Smeh je ½ zdravja (5)

Fran Milčinski: Butalci. Karantanija, Ljubljana 2001

Piše: Mitja Reichenberg

 

 

Prav je, da naše popotovanje po deželi Butalski počasi pripeljemo v objem pameti. Res je, da nam lahko knjige pomagajo razumeti marsikatero čudno resnico današnjega časa in prav tako je res, da nam pomagajo pogledati preko plota lastnih težav. Prav s slednjim dejanjem namreč zlahka ugotovimo, da so težave na tej strani našega domačega plota bistveno manjše, kakor pa tam na drugi strani. Kljub temu, da je morda tam trava veliko bolj zelena, kakor pa pri nas, pa je domača neumnost še zmeraj boljša od sosedove pameti. Če se ozremo nekoliko naokoli, bomo prav hitro spoznali, kako pomembno je to ločiti – kako zelo dobro je poznati meje svoje lastne zamejenosti.

            Knjige nam pomagajo, da preberemo nekaj premišljevanj in spoznanj, ki so jih avtorji in avtorice namenili tistim, ki jih zanima izvedeti kaj več o tem fenomenu – pogledu preko, namreč. In ko sedaj že petič pogledujemo v misli Frana Milčinskega in oživljamo lepote Butalskih dogodivščin, nam zagotovo pomaga naša lastna pamet, ko raziskujemo svoj vrt, ogledujemo svojo solato, čakamo na sonce in pogledujemo na uro. Vse to je del pomoči, ki jo lahko dobimo na teh izjemnih straneh knjige, ki je tako aktualna, kakor dežnik letošnjemu poletju. Pravijo, da je bilo resnično enkratno vreme – mnogo večja možnost, da te opeče blisk, kakor pa sonce. To pa je tudi nekaj, a ne? Poglejmo torej, kaj imajo s pametjo opraviti tam preko.

Kako so si Butalci omislili pamet (str. 74)

            Beremo, da » ...kogarkoli je kot tujca zaneslo med Butale, vsak jih je hvalil na glas: 'Gnoja imajo dosti in dober koruzen kruh, niti jim ne manjka dežja in sonca in poleti muh – kakor v paradižu da žive; samo pameti da nimajo prave.'« (str. 74) Pa naj še kdo reče, če niso tujci resnično zavistni. In so jim, ko so se namenili pamet kupiti, v sod zaprli miš in tako za dobro kupčijo prodali Butalcem sod s pametjo vred. Ko so Butalci doma sod odprli, so še dodatno spoznali, kako pametno pamet so kupili: miš je namreč skočila najprej v župana, nato pa brž v županovo hišo. Seveda tjakaj, kamor spada.

            Ljudje imamo radi, če je pamet na pravem mestu. Nekako dobro se počutimo, če točno vemo, kaj je in kje je tisto, kar je pametno. Današnji mediji so polni pametnih nasvetov za to in ono, svarijo in poučujejo nas o mnogih stvareh in še več – beremo lahko celo, kako da je ta in ta stvar resnično pomagala nesrečniku ali nesrečnici, ki prav zares ni več vedela, kako naj sicer preživi. Pamet je nekaj, kar si današnji človek resnično želi. Res pa je tudi, da pamet ni prav poceni. Vendar: kaj pa današnji človek naredi, da bi nekako do pameti prišel? V prvi vrsti in kar naprej – kupuje. Ni vrag, enkrat bo že kupil pamet, a ne? Toda žal temu ni tako. Pamet pač ni naprodaj, kakor sveže žemljice, marmelada ali banane. Pamet je nekaj, kar ne pozna razprodaj, pa tudi ne bližnjice. Pamet je tako pametna, da čaka, da ljudje nekako mukoma sami pridejo do nje. Ampak mnogi ne. Zato pa je na svetu tako, da imamo velike nakupovalne centre, velike giga in super markete, oblegane od zore do mraka, knjig pa ne prodamo niti za eno malo večjo vas. Pamet pa čaka v vsaki knjigi, na vsaki strani, med vsako vrstico.

            Knjige pomagajo razumeti, zakaj je s pametjo tako, kakor je. »Pa so imeli pri tej kupčiji še posebno srečo; kajti ni trajalo dolgo, pa je imela pamet mlade in je pameti kmalu bilo dovolj po vseh Butalah« (str. 75), pravi Milčinski. Pregovor sicer pravi, da si je nekdo 'pamet kupil', vendar se prav res ne ve, od kod to izvira. No, sedaj je jasno, da so bili prav Butalci tisti, ki so jo nabavili in jo z veseljem gledali, kako se jim je povečala in razmnožila. Tako njim, kakor tudi ostalim, vsekakor. In tako so Butalci še najprej najraje pasli govedo in lenobo, da o sajenju soli in množenju pameti niti ne govorimo.

