V puščavo ...

Miguel Sousa Tavares: V tvoji puščavi: skoraj roman. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013. 

Piše: Urška Orešnik

"Morala sva doseči puščavo in se vrniti. Tudi nered potrebuje nekaj reda, da se osmisli, da ne ostane samo lahkotna nepremišljenost."

Stran. Stran od ponorelega sveta! Od stalnih impulzov okolja, informacij, hrupa, ljudi ... Se odpravljam. Še nekaj dni. Tako nestrpno sem čakala, da končno odpotujem, da sem letos pozimi kar požirala knjige o potovanjih. Vsako branje je hkrati nekakšno (duhovno) potovanje, z branjem knjig o potovanjih pa potujemo dvojno, kakor da se premikamo - od besede do besede in tako naprej, na najbolj oddaljene konce sveta. Roman V tvoji puščavi je poetična pripoved o potovanju in izvrstno nasilka, zakaj potujemo - ne da nekam pridemo, temveč da se umaknemo stran od vsakdana, da se imamo čas čuditi svetu okrog nas, res pogledati, videti s srcem:

"Zemlja je last gospodarja, a pokrajina pripada tistemu, ki jo zna videti."

In tudi pogledati, potovati tudi vase. Naj vas povabim k branju te prečudovite knjige - da odpotujete, tudi če stojite čisto pri miru.

"V resnici puščava ne obstaja: če bi vse okoli nje prenehalo obstajati in imeti smisel, bi ostal samo nič. Kakor koli se vzame, puščava je odsotnost vsega ali pa ravno obratno, absolutnost. Ni mest, ni morja, ni rek, niti dreves in živali. Ni glasbe, ni hrupa, enega samcatega zvoka ni, razen tistega, ki ga povzroči veter, ko dvigne v zrak nekaj peska. In to je srhljivo."

"Zdaj vidiš, zakaj ni nikogar več, ki bi prepotoval puščavo. Nihče ni več sposoben soočanja s tako samoto." 

 

P. s.: Če si želite še več puščave, preberite roman Magde Reja Ime tvoje zvezde je Bilhadi ali pa avtobiografsko pripoved Robyn Davidson Tracks (po njej posnet istoimenski film - Poti).

 

Med sanjami in knjigami

Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig (prevod Stana Anželj). Založba Sanje, Ljubljana 2013.

Piše: Mitja Reichenberg

V življenju srečamo različne knjige. Nekatere so dobre, spet druge niso. Nekatere nam nudijo zabavo, nekatere ne. Ob tem moramo razumeti, da to 'dobro' in 'zabava' ne gre razumeti kot nekaj, kaj je samo po sebi umevno, temveč kot nekaj, kar je knjiga sama. Knjiga kot entiteta, kot nekaj, kar obstaja v svojih različicah ... kot nekaj, kar vas lahko poboža, ugrizne, preseneti, skuštra, ujezi, spotakne, udari, požre. Recimo. Morate priznati, da o teh dimenzijah knjig še nikoli niste premišljevali. Seveda ne – saj niste naleteli na knjigo, ki je lahko nevarna. Pisatelj Walter Moers očitno je. Še bolje: njegov junak pripovedi, ki se imenuje Blagorad Basnodolski prav tako. In zagotovo še ne poznate mesta, ki se imenuje Bukvana – kajti gre za mesto sanjajočih knjig. No, če bi to mesto poznali, mislimo resnično poznali, ne samo slišali zanj, potem bi vedeli natančno, o čem sedaj teče besede. Tako pa temu ni tako. Ampak že takoj na začetku vam pa le lahko zagotovimo, da knjige pomagajo. Sicer na svoj neverjeten način, a vendar.

            'Kaj pa vsebina? Besedilo, toliko lahko izdam, je govorilo o razmišljanju pisatelja, ki ima horror vacui, strah prej praznim listom Ki ga ohromi popona pisalna blokada in ki obupano premleva o stavku, s katerim bi začel svojo zgodbo.' (str. 28). V kolikor nam pomaga doumeti, kaj je ta strah, potem se lahko približamo praznim listom tako, kakor se lahko približamo svojemu življenju. Tudi to je dejansko prazni list, ki ga mi – in samo mi – vztrajno in natančno popisujemo, barvamo, prepogibamo, ceframo, skratka z njim počnemo pač vse, kar hočemo. Tale strah je torej popolnoma upravičen, čeprav se že takoj v začetku lahko vprašamo, ali ni celo zelo pomemben. Strah pred praznim listom je za pisatelja lahko sicer velika motnja, toda strah pred življenjem je lahko za človeka še večja. Kaj nas je pravzaprav najbolj strah? Različne raziskave nam kažejo, da je ljudi najbolj strah tega, kako jih bodo drugi ljudje videli, ocenjevali, dojemali ali sprejemali. To je eden največjih strahov današnjega človeka. Zakaj je temu tako?

