petek, 10. junij 2016

O majhnosti

Urban Vovk: Garaže. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.



Spomnim se deloma kontroverznega citata, ki so jo pred nekaj leti izbrali za motto literarnega natečaja Flash Europa 28: »Doba v kateri živimo, je doba kratke zgodbe.« Dvomim, da je bil namen organizatorja demantirati pisce daljše proze, poezije, dramatike oz. paraliterarnih in hibridnih žanrov, prej spodbuda mladim avtorjem, da so njihova besedila vredna branja, je pa težko zanikati, da izjava na svoj način sploh ni napačna kljub temu, da skoraj apokaliptično napove zaton romana, ki je pred tem podobno zagodel epom (ki se uradno zaključijo z Miltonovim Izgubljenim rajem – kako simbolno točen naslov).

Seveda ne dvomim, da bodo romani še naprej uživali v povišanih nakladah (nenazadnje sam tehnološki napredek omogoča tržne poteze, ki so bile še pred kratkim nezamisljive in dandanašnji lahko svojo pol-avtobiografsko zgodbo v javnost sprosti še tako neznano in neizkušeno ime z za tisk in vezavo nezadostnim začetnim kapitalom) – detektivske, fantazijske in ljubezenske izvedbe tega žanra ostajajo recept za uspeh – bi si pa upal trditi, da bo stroka vse bolj ob bok daljšim postavljala tudi kratko prozo, ki ne more biti zgolj produkt za dobo, prenatrpano z informacijami in nepotrpežljivostjo, temveč tudi produkt takšne dobe, njen odraz v svetu besed.

Bralci kratkih zgodb – namesto trditve, da trpimo za ADHD-jem – v svojem čtivu tako iščemo drugačne kakovosti. Ne zanimajo nas toliko izgradnja likov in dogodki ter spoznanja, ki jih na življenjski poti oblikujejo, temveč bolj majhni trenutki, ki na določenih točkah življenja neodločilno vplivajo na naše odločitve ali superego. Morda je tudi to povezano z literarnimi premiki prejšnjega stoletja, ko se je književnost začela drastično odmikati od velikih zgodb in se osredotočati na majhnost, na majhnega človeka in majhne pripetljaje, ki ne privedejo do nikakršnih ključnih sprememb zgodovine – tako ali tako se je izkazalo, da so ta nemogoča (tega sicer ne verjamem, verjamem, da so mogoča, a v tako odmaknjeni povezavi s posameznikovim časom, da kot nemogoča zgolj izpadejo).

Prav zato sem pričujoči blog do sedaj bolj spremljal kot bralec in manj kot pisec, saj so me bolj kot omenjeni romani zanimale njih osebne interpretacije. O zbirkah kratkih zgodb, ki jih ne preberem ravno malo, je bilo težje pisati, saj gre pri teh knjigah povečini za best-off nekega obdobja (ali enega ali večih piscev), redkeje za organsko celoto z eno glavo in prav toliko repi. Na vsake toliko pa naletim tudi na primere kot so Garaže, ki je ne le skupek zgodb, ki presežejo časovno odmaknjenost med seboj z eno samo rdečo nitjo, temveč me nagovorijo na popolnoma intimni ravni, ker spregovorijo o občutkih, mislih, dogodkih, o katerih premišljujem na dnevni ravni ali pa sem z njimi moral nekje v preteklosti resneje obračunati, da sem se rešil nekakšnih (meta-)kognitivnih blokad.

Zbirka preko osmih zgodb razišče majhnost posameznikovega življenja, predvsem tisto, kar bi si sam upal opisati kot majhne zmage, majhne dosežke, stori pa to na način, ki dovoljuje razumeti pripetljaje tudi kot majhne poraze individua, ki sčasoma postaja vse bolj oblikovan po občih vrednotah družbe. Nekakšno prozno Slovo od mladosti, slovo od idealov in strastnih želja in harmonična pomiritev z odklonskim slogom življenja, ki ga lahko provokativno označimo z družbeno-sprejemljivim. Nekoč veliki upi, ki so propadli z majhnimi zmagami.

Všeč mi je, kako je z bistrim in spravnim humorjem (ki je ravno zaradi teh dveh lastnosti navidez tako ciničen) dodatno poudarjena posameznikova majhnost v primerjavi z neumornim aparatom družbenega pritiska. Formalno gledano se to dogaja skozi lucidna opažanja detajlov in njihovimi povezavami z veliko sliko. Tak oddaljen pogled deluje skrajno potujitveno in razozebljeno, je pa hkrati še en odraz sprave s tem, da tako pač je in da je posameznik le še pozabljena in izpraznjena puhlica v slovarju, ker je svet postal docela političen (oz. podružbljen). Morda pa je prav to dodaten dokaz, zakaj žanrske zvrsti romana prekosijo tisto osnovno Lukácsevo definicijo romana kot zgodbe o posamezniku (v svetu brez boga) – ker že lep čas živimo v svetu, kjer je boga zamenjala drugačna grozljiva transcendenca-družba. In ta svet za svoje ubesedenje potrebuje kratke zgodbe ter se manifestira skozi oddaje a la Big Brother.


Zaključim s ponovitvijo, da zgornje besede niso nikakršen razlog za obup, prej izziv, da v danem prostoru in času iščemo sebe in sebi ustrezna načela ter ideale, s katerimi lahko presežemo občutke poraženosti, ker smo v preteklosti prodali svoje sanje, da smo se vključili v sistem. Intimna žalost (opisana z zavidanja vredno spretnostjo), ki mi jo kolegi omenjajo, da so jo začutili ob branju te knjige, mi daje več navdiha za življenje, kot marsikateri spektakularen roman o izjemnih posameznikih in velikih dejanjih, ki se zgolj skrivajo za površinsko majhnostjo. Posameznik namreč nikoli ni majhen, posameznik je največje bitje tega sveta. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar