bi smela priti za oder. Prosim, odpusti mi, in če ravno tako ne moreš pozabiti mene kakor jaz ne tebe, vsaj vsak dan in vsako leto manj pogosto pomisli name.« (str. 335) To je pravi beg, prava fuga v smislu življenja in hkrati bežanja pred njim. Seth nam tako ponudi dvojno branje: branje romana in branje partiture. Morda je branje prvega, torej same zgodbe manj pomembno, branje drugega, torej partiture, pa toliko bolj prikrito in težko. To je prava umetnost življenja, umetnost fuge – ali kakor je zapisal Bach: Kunst der Fuge.

            Tedaj pa » ... ona vstopi, ju (sina in moža) pogleda in se nasmehne. Trenutek, več kot le trenutek se ozira okrog, nesrečna, iščoč, nato sede h klavirju. Igra brez not, včasih pogleda v svoje roke, včasih miži. Ne vem, kaj sliši, kaj si predstavlja. V njenem igranju ni prisiljene resnobnosti. Več kot nepredstavljivo lepo je, jasno, ljubko, nepopustljivo, fraza čez frazo, fraza kot odmev fraze, nepopolna, neskončna Umetnost fuge. Enaka glasba je.« (str. 390)

            Pa je res enaka?

Vsak je (bil) kdaj ... gospodična Nihče

Tomek Tyrzna: Gospodična Nihče. (prevedel Klemen Pisk) Ljubljana: Sodobnost International, 2013. (Zbirka Zvezdogled)

Piše: Urška Orešnik

 

 

Zelo rada prebiram mladinsko literaturo - da sem na tekočem pri svojem delu, hkrati pa tudi zaradi tega, ker me to veseli. Velikokrat si kakšno knjigo naročim po spletu in jo preberem v angleščini, zadnja je bila npr. uspešnica Eleanor & Park pisateljice Rainbow Rowell, ki govori o dokaj priljubljeni temi - ljubezenski zgodbi med dvema "čudakoma" (če popreprostim). Moji najljubši knjižni junaki so vedno čudaki, posebneži. Tako me je presenetila knjiga, ki me malce spominja na Lipuševega dijaka Tjaža in Boštjanov let - Gospodična Nihče pojskega pisatelja, scenarista in režiserja Tomka Tryzne. Pripoved mlade, navine Mariše, ki se z družino preseli iz revnega podežlja, kjer so živeli v preprosti koči, v blokovsko naselje v mesto, je namreč prepletena s fantastičnimi, "sanjskimi" vložki, ki se proti koncu knjige vse pogostejši. 

Kar zajeten roman nam predstavi, kako se junakinja težko vklopi v mestno okolje, kmalu pa spozna malce odštekano glasbeno nadarjeno, a dokaj shizofreno Katko, ki jo malodane obožuje in naivno sledi vsem njenim muham. V drugi polovici pa se po Katkinem izginotju spoprijatelji z razvajeno in razuzdano Evico, njuno prijateljstvo pa se razvije tudi v nekaj dokaj eksplicitnih homoerotičnih prizorov. Zgodba načenja kar nekaj različnih tem - prijateljstvo, idilično revno podeželje vs. moralno izprijeno mesto, družinske odnose, pa tudi dokaj filozofska življenjska vprašanja, na katera mestoma hudomušno odgovarja: "No, Matej je torej menil, da normalnih ljudi sploh ni, da so normalni ljudje norci, ki se znajo dobro pretvarjati, da so normalni. Norci pa ljudje imenujejo tiste, ki se ne znajo pretvarjati ali pa nimajo moči, da bi se pretvarjali ali pa tudi tiste, ki se nočejo pretvarjarti." (s. 186)

Mene je knjiga najbolj pritegnila s to zadnjo temo - prevpraševanjem, kaj je normalno in kaj ni ter kje se konča realnost in kdaj se začne fantazija? Dobro pokaže tudi kako hitro se ljudje sprevržemo v amoralna, sprijena, kruta bitja, demone, kako smo v bistvu vsi po malem shizofreni.

Kljub temu da je bil roman napisan leta 1988 (objavljen pa šele leta 1994), se lahko bere tudi kot čisto aktualen v sodobnem shizofrenem, podivjanem svetu. Le en "hakelc" je - čeprav je bil na Poljskem takoj po izidu roman nagrajen s častno nagrado sekcije IBBY, nenazadnje le ne gre za čisto pravi mladinski roman - ker s svojo kompleksnostjo prekaša mladinske romane, pa še marsikaterega "odraslega". Poleg tega se dogaja konec osemdesetih (med vrsticami je zaznati kritiko sprijenega kapitalizma), kar mladim brlacem ni posebej blizu. 

Zato roman priporočam v branje odraslim bralcem, ki bodo lahko v Gospodični Nihče gotovo prepoznali tudi malo sebe in svojega odraščanja. Da, zgleda, da obstajajo tudi posebni mladinski romani - za odrasle bralce :).