            Mnogo ljudi meni, da je za srečo potrebno imeti to in ono. Vendar za srečo ni potrebno imeti tega ali onega – pravzaprav je že dovolj, če imamo srečo. Strah, ki je sestavni del našega preživetvenega nagona, je tudi del tega, kar imenujemo stres. O stresu se je že prelilo toliko črnila, da bi napolnili vsa morja sveta, pa še bi ga ostalo. Predvsem nas hočejo naučiti, da je stres nekaj izredno škodljivega – toda, če bi ne bilo vseh reakcij, tako telesnih kakor duševnih, ki jih stres povzroči, bi človek najverjetneje že davno izumrl: ker je stres naš pravi odgovor na situacijo, v kateri nam pričnejo delovati naši čuti bistveno močneje, kakor pa v vsakdanjem miru. In to nas naredi hitre, močne, pogumne. Kar pa dejansko škodi je učinek, ki ga stres pusti v nas, ko ga ne izživimo, ko napetosti, strahu, groze in kar je še tega, ne pustimo oditi drugam. Ko vse to zadržimo nekje v sebi in sami sebe razjedamo. Torej – prazen list ni težava, težava je v strahu, kaj bomo nanj zapisali.

            V mestu Bukvana obstajajo knjižni lovci. Lovci na knjige, torej. Knjige lovijo po rovih in zapuščenih rudnikih, po podzemnih labirintih in sploh po čudnih krajih. 'Knjižni lovci so sčasoma razvili vrsto načinov, kako najti pot nazaj na površje. Knjižne regale so zaznamovali s kredo, za seboj so razvijali dolgo vrvico ali trosili papirnate odrezke, riževa zrna, steklene bisere ali kamenčke. Risali so skrajno preproste zemljevide in v mnogih predelih labirintov poskrbeli za osvetljavo z namestitvijo meduznih svetilk, v katerih s v hranilni tekočini životarile konzervirane meduze mesečinke. Zakoličili so teren, iz kamna izklesali vire pitne vode in si pripravili zaloge živeža – na svoj skromni način so bukvanske katakombe tako rekoč nekoliko približali civilizaciji.' (str. 59). Knjige so torej nekaj živega in kot takšne imajo seveda svoje življenje. Le-to pa se lahko kaj hitro križa z življenjem vsakega, ki knjigo posvoji, jo vzame v roke, ali kar je že hujše – jo nese domov, v svojo sobo ... Knjige razvijejo popolnoma svoje življenje in se v nekem trenutku povežejo med seboj. Ko nismo pozorni, ko nas ni doma ali ko jim ne namenjamo prav velike pozornosti, se z njimi in v njih dogaja marsikaj. Res pa je, da nekatere tudi niso zlobne. Nekatere človeku resnično želijo pomagati.

            Ko se potapljamo dalje v to veličastno dogodivščino knjig, lahko opazimo, da nas tudi ta knjiga vedno bolj objema in srka vase. Kar pa je še posebej zabavno pri njej je to, da je potrebno poznati nekaj literature, da lahko resnično pademo v vse njene globine in se tam prepustimo temi in strahu, grozotam in humorju. Tako, recimo, srečamo knjige, ki so jih napisali Ojahnn Golgo van Fontheweg (aka Johann Wolfgang von Goethe), pa slavni Eror Banco (Roger Bacon), ne smemo prezreti, kdo sta Selwi Rollcar in Arlis Worcell (Lewis Caroll), pa Doylan Cone (Conan Doyle) in Ugor Vochti (Victor Hugo), pa še in še. Tudi glasba ni izvzeta: Odion la Vivanti (Antonio Vivaldi) in Crederif Pincho (Frédéric Chopin), recimo. V kolikor želimo postati lovec na knjige, moramo upoštevati, da v osnovi sicer mi lovimo knjige, toda prav hitro se lahko zgodi, da se iz lovca prelevimo v plen. In knjige pričnejo loviti nas. In če niste previdni, potem naletite na knjigo, ki vas že na daleč privlači. Odprete jo in po njej zalistate – pa z začudenjem ugotovite, da na vseh njenih straneh piše samo en stavek. Ta stavek vam pove, da ste naredili hudo napako. Stavek se glasi takole: Pravkar ste se zastrupili. (str. 148-149). Nato pa se je mraz ' ... s prstov razlezel po rokah in mi zajel telo. Zavrtelo se mi je, pogled se mi je zameglil. Smeika sem še slišal reči: Vi ste dejansko eden od teh sanjačev, ki verjamejo, da so vsi odgovori zapisani v knjigah, kanje? Toda knjige niso po naravi koristne in dobre. Celo izjemno hudobe so lahko. Ste že slišali za nevarne knjige? Nekatere od njih ubijejo že z najmanjšim dotikom. Potem se mi je stemnilo pred očmi. (str. 150).

            Ko pomislimo, da knjige pomagajo, potem moramo razumeti, da nekatere pa to res počno. Pomagajo nam namreč ubežati pred onimi, ki so bolj nevarne. Vsekakor pa moramo naglasiti, da je knjiga Mesto sanjajočih knjig odličen primer srečevanja s knjigo (in knjigami) na popolnoma drugačen način. Pogled v zapisano besedo, ki postane lahko resnična, ki nosi v sebi bistvo življenje tega, ki je besede zapisoval, nam da misliti, da pa le vse, kar zapišemo, ne more ne-imeti kakršnega koli smisla, kaj šele globokega in dalekosežnega pomena in posledice.

            Vse je med seboj povezano, vsaka beseda, vsaka misel, vsaka črka, pika, klicaj in podpičje. Ko to premišljujemo, se lahko zavemo svoje vloge v velikem mozaiku, ki mu tako radi rečemo življenje. In tedaj, a mora le tedaj, nam lahko vsaka stvar na svoj poseben način pomaga. Tudi roža, ki jo negujemo, tudi človek, ki nas opazi. A moramo tudi mi opaziti njega, vsekakor.

Neulovljivost moškega-tigra ali o Usodi in Odgovornosti

Sarita Mandanna: Tigrov grič. (prevod: Lili Potpara) Ljubljana: Modrijan, 2011.

Piše: Urška Orešnik

"Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna na svoj način," je gotovo eden najpogostejših (Tolstojevih) citatov. Tudi meni se mnogokrat poraja, ko razmišljam o družini kot eni od osnovnih celic človekovega socialnega delovanja. Ravno v teh dneh se o družini veliko govori, le redkokdo pa izpostavlja, za koliko gorja, travm, neizbrisljivih temnih spominov ... so vzrok in izvor ravno družine. Dužina je (načeloma) naš prvi socialni stik s svetom, kar nas zaznamuje bolj, kot si upamo priznati in spoznati. Mogoče so ravno zaradi tega takšne in drugačne družinske sage zelo priljubljeno branje - saj bi vsak izmed nas lahko napisal bolj ali manj razburljivo različico le-te. S takim pisanjem se lahko zlahka poistovetimo, hkrati pa gre ponavadi za branje, ki te "potegne" in knjigo le stežka spustiš iz rok, tudi če šteje nekaj sto strani.

Že dolgo časa sem ogledovala to živopisno knjigo na policah naše knjižnice in jo končno le vzela v roke. Zaželela sem si iz mrzle in predolgo trajajoče zime - vsaj z domišljijo - pobegniti v tople kraje. Zgodba se (pretežni del) odvija na jugu Indije, v pokrajini Kodagu, v vasici sredi neokrnjenega pragozda; časovno pa je postavljena med leto 1878 in začetek druge svetovne vojne, kar zajame tri generacije dveh družin, ki ju preplete nenavadna, predvsem pa dokaj nesrečna usoda. 

Usoda. Tako ljudje včasih poimenujemo plaz, ki se usuje zaradi naših zapletenih razmerij, naših odločitev, dejanj, laži, prikrivanja resnice ... Usoda je snežna kepa, ki se vali po pobočju naših odnosov in jo kot tako poimenujemo, ko ni več obvladljiva ter jo le še resigniramo izpustimo iz naših rok. Prav ta prispodoba lepo oriše zaplet  romana Tigrov grič. 

Zgodba se začne z rojstvom dolgo pričakovanega otroka, Devi, senco nad njeno prihodnost pa vrže temna slutnja, prerokba iz leta čapelj, ki pa ostane skrivnost, ki ji skuša bralec kljubovati vse do zadnje strani romana z upanjem, da se bo na koncu vseeno "vse lepo izšlo".

 "Ena sama čaplja se je dvignila v nebo in v najčistejši belini samotno lebdela nad polji. Devi je opazovala njen let, nenadoma vsa otožna. 
   Če ljubiš s tako silo, da se popolnoma potopiš v nekoga ali nekaj, če ljubezen seže tako globoko, je res tako naravna kot dihanje. /.../
  'Ljubezen je dih, to je res, pa tudi tisto, kar sledi, ko zmanjka dihov, ko ostane samo še tišina. Ljubezen je voda, ki hrepeni po morju. Je drevo, ki potrebuje korenine, dokler sega proti nebu. Je senca, napolnjena z odsotnostjo, tisti kotiček, kjer radost ne more več cveteti. Ljubezen je tisto, kar ostane tudi po mnogih letih, kot nekakšen pankrt izgube, za katero še žalovati ne morem kot za svojo.'" (str. 476)

 Kot otrok se spoprijatelji z Devano, fantičem, siroto, ki nato postane njen najboljši prijatelj. Devi se že kot dekletce zagleda v Mačuja, Devanovega bratranca, moža, ki je z lastnimi rokami ubil tigra, in si priseže, da bo nekoč postala njegova žena. Devanna se kot mladenič izkaže v šoli in vzbudi pozornost pri nemškem misijonarju, ki se zavzame zanj in ga pošlje študirat medicino. Na fakulteti pa Devana postane žrtev ne le nadlegovanja, temveč nečloveškega izživljanja, kar ga močno potre in na koncu pahne v obupano dejanje, ki zapečati ljubezenski trikotnik med njim, Devi in Mačujem. 