Butalski grb (str. 106)

            Tisti, ki še pomnimo dobrih dvajset let slovenske zgodovine, pomnimo tudi velike politične, apolitične, intelektualne in anti-intelektualne debate o tem, kako naj vendar izgleda grb naše nove državice, vse mlade in majhne. Milčinski pravi takole: »Butale so naraščale imenitno in imenitneje in jim do popolne imenitnosti ni manjkalo ničesar več razen grba. Pa so sklenili, da naj bo in nabavijo še grb.« (str. 106) Tukaj ni ne mesto ne čas, da bi mi modrovali o grbu, v katerem je zajeto premišljevanje o slovenskem grbu, a vendar je prav zanimivo stopiti v kakšen arhiv in/ali knjižnico, pa malo pobrkljati po starih časopisih in revijah tedanjega časa in pogledati, kaj so imeli o tem povedati tisti, ki so pač kaj hoteli povedati. Butalci so šli k slikarju po imenu Čačka in mu naročili, da naj ob tem, ko slika hiše in kapelice in ograje, pač naslika še novi grb. V sredini grba so hoteli imeti zmaja, pa jim ga je Čačka z veseljem narisal. Resnici na ljubo – nihče, niti Butalci niti mojster Čačka nikoli niso videli zmaja, zato je pač slikar naslikal, kar je znal. Pa so » ... Tepanjčani zagnali glas: 'Ho, ho, Butalci imajo grb, bika imajo v grbu, butastega bika! Ho, ho!'« (str. 108) In da bi to ne bilo dovolj, je potrebno dodati, da » ... so Tepanjčani nesramno zlobni: kadar morejo, obesijo Butalcem žaljivko! Pa je bila žaljivka to pot posebno nesramna, ker je bila resnična. Kajti ko so si butalski možje vnovič ogledali zmaja, se ni dalo tajiti: zmaj je bil podoben biku. Seveda – Butalcem ni bilo zameriti zmote – zmaja še niso videli nikjer, bikov pa vsak dan dovolj.« (str. 108) Ne moremo prezreti dejstva, da so imeli prav.

            Ljudje večkrat tarnajo nad stvarmi, ki jih ne poznajo. Znane pa so jim tako ljube, da so jih pripravljeni kar naprej pestovati kot suho zlato in jih povzdigovati nad vse. Zgodba o biku v grbu nam razkriva pravzaprav dvojno, zrcalno naravo našega početja: prvič, hočemo videti to, kar smatramo za resnično in, drugič, kar smatramo za resnično, vidimo. Čeprav se zazdi, da gre za paradoks, pa vendar ni tako. Domačnost je tisto, kar vzbuja zaupanje. Kapitalizem se poskuša vedno približati temu, kar že poznamo, pa nam je na tak ali drugačen način znano, priljubljeno, prijetno. Potem pa nas zavije v nekaj, kar nam želi predstaviti kot novo, novejše, najnovejše – in kot takšno neobhodno potrebno. Če že ne absolutno nujno, bi rekli. Grb, pa naj bo Butalski ali pa tudi ne, vedno predstavlja nekaj, kar si želijo ljudje pokazati drugim. Neki skriti pomen, podobo, sporočilo. Butalci so na vsak način hoteli zmaja. Pa so ga dobili.

            Cefizelj, tisti strašni razbojnik, o katerem smo že premišljevali, je neki dan dejal, da je ujel pod klobuk zmaja. Mimo je prišel butalski policaj – točno tisti, ki ima vedno prav in ki je imel nalogo najti zmaja; pa mu je Cefizelj zagotovil, da ima prav zares pravšnjega zanj – pod klobukom. Seveda se potrebuje za takega zmaja kletka, za Cefizlja pa tudi. In tako je policaj tiščal klobuk k tlom, medtem, ko je strašni razbojnik odšel po kletko za zmaja. »Pa je Cefizelj ponižno stopil ponjo in je tačas policaj tiščal kapo in zmaja in čepel na tleh in je čepe zapel prvo uro in čudil Cefizlju, kje da se mudi. In je pel drugo uro in so ga bolela kolena in je pel tretjo uro in klel Cefizlja. Naveličal se je čepenja in je dejal: 'Vstati bom moral, drugače ne bom več mogel.' Previdno je segel pod kapo – bilo je nekaj okroglega in mehkega in je pozabil zapeti četrto uro ... Zdaj je policaj upal in je izpod kape privlekel, kar je imel v rokah okroglega in mehkega, bila je konjska figa.« (str. 112) Tako nas seveda Milčinski prav lepo pouči, da ni vedno potrebno verjeti tistim, ki nam povedo, kaj je pod klobukom, še posebno ne tedaj, ko iščemo zmaja, ki ga še nikoli nismo videli. Zgodbe o Butalcih nam lahko resnično pomagajo.

            »Pa je bil slikar slednjič zadovoljen in je dejal, da bo v grb naslikal kapo in v kapi konjsko figo. Toda mu je župan plačal dva tolarja, podkovana in zvrhana, da ni naslikal grba. Potem so izvedeli Butalci, da drugod že imajo zmaja v grbu. Ako bi se baš primerilo in bi imel ta zmaj mlade, lahko bi katerega odstopili v Butale. Butale prosijo.« (str. 112)