Naj zaključim s citatom:

"Od kod veš, kakšno življenje imajo črne ovce, če nisi ena od njih?" vpraša Katka. "In kaj to pomeni lahko življenje? Ali veš, kaj je sreča? Sreča je ravnovesje s samim seboj, to je harmonija notranjih demonov." (s. 118)

Da bi vam/nam jih le uspelo ukrotiti - notranje demone, namreč. Jaz poznam odličen recept - branje. :)

Kafka z druge strani

Jacqueline Raoul-Duval:Kafka, večni zaročenec. Beletrina, Ljubljana 2014

Piše: Mitja Reichenberg

Uvodoma lahko sicer rečemo, da gre za drugačen roman o Kafki, kakor bi ga sicer pričakovali, saj nam kaže njegovo podobo bistveno bolj krhko, lomljivo, prosojno in občutljivo, kot bi si jo ustvarili bralci in bralke njegovih romanov. Pa ne zaradi zapletenosti odnosov – tako v njegovih romanih, kakor tudi v življenju – ne, bolj zaradi idej in misli, ki so skrite za njimi. Kakor branje daleč med vrsticami, kakor doživljanje človeka daleč od njegove podobe in besede, kakor razumeti partnerski odnos dalje od postelje in mize. To je resnično zapleteno – in še sreča, da je takó.

            V kratkem povzetku zapisa o tej knjigi bi lahko rekli, da gre za oris ljubezenskih razmerij, ki jih je imel Franz Kafka v svojem sicer kratkem življenju. Gre za dekleta/žene Felice, Julio, Mileno in Doro. Njegova razmerja se dogajajo nekje med Berlinom in Dunajem, sicer pa vedno izven njegovega trenutnega življenjskega prostora, v katerem je bival in ustvarjal. Ta umaknjenost, prepotrebna razdalja med njim in ljubljenimi osebami, je hkrati gonilo in hkrati zaviralo odnosa, ki mu nikakor ne uspe. Zagotovo pa so vsem znana njegova zbrana pisma, ki jih je pošiljal svoji prvi izbranki Felice Bauer, med najbolj poglobljenimi in razmišljujočimi pa so brez dvoma njegova pisma, katerih naslovnica je bila Milena Jesenská. Zadnja, torej Dora Diamant (Dymant), je zaključila njegov kratek opus poskusov življenja v dvoje. Vendar edina uspešno.

            Ko premišljujemo o tem, kako nam lahko tudi takšne knjige pomagajo, naletimo na misel, da nam lahko edino takšne knjige resnično pomagajo. Predvsem pomagajo razumeti odnose in soodnose med nami, ki so vedno več, kakor pa se da izraziti; so več, kakor se opazi, vidi, sliši. Pomagajo nam premisliti kotičke naših skritih drobnih misli, ki se zarisujejo tedaj, ko hočemo umakniti to in ono resnico izpred lastnih oči. Skozi takšne knjige lahko razumemo tudi odnos, ki ga imamo preko drugih s samim seboj – in ta je morda še najbolj zapleten. Ne moremo trditi, da smo vsi takšni, kakor je bil Franz Kafka, to zagotovo ne, vendar pa lahko trdimo, da je v vsakem od nas del tega, kar nas le-on v svojih pismih (ki jih je sicer naslavljal na druge) opominja, ponovno polaga pred nas kot zrcalo ter hoče odgovore na vprašanja, ki si jih prav malokdaj zastavljamo. To pomoč, ki jo gre razumeti skozi takšen roman, pa ne gre zanemarjati.

            Kafka zapiše Felice: »Priznati moram, da me muči neznosen strah pred najino prihodnostjo in pred nesrečo, ki bi utegnila izhajati iz najinega skupnega življenja.« (str. 53) Ali smo se že kdaj bili pripravljeni vprašati, če je prav, da v svoje življenje postavimo še nekoga, s katerim bomo delili svojo življenjsko pot? Izhajajoč iz ljubezni, ki zabriše mnogokrat vse ostre robove vsakdana, je to vsekakor nesmiselno vprašanje, toda življenje ni sprehod po parku, ni pomladni vonj cvetočih dreves in ni topla mesečina. Tega se najverjetneje zavedajo ljudje šele mnogo kasneje, zato pa je toliko nesrečnih otrok, razdrtih zakonov, alkoholizma, družinskega nasilja, bulimije, anoreksije, umorov in samomorov. Obstaja sicer vrsta družbenih mehanizmov, ki poskušajo preprečiti najhujše tragedije, a moramo priznati, da so večinoma manj uspešni. Kafka opozarja na svoj strah pred mislijo, ki jo sicer v svoji bolestni melanholični preganjavici imenuje nesreča, da bi se nekoč podrla iluzija prijetnega sobivanja. Ali lahko sploh rečemo, da se ljudje, ki stopajo v korak z drugim človekom, partnerjem, zavedajo obrnjenih trenutkov, ko bo potrebno potegniti voz za dva, ko bo eden od njiju nemočen? Zagotovo ne. Franz Kafka se to nenehno sprašuje. Felice Bauer se ni več hotela spraševati o možnostih njune skupne nesreče, pa je stopila drugemu življenju naproti. Še dobro, da je storila takó.