Da ne bom izdala preveč vsebine, naj podam nekaj glavnih idej, razmislekov, h katerim je prignalo branje tega romana ... Zelo lepo je opisano življenje v neokrnjeni naravi, ki pa poteka v zelo tradcionalnih okvirih, zaradi česar je že v kali zatrt možen izhod iz marsikatere človeške stiske. Zaradi takšnih in drugačnih družbenih norm ostanejo nekateri dogodki oz. dejstva zamolčana vse do konca, ko njihovo razkritje niti ne deluje več katarzično, saj ničesar več ni mogoče spremeniti in popraviti ... 

 "Bolečina se kopiči. Če je zavestno ne odložiš, se kopiči, nalaga sama nase. Otrdi, se zadebeli in razkolje srce. Sprva poskušamo luščiti kraste, da bi bili spet tako čisti in nedolžni kot nekoč. A sčasoma postane pretežko. Preboleče je brskati po ranah, obiskovati boleče spomine. Raje jih skrijemo, da jih ne vidimo, o njih ne govorimo. Vlačimo jih naokrog kot neviden kamen za vratom. Ran se ne dotikamo več. Plast za plastjo se brazgotine debelijo, dokler se nekega dne ne prebudimo in ugotovimo, da smo nepovratno otrdeli, ujeti v brazgotinasto preteklost, medtem ko je svet živel naprej." (str. 562)

V znamenju teme letošnje Fabule, ki je problematizirala razmerje med lažjo in resnico, sem se zamislila, kakšno moč imata ne toliko laž kot zamolčana resnica v tem romanu in na sploh v naših življenjih ... V bistvu celoten zaplet, celotna nesreča, bolečina, ki pa od ene življenjske situacije do druge postaja vse večja, temelji na prikrivanju resnice. Deloma je tu pogojena z nekaterimi družbenimi normami, po drugi strani pa je le (napačna) človeška odločitev. Usoda, nesrečna usoda, temna prerokba, so le izgovori za preusmeritev odgovornosti posameznikov za svoja življenja in življenja bližnjih, žilvjenja svojih družin ... 

In če to projiciram na vsakodnevna in lastna razmerja - kako malo, pa včasih vendarle več kot zmoremo, je potrebno za urejene odnose - prava mera iskrenosti in komunikacija. Tako preprosto, da. Da še vedno nastajajo zajetne družinske sage. Da jih še vedno prebiramo in se čudimo ... Kako je kljub stoletju razlike (v primeru tega konkertnega romana) še vedno (skoraj) enako. 

                                                       Smo sposobni koraka naprej? 

Ko pomaga ... samo bližina. In dotik hladnega smrčka.

Piše: Urška Orešnik

O knjigah:
James Bowen: Potepuški maček Bob. Ljubljana: MK, 2014.
John Grogan: Marley in jaz. Ljubljana: Tuma, 2008.
Vicki Myron: Dewey: maček iz mestne knjižnice. Ljubljana: Modrijan, 2010.

Pridejo časi, ko ne potrebujemo visoke literature. Velikih metafor, jezikovnih akrobacij in podobnih literarnih užitkov. Včasih potrebujemo le drobno, preprosto knjigo. In skodelico toplega čaja ali kave. Ter veliko tišine. Pridejo tudi časi, ko ne zmoremo prijeti knjige v roko. Ko je pomebno le, da preživimo. Da še vedno dihamo. In v takih trenutkih ni lepšega od toplega kožuščka, ki se prisloni ob tvojo nogo in mrzlega smrčka, ki te podreza - češ, kaj je narobe s tabo ... Vsi pasje- in mačjeljubci gotovo veste, o čem govorim. Ni lepšega od te pasje/mačje bližine, ki ne zahteva nič v zameno (no ja, če odštejemo božanje in kakšen priboljšek). Zato sem se odločila, da vam v branje priporočim tri berljive knjižice, če nanje slučajno še niste naleteli.

Naj kot pasjeljub najprej omenim knjigo, ki me je našla ravno, ko sem jo najbolj potrebovala - roman Marley in jaz, po katerem je bil posnet tudi istoimenski film. Enkratna knjiga za vse lastnike hiperaktivnih psov. Pripoved, ki lepo pokaže, kako psi postanejo enakovredni člani družine in kako boleče je spoznanje, da jih bomo gotovo preživeli. Več o knjigi si lahko preberete tule. 

Tudi mačji smrčki rešujejo življenja. Pred leti mi je tako pod roke prišla knjiga, ki me je zanimala tudi kot knjižničarko, in sicer o Deweyu, resničnem mačku, ki je živel v spencerski mestni knjižnici v Iowi. Potem ko je Dewey (maček, ne gospod Melvile Dewey, ki je l. 1876 objavil knjižnični decimalni klasifikacijski sistem) postal svetovno znan, si knjižnice širom sveta želijo imeti takega mačka - učinkovita bralna vzgoja, ni kaj. 

