Piše: Mitja Reichenberg
Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001
Če je smeh res nekaj, kar
zdravi, potem bi moral biti na recept. Nekoč se rekli, da za vsako bolezen ena
rož'ca raste – in morda so imeli celo prav. Danes se ugotavlja, da je medicina
mnogokrat ujeta v več vprašanj o boleznih, kakor pa bi lahko ponudila odgovorov
– sploh, kar se tiče mentalnega zdravja ljudi. Dosežek na področju smeha je
zagotovo že ta, da obstaja smejalna joga, s katero si ljudje napenjajo mračne
in mrke obraze, pri tem pa še nekoliko potelovadijo s trebušnimi mišicami in
razgibajo prepono. To je veselje! In za takšna veselja ne obstajajo tablete, ki
bi nadomestile radost. Ne obstajajo napitki, toniki, sirupi in podobni zvarki,
ki bi nadomestili človeka. Še dobro, da je tako.
Kobilja jajca (str. 23)
Človek se kar ne more odločiti, ali gre pri tem
pripovedovanju Milčinskega za anekdoto, ali pa za pripoved kar tako. Čeprav je
govora o navadnih bučah, se je vrli Butalec pripravljen spraševati o tem, kako
šele izgleda drevo, na katerem rastejo – saj meni, da so le-te velika jabolka.
Vendar se kmet ponorčuje in mu pove, da gre pravzaprav za kobilja jajca. Še
boljša je receptura, kako jih naj Butalec spravi: ... »Jajci je treba doma zakopati v gnoj, v gnoju ostaneta štiri tedne, ne
ure več, ne ure manj. Pa ko preteče rok, boste zijali, kaj so kobilja jajca!«
(str. 23) Butalec seveda to postori, eno se mi sicer odkotali v drevo, iz
bližnjega grma pa ob tem zbeži zajec, pa je mislil, da se je mlado žrebe že
izleglo in mu uteklo. No, drugo 'jajce' varno spravi v gnoj – in vsi vemo, kaj
je bilo z njim po štirih debelih tednih. Vendar.
Ljudje so pripravljeni verjeti stvarem in rečem, ki jim
jih drugi natvezijo. Vedno je bilo tako, vedno bo tako. Premišljevanje o tem,
kaj je pravzaprav bilo povedano, je stranskega pomena. Na škatlici z zdravili
piše, da pomagajo pri prehladu, če jih vzamemo trikrat dnevno. Na drugih spet
piše, da odganjajo depresijo, če jih jemljemo redno. Na nobenih pa ne piše, da
je potrebno uporabiti zdravo pamet, da bomo razumeli vzrok. No, in prav tukaj
je današnji veliki trik. Vzroki in posledice le-teh so postali tako pomešani,
da ni več možno ločiti buče od jabolka, še posebej, če nas o tem nekdo poduči.
In tako je na koncu ... bila v gnoju pač
buča, vsa gnila in razpadla, o konjiču pa ne sledu. (str. 26) Razlika med
obljubljenim in pričakovanim je vsekakor jasna – toda marsikomu danes ne.
Obstajajo tablete, ki naredijo idealno postavo. Kar je še
posebej primerno, tako pravijo, sedaj – pred poletjem. Saj se boste pokazali v
kopalkah drugim, ki se bodo pokazali vam, kateri vsi skupaj se bomo pokazali
pač vsem tistim, ki se bodo pokazali ostalim in s tem vsekakor tudi nam. In
tako se bomo pokazali vsi vsem, vsakomur in komurkoli. To bi ne bilo niti tako
slabo, vendar je pomembno vedeti, kakšni se bomo pokazali: pokazati se moramo
točno takšni, kakršne nas hočejo videti drugi. A kdo so ti drugi? To so tisti,
ki so skriti globoko v nas. Tako daleč v nas, da niti ne vemo, da so tam. Kot
mlada žrebeta v kobiljih jajcih.