            V življenju Kafke je za tem nastopila Julie Wohryzek, mlada in krhka deklica, ki je končala na psihiatričnem oddelku. Od njegovih pisem, ki jih je namenil Julie, ni ostalo nič. Kar vemo, je zavito v pisma in pričevanja, ki jih je Franz (skozi pisma) pripovedoval drugim. Njegovi zapisi so njegov alter ego, njegov očiščevalni moment pred in po vsakem razmerju. Tako izvemo, da sta se z Julie mnogo pogovarjala, delila skupne ideje in ideale, misli in spoznanja. To pa je, moramo priznati, zagotovo temelj vsakega pristnega odnosa. S človekom, s katerim se ne moremo pogovarjati, ne moremo živeti. Prav tako ne moremo živeti s človekom, ob katerem bi ne mogli biti ure in ure popolnoma tiho, pa bi med nami ne nastala zadrega. Te dve skrajnosti sta pomembni za pristen odnos. Tišina med dvema je pomembna – vendar tista mirna, spokojna, mehka in prosojna tišina, ki plete nevidno vez pripadanja, sobivanja, skupnega minevanja časa in življenja. Kako kafkovsko tragično, kako usodno lepo!

            Tretji sklop premišljevanja je morda najbolj zapleten – njegova pisma Mileni. Septembra leta 1920 ji napiše: »Odposlan sem bil kot svetopisemska golobica. Ničesar zelenega nisem našel, zato se vračam na temačno Arko.« (str. 111) Njegovo mišljenje temačnosti je vedno mišljenje njega samega in videnje svojega življenja. Vendar sta ljubezen in hrepenenje po njej vsakokrat tako močna, da sprejme izzive. Ljudje počno v imenu ljubezni marsikaj – včasih kaj resnično dobrega, včasih pa tudi kaj izredno slabega. Ko premišljujemo Kafkove ljubezni ne moremo mimo tega, da bi ne občutili strahu pred tem, kar nam in našim najbližjim prav ta ljubezen lahko povzroči. Franz napiše Mileni, ko jo je poprosil, naj mu nekaj časa ne piše, tudi tole: »Vseeno mi piši vsak dan, samo dve vrstici ali eno samo, samo besedico, kajti brez te besedice se ne morem izogniti strahotnemu trpljenju.« (str. 129) Pa se lahko vprašamo: zakaj bi si priklicali trpljenje, če ni potrebno? Ni tako preprosto. Trpljenje je del našega razumevanja premagovanja, del doseganja in preseganja naših pričakovanj – in ne nazadnje: del globoke strasti življenja, ki nam daje možnost spoznanja. Kako dobro, da je takó.

            Zadnje in poslednje oziranje v intimno življenje Franza Kafke vidimo v odnosu, ki ga je vzpostavil z Doro Dymant. Morda bi nekateri skeptiki trdili, da gre bolj za odnos bolnika in bolniške sestre, kar bi lahko na prvi pogled tudi bilo, saj je bilo njuno življenje na koncu tudi vezano na bivanje v sanatoriju, kjer so bili Franzu šteti dnevi. Vendar ne gre le za to. »Prvič v življenju je dan za dnem živel z žensko. Ko je odprl oči, je bila Dora ob njem. Ko je zaprl oči, je bila Dora ob njem. Živela sta v skupnem domu, drug ob drugem, jedla za isto mizo, spala v isti postelji, stisnjena drug ob drugega. Še nikdar prej ni spoznal takšne radosti. Na uho ji je šepetal: 'znašel sem se v naročju angela'.« (str. 185) Kaj pravzaprav to pomeni? Preprosto povedano: gre za spoznanje sreče.

            Ljudje radi razmišljamo o nesrečnih trenutkih. V tem ni nekakšen pesimistični, mazohističnih odnos do nas samih ali do sveta – gre le za preprosto zrcaljenje ideje, da lahko uzremo srečo življenja samo tedaj, ko od njega odštejemo nesrečo, ko jo osvetlimo, spoznamo in umaknemo. Preko tega romana lahko prepoznamo, da Franz Kafka poskuša nenehno storiti točno to! Njegovo nekajkratno približevanje poroki in razdiranju zarok ni samo ohlapen dokaz, da bi hotel čutiti živost strasti, temveč gre brez dvoma za nekaj več: hotel je čuditi nedosegljivost in neskončnost hrepenenja, saj je edino v hrepenenju slast, je užitek pričakovanja in veselja. Sredi meseca aprila 1921 v svojem pismu Maxu Brodu zapiše: »Ljubim lahko samo tisto, kar lahko postavim tako visoko nadse, da mi postane nedostopno ... Nedosegljiva mi je. Moram se sprijazniti s tem in v takšnem zanosu sem, da to počnem kriče od radosti.« (str. 5)

            In to je prav gotovo dokaz, da ljudje hrepenimo močneje po vsem, kar ne moremo doseči, saj je le-to tisto, kar na koncu koncev pomaga razumeti smisel življenja.

            Še sreča, da je takó.