Nedavno pa je bila v slovenščino prevedena tudi knjiga Potepuški maček Bob, seveda prav tako napisana po resnični zgodbi, ki lepo pokaže, kako lahko prikupne mačje tačke dvignejo človeka iz popolnega propada in bezupa v življenje, ki ga je vredno živeti. 

Naj vam tile trije smrčki skrajšajo turobne zimske dni!

+Namig: še posebno prijetno postane branje s skodelico toplega kakava, začinjeno s kančkom cimeta. 

Bela dama

Jasmina Kozina Praprotnik: Bela dama : življenje tekačice Helene Žigon : roman v 42 tisoč korakih.Ljubljana : UMco, 2014

Piše: I. Š.

Za branje knjige Bela dama sem se odločila predvsem zaradi velike radovednosti. Želela sem namreč spoznati življenje slovenske »matere ženskega maratonskega teka«, ki sodi v generacijo, v kateri so očitno tudi posamezniki, ki jih povsem neupravičeno imenujemo starostniki. 

Sama sem se malo pred dopolnjenim petdesetim letom pričela pripravljati na svoj prvi, sicer res le polovični, maratonski tek. Helena je bila tudi meni, tako kot še marsikateremu tekaču, kot zvezda severnica na področju vztrajnosti in vzdržljivosti. To sta lastnosti, s katerima edino lahko v enem kosu s tekaškim korakom premagaš tako dolgo razdaljo. Zdaj, ko sem knjigo prebrala, imam občutek, da Heleno osebno poznam, kot da sva postali prijateljici. Njej in sodelujočim pri nastajanju knjige je uspelo Helenino pripoved tako živo predstaviti, da sem skozi branje občutila njeno prisotnost, eleganco, sprejemanje življenja v vsej njegovi spremenljivosti in žilavosti, s katero je obdarjena. Hvaležna sem ustvarjalcem, da sem lahko ob branju Helenine zgodovine »popila z njo kavico«.

Del radovednosti je bil sestavljen tudi iz interesa, da bi (domišljavo) poskusila odkriti, ali sva s Heleno vsaj v nekaterih življenjskih dogodkih in v osebnostnih lastnosti morda slični. Odkriti sem želela tudi, v čem se razlikujeva, da bi se od svoje vzornice česa naučila.

Tretji kos radovednosti se je izoblikoval iz želje, da bi tudi sama širnemu svetu oziroma zainteresiranim predstavila kose svojega življenja v knjižni obliki. Seveda ob predpogoju, da ob podpori strokovnjakov, ki niso le iz zdravniških vrst, do te mere ublažimo simptome fibromialgije, ki me sedaj pestijo, da ne bodo ovira za moje kvalitetno, dejavno in ustvarjalno življenje. Ker je Helena lik, ki mi je toliko domač, da se zmorem z njo poistovetiti, in je tudi avtorica knjige s tem delom zaorala ledino na osebnem področju pisateljevanja, je povsem razumljivo, da sem knjigo tudi s tega vidika s strastjo proučevala.

Del življenja naju obeh, Heleninega in mojega, je precej enak – otroštvo in zgodnja mladost. Obe sva izkusili veliko grobosti, tako psihične zlorabe kot tudi tepeža in stradanja. Vendar se je po mojem mnenju Helenina osebnost povsem drugače odzvala na trpinčenje, kot se je moja. 

Helena se je razvila v vedro, družabno, zelo samozavestno žensko, ki se na poti proti ciljem, ki si ih je zastavila, ni zaustavljala zaradi preprek. Prav malo mar ji je bilo, kaj si o njej mislijo ljudje iz okolice. Šminkala si je ustnice, čeprav so to v manjših krajih smatrali kot početje dam dvomljivega slovesa. Ona se je šminkala, ker je bilo to njej pač všeč. Požvižgala se je na to, ali njen fant trpi ali pa ne, zaradi kočljivega prizora, v katerem jo je nenapovedan zalotil. Vedela je, da ni ničesar slabega naredila, četudi je na prvi pogled situacija zgledala moralno sporno. Ni se opravičevala, ni moledovala, ni se hotela odkupovati za nekaj, česar ni zagrešila. Tudi za ceno tega, da bi se lahko njuno ljubezensko razmerje končalo. Ni se bala, kako se bo na katero od njenih zahtev odzval delodajalec. Ni bila puklasto ponižna, četudi je tvegala odpoved delovnega razmerja.Ko se je odločila, da bo imela kolo, je to takoj uresničila. Tudi nakup motorja in avta je bil zanjo tako samoumeven, da je, po mojem občutku, njen mož to sprejel tako, kot da je to on sam predlagal. 