Razmišljamo o kobiljih
jajcih – v glavi imamo idejo, da postane iz grdega račka v nekem času
prelep labod. To nam je v uteho. Ampak kaj je pravzaprav tisto, v kar verjamemo? Verjamemo v iluzijo, da je možno iz
velikega jajca pričakovati konja, pač. Ker nam je bilo to povedano. Ker grdi
rački postanejo labodi, saj je čudoviti labod nekako v njih, ker tablete
pomagajo, saj imajo v sebi točno to, kar bo pregnalo naše težave. A po dobrem
premisleku lahko ugotovimo, da temu ni tako. Ne gre zato, da smo bili
naplahtani, temveč gre za preprosto dejstvo, da moramo verjeti, saj je samo verjetje del našega učenja, življenja
in razvoja. Naš Butalec pravzaprav ni bil nič bolj butalast od tistih, ki zaupajo kremi, da jih pomladi, tabletam, da
jih naredi srečne in izdelkom iz reklam, da jih osvobodijo odvečnih kilogramov
v najkrajšem času. Naš Butalec je, preprosto povedano, verjel. Toda čému? Verjel je besedam.
Besede so v današnjem času najcenejše blago. To vemo iz
vseh političnih fraz, nastopaštva in govorov. Besede so le besede – ne da se
jih prijeti, nimajo barve, oblike in ne okusa. Pač so. So del nevidnega sveta,
del velike magije, predstave, del trikov. Večina besede je brez pomena, samo so.
Vendar pa obstajajo tudi besede, ki imajo pomen. To so
besede, ki nas zavezujejo, to so besede, ki nas opominjajo, da obstaja svet
onkraj besede – svet absolutnega. V
tistem svetu ni besed, saj je to svet
idej. Tako imamo tam absolut,
nekaj, kar je neodvisno od vsega drugega, kar je do popolnosti popolno,
nespremenljivo, nezamenljivo. In je temelj vseh stvari in načel, predvsem
etičnih – tam imamo idejo dobrega.
Res je, da je morda spoznavnost tega več, kakor lahko človek prenese, je več,
kot je možno empirično spoznati. Toda naš Butalec je prav to naredil, saj
pravi: »Škoda nad škodo! Tisti, ki se je
zvalil, mi je ušel, ta pa, ki sem ga prinesel domov, je bil klopotec!«
(str. 26) Torej je spoznal, kaj se mi
je bilo pripetilo. Pa bi lahko pomislili, kako nespameten da je.
A obrnimo njegovo nespamet in jo poglejmo drugače: naš
Butalec je našel pravi odgovor, da si je razložil težavo, ki se mu je
pripetila. Prav tako tudi premnogi ljudje sami sebi razložimo vse vzroke za vse
posledice, ki se nam dozdevajo, da so šle drugam, kakor bi si bili želeli.
Predvsem – kakor bi želeli drugi. Toda besede s pomenom, z močjo simbolne
resnice, ki je onkraj besedičenja, nam zagotavlja, da obstaja svet končnih
pravil, svet končnosti, svet brez
vzrokov.
Prav prevečkrat hočemo revidirati vzroke in kakor obsedeni lovimo nianse, v katere so
zaviti delčki vzrokov, ki so naredili in povzročili neljube posledice. Tako
končno najdemo (no, vsaj mislimo, da je tako) pravi razlog za različne spodrsljaje, laži in izmišljije ter se ga
oklenemo na vse pretege, saj nam predstavlja pogled drugega, ki rešuje zagato.
V grdem račku je skrit prelep labod, samo počakati moramo, da pride njegov čas.
V veliki buči je majhen konjiček, samo počakati moramo, da se izleže. V tableti
je naše zdravje, samo še raztopiti se mora v vodi. Vse to, kar smo našteli, je
pomembno za naše duševno zdravje. Vsi ti mali triki, ki jih naredimo, nam
dajejo občutek (in ta je pomemben),
da obstaja nekaj onkraj naše
spoznave, nekaj zunaj našega obzorja.
Da je tam zagotovo tisto nekaj, česar
ne vemo, ne razumemo in ne poznamo. Vendar iz nekdanje filmske serije, ki ima
naslov Dosjeji X vemo, kaj je tisto,
kar je tam zunaj. Tam zunaj je resnica,
ki na koncu pomaga našemu Butalcu razumeti, kaj se je pripetilo s kobiljim
jajcem.
Še dobro, da je tako.
(se nadaljuje)
Ni komentarjev:
Objavite komentar