 

Tekla je, kadarkoli in kjerkoli se ji je zazdelo in če ji je bilo nekje všeč, je ostala tam še dan ali dva dlje in ni bila zato pripravljena nikomur polagati računov. Uživala je v druženju z drugimi ljudmi, tudi v najtežjih preizkušnjah se je oprla na svoje priljubljeno orodje – tek.

Helena ima mnogo lastnosti, ki si jih sama ne morem pripisati. Jaz v ospredje vedno postavim Drugega. Sama nisem pomembna, da bi le bili drugi zadovoljni, da ne bi s čim povzročala jeze, ogorčenja ali užaljenosti. Sem pa zato jezna sama nase, ogorčena sem nad svojim početjem in užaljena, ker ne morem ravnati bolj v skladu sama s seboj. Ker imam tudi jaz želje in potrebe, ki pa jim tisti trenutek, ko niso povsem identični tistim, ki jih imajo Drugi, odvzamem pravico bivanja.Tudi ko se znajdem v situaciji, kjer imam možnost, da bi izrekla svoje mnenje, tega nisem sposobna. Doživljam se kot skrajno tepko, ki o ničemer nič ne ve, zagotovo pa ne ve toliko, da bi o tem imela pravico spregovoriti. Kako bo porabljen moj čas, o tem odločajo pričakovanja drugih. Za kaj bom namenila denar, je odvisno od potreb drugih. Da ne govorim o druženju, ki je zame gorje samo po sebi. Druženje mi predstavlja muko, ne pa užitka ali sprostitve. Tudi v službi sem se držala maksime, ki mi jo celo življenje vcepljala mama: »Delaj in tiho bodi, pa te bodo vsi radi imeli,« ali pa »Pridna bodi in poslušaj,« ali pa »Z delom se dokaži,« kar se je vse izkazalo kot skrajno neprimerna drža, zagotovo zato, ker ni izhajala iz Jaza, ki je prepričan vase, ki zna določiti meje, do kamor drugi lahko vstopajo, kje pa se prične strogo varovano področje dostojanstva, ki pritiče vsakemu človeku.

 

Z veseljem pa prepoznavam, da bi morala besedilo prejšnjega odstavka pisati v pretekliku. Čutim, da se z vsako uro, z vsakim dnem približujem Helenini naravnanosti. Tudi jaz postajam pogumna in samozavestna, malo se že znam postaviti zase in si izboriti prostor ali čas, ki mi, glede na moje potrebe, pripada.

Helena je ogromno časa in energije vložila v športne aktivnosti, v napredek predvsem na tem področju. Jaz pa ogromno časa in energije vlagam za dvigovanje iz svojih travm, zagrenjenosti, ustrahovanosti in občutka nemoči. Naj si mislijo o besedah, ki sledijo, kar se komu pač zdi; ampak v tem trenutku se tudi jaz doživljam kot Veliko žensko, ki je iz tistega manj kot nič, ustvarila veliko dodano vrednost.

Ljubezni(vo) v 2015 ...

Piše: Urška Orešnik

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni. Ljubljana: Sanje, 2014. (Sanje Roman)

Naj kot uvod v novo leto ponudim (le) citat iz knjige, ki sem jo pred kratkim prebrala in s katero sem lepo zaokrožila staro leto ...

"Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno ..., razlike peljejo zgolj k še več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in preprosta.

Ljubezen je voda življenja. In ljubimec je ogenj duše. Vesolje se vrti drugače, ko ogenj ljubi vodo." 

(str. 375)

P.s.: obvezno branje za vse ljubitelje Rumija in sufijske poezije in modrosti!

O odtekanju časa in spominu

Piše:  Mitja Reichenberg

Danilo Kiš: Peščena ura. Založba Goga, Novo mesto 2014

 

 

Kultno knjigo, ki jo je Danilo Kiš (1935–1989) napisal pred več kot štiridesetimi leti, pravzaprav vsi poznamo: njen naslov je Grobnica za Borisa Davidoviča. In vsakdo, ki je hotel biti v tistem času nekakšen orto-intelektualec, jo je prebral. In je prebral ob tem tudi njegovo Enciklopedijo mrtvih, vsekakor. Tisti, ki smo tedaj živeli v Jugoslaviji, pa smo imeli še celo to prednosti, da smo njegove knjige znali brati v originalu. Njegova pripoved namreč teče popolnoma drugače v srbskem jeziku, kakor v slovenskih prevodih. Razumljivo.

            Srečati se z literaturo Danila Kiša, pomeni vedno srečanje z neznanim – pa tudi z nečim, kar je namenjeno dvema svetovoma: svetu doživljanja in svetu premišljevanja. To je potrebno vedeti. Najbolje je to vedeti prej, preden stopimo v njegov literarni svet. Preden nas ponese in odnese njegova misel v dokaj temne vrtince, v labirinte, v čas brez časa, v trpkost trenutkov, v zrna dogodkov, ujetih v peščeno uro usode. Res je, da nam knjige pomagajo razumeti marsikatero zagato današnjega življenja, a pomagajo nam tudi razumeti in (u)videti, kako in zakaj se stvari okoli nas dogajajo tako, kakor se. Pomagajo pa nam tudi pogledati izza ovinka vsakdanjih preprostosti in nas navdihniti z marsikatero mislijo. Vse to znajo – in zato pomagajo.

            Knjiga Peščena ura (v originalu Peščanik), je nastala davnega leta 1972 in čakala na slovenskega bralca. Prej je po njej nastal film na madžarskem (z naslovom Fövenyóra, režiser je bil Szabolcs Tolnai, narejen pa je bil leta 2007), kot pa tale prevod. Kiš ne more skriti, da je vedno pisal nekako pod vplivom imen, kot so bili Bruno Schulz, pa Vladimir Nabokov, Jorge Louis Borges, ali pa domači Ivo Andrić in Miroslav Krleža, vendar je ob vsem tem razvil še svoj slog, nekakšen notranji dialog s samim seboj (in bralcem), ki pa je vedno trpko bogat in umaknjen velikim pogledom vsakdana – govori o slehernikih, o moških in ženskah, katerih zgodbe so tako drobne in žalostne, da se izgubijo v puhlicah vsakodnevnih novih navlak. Kiš pa se jim posveča z veliko lupo, s strašno velikim povečevalnim steklom, z mikroskopom – in tako pritegne vsakogar v premišljevanje o intimnih trenutkih, ki staknejo življenje in smrt. In ki se ukvarjajo s stvarmi, ki spolzijo mimo – kot droben pesek v peščeni uri.

            Poanta, zgodba, nekako celoten klobčič časa-knjige je ujet in razložen na strani 291, kjer je pismo. Piše ga (pisateljev) oče, ki je bil leta 1944 deportiran v Auschwitz. Vse skupaj, celotna knjiga in njenih skoraj 300 strani, pa se odvija tako rekoč v eni sami noči, ko oče piše pismo. Roman tvorijo osupljivi fragmenti, ki se vrivajo v pripoved, spomini na očeta, spomini mesta, različni zapiski, preiskovalni postopki, meditacije ... skratka stranpoti, ki nekako motijo gladek potek pripovedi. Zato je pismo seveda na koncu romana. Za naše premišljevanje ob tej knjigi pa je vendar pomembno to, da se zavemo, da je naš osebnih spomin izredno krhek, nezanesljiv, poln osebnih dodatkov in interpretacij, torej popolnoma neučinkovit, ko poskušamo preko njega izpeljati nekakšno konsistentno pripoved o dogodku, ki nas je tako ali drugače emocionalno pretresel. S tem se zagotovo vsi strinjamo.

            'Katere prednosti ima pomlad (čas cvetenja in klitja) pred zimo? Križ lahko kje v zavetju nastaviš prijetnim in za zdravje koristnim sončnim žarkom, kar zmanjšuje revmatične bolečine; svetloba v sobi zgodaj zjutraj vzbuja prijetne občutke, zato se človek lažje zbudi; v postelji lahko bereš brez strahu pred prehladom; na stranišču se lahko pomudiš, kolikor te je volja; ves dan lahko hodiš na dolge sprehode po polju, ob rekli ali v gozdu; klitje in cvetenje lahko preučuješ na izbornih primerih vzorcev, ki bodo potem, označeni, vse leto služili kot primerki celotnega biološkega cikla; žvrgolenje ptic poraja v duši prijetno boleč občutek svobode; problem gretja stanovanja, kot tudi oblačenja, postaja drugorazreden; prehrano olajšujejo pomladanske divje trave in razna zelišča; telesna higiena (britje, umivanje) se iz dolžnosti spreobrne v ugodje; ženske in dekleta razkrivajo gole nadlakti in noge vse do kolen in nad koleni.' (str. 139). Tako nam Kiš v frivolnem tempu in dokaj barvitih pasažah prikaže svoj pogled na to, kaj so lahko prednosti pomladi. Zagotovo se z mnogimi njegovimi pogledi na ta letni čas tudi mi strinjamo. Priznati moramo, da je nekaj čarobnega v tem, da se prebudimo skupaj z naravo, da začutimo ta krogotok življenja, da se ponovno zazremo v sonce. Toda Kiš bi ne bil Kiš, če bi nam ob tem ne ponudil tudi druge plati te svoje zgodbe, teh svojih občutkov in spominov. Saj, kaj pa je ta občutek drugega, kakor kopica spominov, ki jih imamo (ima) na pomlad? Tako pa nadaljuje v drugačnem tonu – in postane tisti Kiš, ki ga poznamo morda nekoliko bolje.

            'Kakšen je negativni učinek pomladi (dobe rasti in cvetenja) na človeka? Norišnice sprejemajo največje število pacientov; statistična krivulja samomorov se nevarno vzpenja.' (str. 139). S tem zaključi poglavje. To je druga plat zvona, bi lahko zapisali. A ta spomin – ali – te spomine človek mnogokrat prekrije s sončnimi in svetlejšimi mislimi. In prav je tako. Zato moramo vedeti, da je naš spomin nekaj resnično osebnega, je samo naš in kot takšen vezan na naše doživljanje časa in prostora, v katerem spomin oblikujemo. Naš spomin ni nikakršen resnični, dokumentaristični posnetek tega ali onega dogodka, temveč naš notranji pogled na nekaj. In kot takšnega ga je vsekakor možno spreminjati, popravljati, mu kaj dodajati ali odvzemati. To je njegovo načelo. 'Zavedajoč se dejstva, da nisem sposoben dvigniti roke nase, saj se mi gnusi moje telo, gnusijo se mi smrt, kri in vsi rekviziti smrti, vrv, britev, orožje, sem maloprej, ko sem se odpravil v vas in pospremil sina do vrat, naenkrat začutil razsvetljenje zaradi možnosti, da se brez bolečin odkrižam vseh strahov in skrbi, pri tem se ne izpostavim kakšnim grozljivim posegom: smrt v snegu, sladka smrt, brez krvi in brez iznakaženosti telesa, brez bolečin in brez nasilja!' (str. 159). S tem se Kiš tudi nenehno podpisuje in srečuje – s tam nas nenehno nagovarja, da razumemo pot, po kateri on (njegov oče) hodi. Kaj je tisto, kar dela spomin dejansko spomin? To je vse okoli nekega dogodka, ki se je zgodil izven nas samih ali z nami, vse to pa, kar se je zgodilo v tistem trenutku v nas, pa je le naša misel na dogodek. In tako smo ujetniki teh misli, skupaj s pogledom na neki dogodek, pričevalci tega ali onega 'resničnega' sveta, v katerega verjamemo, da stopamo vsako jutro znova. Spomin je res nekaj čudovitega.

            Kiš pa je tudi takšen: 'Panonska zimska pravljica. – In glej, zunaj je padalo čisto belo perje, kot da na nebu skubijo velike pitane panonske gosi. In vsi so ga zbirali v žaklje iz jute: judovski trgovci in njihove žene, trgovski pomočniki in njihove sestre, otroci judovskih trgovcev in otroci trgovskih pomočnikov. Kajti Jahve jim je to noč v snu prišepnil, da bo zunaj padalo čisto gosje perje in da nihče razen njih, izbrancev, tega ne bo vedel.' (str. 66) – a zgodba pravi, da je za tem pričelo padati še boljše, še bolj fino perje, pa so prejšnje stresli iz vreč, da bi svojo lakomnost lahko nasitili s čim še boljšim. Pa so ga pobirali, to fino, drobno belo perje – a se je pričelo topiti, namočilo vse, kar so imeli in izginilo. Bil je namreč sneg. 'Nato so nekateri najdrznejši in najbolj pobožni obrnili pogled k nebu in zaslišali božji glas, ki jim je rekel: to naj vam bo v poduk. Ne zahtevajte od neba več, kot vam lahko da. Ker se tiče tiste prve pošiljke, vam povem, da je to zares bilo perje, ampak vi ste ga prepustili vetru.' (str. 67). Se še spomnite filma Zbiralci perja (Skupljači perja, Aleksandar Petrović, 1967)? Tisti, ki se, se spomnite velike ideje, velike ljubezni, velike prisege in časti. Zagotovo lahko trdimo, da je Kiš poznal ta film.

            Tudi ta knjiga nam pomaga pogledati v vse te svetove. Vsi se srečujemo s svojimi strahovi in s svojim pogumom, vsi se zavedamo krhke resnice, ki lebdi nad našim življenjem in kakor peščena ura pretaka naš čas. Pesek so spomini, ki se iz preteklosti selijo v sedanjost, iz sedanjosti pa ponovno nazaj v preteklost. Peščeno uro se da obračati in že precejen pesek z lahkoto zdrsi ponovno nazaj. In nato jo obrnemo, pa se potovanje peska na novo prične.

            'Zdaj sem pa zares končal to pismo, v upanju, da mi ne boste dali več priložnosti, da se znova ukvarjam z vami tako na dolgo in s toliko bridkosti, kajti to 'malo pismo' je pravzaprav samo izvleček iz dogodkov, ki sem jih preživel skupaj z družino v teh slabih treh mesecih. – Božji mlini meljejo počasi, vendar zanesljivo.

            Mislim, da bom že naslednji teden doma, o čemer te bom še obvestil, in ker nočem nikoli več prestopiti tvojega praga, te prosim, da me ti obiščeš, ker se hočem s tabo pogovoriti o nekaterih zelo resnih zadevah.

            Zdaj pa na svidenje, poljublja te tvoj brat

            Eduard

            p.s. Bolje je biti med preganjanimi kot pa med preganjalci

            (T., Bava Kamma)'

           

            (str. 301)